VSM Sklep I Cpg 263/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe (I. in II. točka izreka). V III. točki izreka je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 3.399,08 EUR.

2Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožeča stranka, ki v pravočasni pritožbi navaja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, katera zatrjevana dejstva iz postopka I Cpg 437/2017 v zvezi s I Pg 1264/2012 in obravnavanega postopka je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi sploh upoštevalo in sklep o navedenih odločilnih dejstvih nima razloga, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje je sicer pravilno citiralo sodno prakso, vendar ni upoštevalo, da je v pravnomočno zaključenem postopku tožeča stranka uveljavljala zahtevek, katerega dejanska podlaga je bila odpadla kavza poroštvenih pogodb, sedaj pa obravnava zahtevek, ki ga utemeljuje na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Predmetno tožbo tožeča stranka utemeljuje na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Ker ne obstoji identiteta ne dejanskega stanja in ne pravne podlage ne gre za že razsojeno zadevo. Sodišče prve stopnje pa je tudi neupravičeno zavrglo začasno odredbo, o slednjem pa izpodbijani sklep nima razlogov. Predlaga, da sodišče druge stopnje sklep razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

3V odgovoru na pritožbo se tožena stranka v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se izpodbijani sklep da preizkusiti, saj ima, sicer skromne, vendar ustrezne razloge glede obstoja pogojev za zavrženje tožbe iz razloga identičnosti obeh sporov, s tem pa absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka ZPP ni podana.

6Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če ugotovi, da je bila pravda začeta o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, tožbo zavrže (drugi odstavek 319. člena v zvezi s 12. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Ena izmed glavnih posledic pravnomočnosti je prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar, mora sodišče oceniti ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Po večinskem stališču pravne teorije¹ sodne prakse² je po pravnomočnosti odločbe potrebno slediti spoznanju ekvivalenčne teorije, ki pri presoji objektivne identitete tožbenega zahtevka enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in dejansko podlago tožbenega zahtevka. Enako stališče je zavzeto tudi v odločbah VSRS II Ips 596/2005 z dne 21. 2. 2008 in II Ips 29/2012 z dne 18. 6. 2015, na kateri se sklicuje pritožba.

7Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožbeni predlog v predmetni zadevi in v zadevi VSM I Cpg 437/2017 z dne 15. 2. 2017 v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 1264/2012 z dne 26. 9. 2017 (v nadaljevanju I Cpg 437/2017) enak, saj tožeča stranka v obeh postopkih zahteva ugotovitev ničnosti Poroštvene pogodbe št. 341 in Poroštvene pogodbe št. 2703990-1 (v nadaljevanju Poroštveni pogodbi) in meničnih izjav podanih v v zavarovanje obveznosti po Pogodbah o dolgoročnem kreditu št. 28077/71, št. PG-608/07-0102 in št. PG 146/08-0102 ter v posledici ničnosti postavlja zahtevek na vrnitev šestih bianco podpisanih menic.

8Enaka pa je tudi dejanska podlaga obeh zahtevkov. V obeh pravdah namreč tožeča stranka svoj zahtevek utemeljuje s trditvami, da so Poroštvene pogodbe in menične izjave nične iz razlogov, ki so obstajali v medsebojnem razmerju med njo kot porokom in glavnim dolžnikom (tretjo osebo), in sicer v prvotnem gospodarskem sporu I Cpg 437/2017 zaradi nične - odpadle kavze, v predmetnem postopku pa zaradi prepovedi vračila vložkov, ki velja med tožečo stranko in glavnim dolžnikom, ki ni stranka Poroštvenih pogodb.

9Sodišče druge stopnje je že v sodbi I Cpg 437/2017 navedlo, da za razmerje poroka do upnika ni relevantna podlaga oziroma razmerje med dolžnikom in porokom. Razmerje med porokom in upnikom (poroštvena pogodba) je neodvisno oziroma abstraktno glede na razmerje med porokom in dolžnikom (Obligacijski zakonik s komentarjem, 4. knjiga, str. 1032). V predmetnem postopku pa tožeča stranka navaja enake razloge za vrnitveni zahtevek, ničnost poroštvenih pogodb in meničnih izjav, torej enaka dejstva, ki jih navezuje na razmerje med njo in tretjo osebo, s tem pa temelji tožba na istem dejstvenem kompleksu, na katerem temelji pravnomočna sodba in zato teh dejstev, ki izvirajo med njo in glavnim dolžnikom v predmetnem postopku ni mogoče uveljavljati, saj je o slednjem (torej o vplivu razmerja med porokom in dolžnikom na razmerje med porokom in upnikom) že odločilo sodišča v zadevi I Cpg 437/2017³. Dejstva, ki jih navaja tožeča stranka v novi tožbi tako predstavljajo sestavni del istega dejstvenega kompleksa, na katerega se nanaša pravnomočna sodba, čeprav se sklicuje na drugo pravno podlago, in sicer določbe ZGD-1.

10Začasna odredba je namenjena zavarovanju terjatve tožeče stranke oziroma upnika (zavarovanje pred nevarnostjo, da meritorne sodne odločbe ne bi bilo mogoče izvršiti). Upnik je vedno dolžan opravičiti začasno odredbo kot sredstvo zavarovanja z začetkom ustreznega postopka zaradi uveljavitve svojega zahtevka. Iz razloga, ker tožeča stranka ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, katero zavarovanje zahteva, je njen predlog vsebinsko neutemeljen. Pravilno bi bilo zato, da bi ga sodišče prve stopnje zavrnilo, ne pa zavrglo. Ker z zavrženjem predloga stranka ni v slabšem položaju, kot bi bila z zavrnitvijo, je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 365. člena ZPP).

12Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), tožena stranka pa v odgovoru na pritožbo v ničemer ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato v skladu s 155. členom ZPP prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

¹ D. Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga komentar k členu 319,
² VSRS II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008, II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015, II Ips 85/2009 z dne 3. 9. 2009,
³ VSRS II Ips 1/2014 z dne 26. 11. 2015)