UPRS Sodba IV U 167/2017-24

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33151-8/2008/393 z dne 26. 5. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 690,40 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, številka 33151-8/2008/333 z dne 4. 10. 2014, ki ga je vložilo društvo A.A., zavrnila. Pojasnila je, da so bila tožeči stranki odobrena sredstva za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 29.999,05 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa Izvajanje lokalne razvojne strategije - os 3, ki so bila razpisana z Javnim razpisom, z odločbo št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013 (in ne z odločbo, številka 33151-8/2008/32 z dne 20. 9. 2010).

2Tožeča stranka je 4. 10. 2014 vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini navedeni v tej odločbi. Med administrativno obravnavo zahtevka za izplačilo je bilo ugotovljeno, da je bilo zahtevku za izplačilo sredstev priloženo gradbeno dovoljenje, številka 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013, za gradnjo nezahtevnega objekta - kozolca toplarja, na parcelni številki 585/10, k.o. ..., za namen rekonstrukcije kozolca - toplarja.

3V skladu s 5. členom Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje ter v skladu z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del te Uredbe, se kozolec - toplar šteje kot nezahteven pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt, namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjeno prebivanju, površine do vključno 150 m². Ker je tožeča stranka v Načrtu izvedbenih projektov (NIP), št. 33151-8/2008/259 in v Dokumentu identifikacije investicijskega projekta (DIIP), oktober 2011, navedla, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja, ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje, bi bilo treba v skladu s petim odstavkom 4. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) za objekt pridobiti gradbeno dovoljenje zaradi spremembe namembnosti ( pridobljeno stališče Upravne enote Celje).

4Ker tožeča stranka o spremembi namembnosti objekta ni obvestila tožene stranke, niti ni zaprosila za spremembo gradbenega dovoljenja, ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev določenih v NIP in v odločbi o potrditvi NIP, zato je bilo treba njen zahtevek za izplačilo sredstev zavrniti.

5Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da v obrazložitvi navedena izpodbijana odločba, številka 35151-8/2008/38 z dne 20. 9. 2010, ne obstaja. O odobritvi sredstev je bilo odločeno z odločbo št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013. Izrek izpodbijane odločbe je v nasprotju z obrazložitvijo oziroma je nejasen. Če bi ostala izpodbijana odločba v veljavi, je mogoče sklepati, da je bil z njo zavrnjen celoten zahtevek prvo tožnice za izplačilo sredstev pridobljenih po odločbi z dne 24. 4. 2013. V primeru, da bi bila odločitev toženke za zavrnitev izplačila priznanih sredstev pravilna, bi morala toženka zavrniti zahtevek za izplačilo denarnih sredstev za kozolec v višini 29.999,05 EUR.

6Napačno je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v DIIP in NIP opredelila, da se bo kozolec uporabljal za namen prodaje na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje. Iz NIP je razvidno, da je to namen celotnega projekta in ne samo kozolca. Projekt je namenjen, kot to izhaja tudi iz imena projekta in projektne dokumentacije, ohranjanju vernakularne arhitekture, z oživitvijo kozolca .... Prireditve in dogodki se bodo izvajali ob kozolcu oziroma bodo kozolec uporabljali za kuliso. V samo namembnost kozolca v projektu in njegovi izvedbi ni bilo poseženo in še vedno gre za pomožni kmetijsko gozdarski objekt, to je objekt namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju. Kozolec, ki je v lasti druge tožnice, ..., je izhodišče za razne aktivnosti, brez da bi se poseglo v njegovo namembnost. Enako velja tudi za vaško tržnico.

7Zmotno je naziranje tožene stranke, da bi morala tožeča stranka pridobiti dovoljenje za spremembo namembnosti. Tretji odstavek 4. člena ZGO-1 določa, da gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti ni treba pridobiti, če se namembnost spreminja v nezahtevnih objektih in enostanovanjskih stavbah. Kot je že pravilno opredelil upravni organ, se kozolec skladno z 18. točko Priloge 2, ki je sestavni del Uredbe, šteje kot nezahteven objekt, kar je tudi razvidno iz gradbenega dovoljenja z dne 7. 8. 2013. Ker za spremembo namembnosti v nezahtevnem objektu ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, je izpodbijano odločbo treba odpraviti že iz tega razloga. Peti odstavek 4. člena ZGO-1 določa, da gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen CC-SI, spremeni v stavbo za kulturo in razvedrilo (kar bi se naj kozolec po zmotnem stališču toženke), vendar se ta odstavek nanaša na izjeme od določbe četrtega odstavka 4. člena ZGO-1, kjer je opredeljeno, kdaj ni treba ob spremembi namembnosti pridobiti gradbenega dovoljenja za objekte, ki niso nezahtevni objekti. Za nezahtevne objekte, ne glede na določbe četrtega in petega odstavka 4. člena ZGO-1, velja torej tretji odstavek 4. člena ZGO-1, zato ni treba pridobiti drugega gradbenega dovoljenja.

8V postopku pred izdajo izpodbijane odločbe so bila kršena tudi pravila postopka, ker tožeča stranka v upravnem postopku ni sodelovala in ji ni bilo omogočeno, da bi se izjavila o stališču Upravne enote Celje in tudi opredelila do dopisa z dne 15. 5. 2015 oziroma pomislekov glede dolžnosti pridobitve gradbenega dovoljenja. Tožnika sta že v DIIP in v NIP, na katerega se tožena stranka sklicuje, navedla, da bo drugo tožnica, Občina Štore, za rekonstrukcijo kozolca na parcelni številki 585/10 k.o. ..., pridobila gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta. Tožeča stranka ni bila pozvana na dopolnitev vloge v zvezi z izplačilom denarnih sredstev, da mora pridobiti drugo gradbeno dovoljenje. S tem ji je bila kršena pravica do izjave in pravica do dopolnitve zahtevka za izplačilo denarnih sredstev.

9Tožeča stranka zatrjuje tudi, da bi morala tožena stranka preveriti, ali zakonita izvedba spornega projekta temelji na pravilno izdanem gradbenem dovoljenju že v prvi fazi zahtevka in ne šele v drugi fazi odločanja o zahtevku. Sklicuje se na sklep Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011. V tej fazi je tožena stranka odločala o pogojih za pridobitev denarnih sredstev na podlagi DIIP in NIP ter ugotovila, da so pogoji izpolnjeni, kar izhaja iz odločbe o priznanju sredstev, zato bi morala ugoditi zahtevku na podlagi izpolnjenih pogojev iz odločbe z dne 4. 10. 2013. Gre za dvofazni postopek, kar je razvidno iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja za obdobje 2007/2013, kjer je v 20. poglavju določena vloga in postopek za pridobitev sredstev za ukrep 1. in 3. osi. V XXVI. poglavju je določeno vlaganje zahtevkov za izplačilo sredstev in omejitev sredstev za izvršitev ukrepa 1. in 3. osi. V skladu s četrtim odstavkom 127. člena Uredbe, je prvo tožnica vložila popolno vlogo. Odločba ne vsebuje nobene obrazložitve o tem, zakaj objekt predstavlja stavbo za kulturo in razvedrilo. Tožena stranka ni pristojna odločati, kakšen je kozolec in kakšno dovoljenje je potrebno. Da nima znanja o tem, se vidi po tem, ker je za mnenje vprašala upravno enoto. Prav tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kakšne razpisne pogoje je tožena stranka kršila.

10Ob zaključku projekta za ukrepe Leader dne 28. 4. 2015, niso bile ugotovljene nobene nepravilnosti, kot to izhaja iz zapisnika on kontroli na kraju samem. Že iz tega je razvidno, da je tožena stranka odločila v nasprotju z lastnimi ugotovitvami oziroma ugotovitvami kontrolorja, ki v zapisniku ugotavlja, da so bile izvedene vaške tržnice in postavljeni sanitariji. Celotna zavrnitev zahtevka je tako preuranjena, tudi glede tistega dela, ki nima nobene zveze z rekonstrukcijo kozolca in v tem ni nobene obrazložitve in ne podlage.

11Predlaga izvedbo glavne obravnave in zaslišanje prič B.B., C.C. in D.D.. Predlaga, da se tožbi ugodi in se izpodbijana odločba odpravi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev specificiranih stroškov postopka.

12Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma pojasnjuje ureditev financiranja skupne kmetijske politike in dodeljevanja nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov razvoja podeželja. Navaja celotni potek postopka, od kandidiranja prvo tožeče stranke za pridobitev nepovratnih sredstev iz naslova ukrepa Leader v okviru PRP 2007-213, ki se financira iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP). Podrobno navaja vse predpise, ki se nanašajo na pridobitev nepovratnih sredstev ter dejanske in pravne razloge za izpodbijano odločitev.

K I. točki izreka:

13Tožba je utemeljena.

14O tožbi tožeče stranke je odločilo Upravno sodišče RS s sodbo IV U 129/2015-11 dne 8. 6. 2016. Tožbo je zavrnilo in pojasnilo, da je v sporni zadevi pravna podlaga za zavrnitev zahtevka v šestem odstavku 4. člena ZGO-1, ki določa, da sprememba namembnosti objekta ali dela objekta, za katero ni potrebno gradbeno dovoljenje, ne sme biti v nasprotju s prostorskim aktom, prav tako ne sme biti v nasprotju z gradbenimi predpisi, če dela v zvezi s spremembo namembnosti vplivajo na predpisane bistvene zahteve. Navedena zakonska določba se nanaša na prostorski akt, ki ne dovoljuje spremembe namembnosti objekta tudi za takšne objekte, za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje, če so ti v nasprotju s prostorskim aktom. V obravnavanem primeru gre za pomožni kmetijsko - gozdarski objekt, ki je namenjen kmetijski pridelavi, gozdarskim opravilom in vrtnarjenju, ki ni namenjen prebivanju in se je objekt postavil na območju, ki ga prostorsko ureja Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Celje izven ureditvenih območij, lokalnih središč in ureditvenega območja Celja za območje Občine Štore, ki poleg določbe, da so na celotnem obravnavanem območju dovoljene nadomestne gradnje, adaptacije in dozidave, določa izjemo samo za samostojne kozolce in gospodarske objekte, kjer so mogoči le nadomestni objekti enake namembnosti oziroma tekoča popravila. Glede na navedeni šesti odstavek 4. člena ZGO-1, ki se nanaša na prej navedeni prostorski akt, ki pogojuje gradnjo kozolca enake namembnosti, za kar pa ne gre v tem primeru, je bila tako odločitev tožene stranke pravilna.

15Sodišče je zavrnilo tudi tožbene ugovore, ki so se nanašali na (ne)možnost sodelovanja tožeče stranke v postopku, ter kot neutemeljeno zavrnilo tudi sklicevanje tožene stranke na odločbo Vrhovnega sodišča X Ips 418/2010 z dne 21. 12. 2011. Kot neutemeljenega je presodilo tožbeni ugovor, da izrek odločbe ni natančen in da v obrazložitvi navedena odločba z dne 20. 9. 2010 ne obstaja. Gre za kršitvi, ki nista bistveni, ker iz obrazložitve odločbe določno izhaja, za kateri projekt gre in v kakšni višini denarnih sredstev.

16O zadevi je v postopku revizije odločalo Vrhovno sodišče RS, ki je 20. 9. 2017 izdalo sklep X Ips 298/2016, s katerim je reviziji ugodilo in sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, IV U 129/2015-11 z dne 8. 6. 2016 razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Odločilo je tudi, da se odločitev o stroški postopka pridrži za končno odločbo.

17VS RS je presojalo vprašanje vezanosti sodišča prve stopnje na trditveno podlago v tožbi oziroma na tožbeni predlog, ki je bil v obravnavani zadevi usmerjen zoper edini razlog za izdajo izpodbijane odločbe, to je odsotnost ustreznega gradbenega dovoljenja zaradi spremenjene namembnosti kozolca toplarja. Presodilo je, da je sodišče v škodo revidentov prekoračilo tožbeni predlog s tem, ko je ugotavljajo, ali poleg okoliščin za zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev, ki jih je ugotovil upravni organ, obstojijo še katere druge okoliščine za tako odločitev. Tako je mimo izpodbijanega upravnega akta in tožbenih trditev presojalo, ali je sprememba namembnosti kozolca v skladu s prostorskim aktom (šesti odstavek 4. člena ZGO-1) in ugotavljajo, kje se kozolec nahaja, kateri prostorski akti veljajo na tem področju, ali za obravnavani objekt veljajo posebne omejitve v prostorskih predpisih in kakšne naj bi bile. Na ta način je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe izven dejanskega stanja razvidnega iz njene obrazložitve in brez podlage v tožbenih navedbah.

18Sodišče ima sicer možnost, da s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov navedenih v upravnem aktu in te razloge navedene v sodbi (3. alinea drugega odstavka 63. člena ZUS-1). Vendar ta določba ne pomeni, da sme sodišče prekoračiti tožbeni predlog in po prosti presoji dopolnjevati dejansko stanje na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati na pravilnost odločitve upravnega organa. Iz tega razloga utemeljitve sodišča prve stopnje v zvezi z lokacijo kozolca in dopustnosti gradnje na tem območju ne vplivajo na presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

19Sodišče prve stopnje je po mnenju Vrhovnega sodišča RS bistveno kršilo obravnavane določbe ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe (1. točka prvega odstavka 85. člena, v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

20Sodišče prve stopnje, ki je vezano na stališče Vrhovnega sodišča RS, zato v ponovnem odločanju ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali je tožena stranka odločitev o zavrnitvi zahtevka za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravico do sredstev št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, pravilno oprla na ugotovitev, da namen uporabe kozolca toplarja opredeljen v DIIP-u iz oktobra 2011 in NIP-u št. 33151-8/2008/259, kot prostor za prodajo na vaški tržnici, kot učni prostor za spoznavanje zgodovine kraja, ter kot prostor za izvajanje dejavnosti in druženje, torej kot stavba za kulturo in razvedrilo, zaradi spremembe namembnosti zahteva izdajo gradbenega dovoljenja v skladu s petim odstavkom 4. člena ZGO-1.

21Tožba v tem upravnem sporu je uperjena zoper odločbo, s katero je tožena stranka zavrnila zahtevek tožeče stranke za izplačilo sredstev v višini 29.997,67 EUR. V zadevi ni sporno, da je bila tožeči stranki 24. 4. 2013 izdana odločba št. 33151-8/2008/267, s katero je tožena stranka potrdila projekte iz NIP za leto 2012, med drugim tudi za projekt "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca Kraška vas-Pečovje" in v tem okviru zahtevek v znesku do 29.999,05 EUR, ki lahko predstavlja do 57,39 % upravičenih stroškov zahtevka. Navedena odločba je bila izdana na podlagi določb Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) ter 98. in 99. člena Uredbe o ukrepih 1.,3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 (v nadaljevanju Uredba PRP), ter v spornem delu oprta na ukrepe LEADER.

22Sodišče uvodoma pojasnjuje, da pravno podlago za odločanje v obravnavani zadevi predstavijo določbe ZKme-1, v katerih je predpisana specialna ureditev odločanja o dodeljevanju tovrstnih sredstev. Odločanje poteka v dveh fazah. Najprej se izda odločba o pravici do sredstev (53. člen ZKme-1), s katero stranka še ne pridobi materialnopravne pravice do izplačila sredstev. Šele po izdani odločbi o pravici do sredstev se namreč vlagajo zahtevki za izplačilo sredstev, kot določa 56. člen ZKme-1. Po določbi četrtega odstavka tega člena ZKme-1 se zahtevek za izplačilo sredstev (v delu), ki ne izpolnjuje pogojev iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev, zavrne. Glede na takšno zakonsko ureditev mora tožena stranka tudi pri odločanju o izplačilu sredstev, v t.i. drugi fazi, preveriti, ali obravnavani zahtevek izpolnjuje vse pogoje iz predpisov, javnega razpisa in odločbe o pravici do sredstev. To obenem pomeni, da v tem postopku stranka ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka že v fazi odločanja o pridobitvi sredstev, torej v prvi fazi odločanja o pridobitvi sredstev preverjati, ali je gradbeno dovoljenje opredeljeno v DIIP pravilno in ne da je to ugotavljala in presojala šele v drugi fazi zahtevka, ko je odločala o izplačilu sredstev pridobljenih na podlagi odločbe z dne 24. 4. 2013. O navedenem vprašanju se je sodna praksa že večkrat izrekla ( sodbi I U 1676/2015 in I U 1677/2015, obe z dne 4. 10. 2016, pa tudi sodbi II U 484/2015 z dne 23. 11. 2016 in II U 461/2015 z dne 14. 12. 2016).

23V tovrstnih zadevah je torej treba primarno upoštevati postopkovna pravila ZKme-1, za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZKme-1 (oziroma predpisi EU), pa se uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vključno z določbami, ki se nanašajo na načela upravnega postopka, ter vprašanja, ki se nanašajo na obliko, način izdaje in sestavne dele odločbe.

24ZUP v določbi 213. člena določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek) in v šestem odstavku, da mora biti izrek kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk. Po presoji sodišča izrek izpodbijane odločbe zahtevi navedene določbe ne ustreza. V izreku izpodbijane odločbe se namreč tožena stranka sklicuje na odločbo o pravici do sredstev, št. 33151-8/2008/333, zato tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da navedena odločba ne obstoji. Tožena stranka je v odgovoru sodišču z dne 17. 5. 2016 sicer pojasnila, da gre za nepravilno navedbo številke izpodbijane odločbe in da bi ta morala pravilno glasiti št. 33151-8/2008/267 z dne 24. 4. 2013, vendar navedene napake ni popravila skladno z določbo 223. člena ZUP (popravljanje pomot v odločbi). Gre za napako, ki je ni popravila, niti ni pojasnila navedbe številke in datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev v prvem odstavku obrazložitve izpodbijane odločbe, v katerem se tožena stranka (nepravilno) sklicuje na odločbo, št. 33151-8/2008/32 z dne 20. 9. 2010.

25V zvezi z izrekom izpodbijane odločbe pa sodišče pritrjuje tožeči stranki tudi v delu, ki se nanaša na jasnost izreka. Kot je sodišče že pojasnilo, mora biti izrek, kot to določa šesti odstavek 213. člena ZUP, kratek in določen. Sodišče ugotavlja, da bi tožena stranka z izpodbijano odločbo morala odločiti o zahtevku tožeče stranke za izplačilo nepovratnih sredstev v višini do 29.999,05 EUR za sofinanciranje iz ukrepa Izvajanje lokalne razvojne strategije-os 3, za projekt "Ohranjanje vernakularne arhitekture z oživitvijo kozolca Kraška vas-Pečovje". Iz izreka izpodbijane odločbe odločitev (samo) o tem zahtevku ne izhaja, ravno obratno, iz izreka je mogoče, tako kot to utemeljeno opozarja tožeča stranka, sklepati, da je tožena stranka odločala o zahtevku za izplačilo sredstev, ki so bila določena v odločbi o pravici do sredstev v odločbi, št. 33151-8/2008/267 (pravilno) z dne 24. 4. 2013.

26V nadaljevanju sodišče, po pregledu listin predloženega spisa ugotavlja tudi, da je tožena stranka ob obravnavanju zahtevka za izplačilo sredstev ugotavljala dejstva in okoliščine v zvezi z vloženim zahtevkom tako, da je opravila administrativni pregled zahtevka ter z namenom presoditi pravilnost predloženega dokaza, gradbenega dovoljenja št. 351-689/2013-3 (13105) z dne 7. 8. 2013, zaprosila Upravno enoto Celje (dopis št. 33151-8/2008/388 z dne 15. 5. 2015) za pojasnilo, ali se navedeni objekt lahko uporablja za namen prireditev, tržnic in razstavnega prostora. Svojo odločitev, da bi morala stranka na Upravni enoti Celje zaprositi za spremembo gradbenega dovoljenja za manj zahteven objekt in po zaključku naložbe pridobiti uporabno dovoljenje je tožena stranka oprla na odgovor Upravne enote Celje z dne 19. 5. 2015 in dne 22. 5. 2015. O zadevi tožena stranka torej ni odločala v skrajšanem, ampak v posebnem ugotovitvenem postopku. V takšnem primeru je treba stranko pred izdajo odločbe ustrezno seznaniti z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka, pri čemer je treba ne le povzeti njene navedbe, ampak se do njih tudi vsebinsko opredeliti, sicer stranki ni dana učinkovita možnost, da se izreče o vseh za odločitev relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva načelo zaslišanja stranke (9. in 146. člen ZUP), kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ne iz izpodbijane odločbe, ne listin upravnega spisa ne izhaja, da bi bila tožeči stranki pred izdajo odločbe dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, zato sodišče ugotavlja, da že (samo) navedena kršitev v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe in posledično pomanjkljivo obrazložena odločba, pomenijo tako bistveno kršitev pravil postopka (člen 146. in 214. ZUP), zaradi katere je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.

27Po navedenem je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. V slednjem bo morala tožena stranka odpraviti ugotovljene kršitve pravil postopka in ponovno odločiti o zahtevku za izplačilo sredstev ter odločitev ustrezno obrazložiti.

28Sodišče je odločitev, da bo v zadevi odločilo brez glavne obravnave in brez izvedbe predlaganih dokazov (vpogled v listine spisa in predlagana zaslišanja pričanja prič) oprlo na prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

29Ker je tožeča stranka s tožbo uspela, je bilo treba odločiti tudi o njeni zahtevi po povrnitvi stroškov. Stroške za tožbo in revizijo, ki jih je tožeča stranka priglasila, je sodišče priznalo upoštevaje tretji odstavek 25. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stroške za tožbo je odmerilo v skladu s Pravilnikom o povračilu stroškov tožniku v upravnem sporu v pavšalnem znesku v višini 285,00 EUR povečano za 22 % DDV v višini 62,70 EUR, torej skupaj 347,70 EUR. Stroške revizijskega postopka pa je odmerilo po priglašenih stroških v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Revizijski stroški obsegajo nagrado za revizijo (5. točka Tarifne številke 30 v zvezi s Tarifno številko 18 OT), kar znaša 275,40 EUR, pavšalni znesek 2 % za materialne stroške v višini 5,50 EUR, ter znesek DDV v priglašeni višini 22 %, kar znaša 61,80 EUR, skupaj 342,70 EUR. Skupaj znašajo priznani stroški 690,40 EUR. Tožena stranka jih je tožeči stranki dolžna povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi do plačila. Plačane sodne takse pa bodo skladno z določbo točke C. opombe 6.1. Taksne tarife ZST-1 vrnjene tožeči stranki po uradni dolžnosti.