VSRS Sodba II Ips 7/2017

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške revizijskega odgovora v višini 1.820,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

1Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo plačilo 51.444,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 3. 2010 ter povrnitev 12.030,45 EUR pravdnih stroškov tožnici. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2Zoper odločitev sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Podredno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Kot bistveno navaja, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ker je pritožbeno sodišče kljub ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, uporabilo 190. člen (in ne 195. člena) Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Po mnenju revidenta bi moralo uporabiti 195. člen OZ, saj se tožbeni zahtevek nanaša na vračilo izplačane odškodnine za telesne poškodbe, ki jo je toženec prejel zaradi pasivnosti tožnice v izvršilnem postopku. Ker izpodbijana sodba zaradi zmotne uporabe materialnega prava temelji le na 190. členu OZ, dejansko stanje glede poštenosti toženca oziroma plačila odškodnine na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi ni bilo popolno ugotovljeno. Pritožbenemu sodišču očita, da se ni opredelilo do navedb, ki so pomembne za presojo poštenosti toženca (tj. da tožnica ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 3. 3. 2010). Toženec torej 9. 3. 2010 ni bil nepošten. Pojasnjuje, da je bil toženec dobroveren ob vložitvi odgovora na pritožbo tožnice (za razveljavitev klavzule pravnomočnosti) in ob prejemu denarnega zneska 23. 3. 2010, saj je sklep o izvršbi postal pravnomočen (ker tožnica ni vložila ugovora), predlog tožnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti pa je sodišče zavrnilo. Vztraja, da je treba upoštevati ravnanje tožnice, ki ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi, niti ni predlagala odloga izvršbe (7. točka prvega odstavka 71. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Pojasnjuje, da toženec ni imel razloga dvomiti v izvršilni naslov v takšni meri, da bi se vzpostavila njegova nedobrovernost. Opozarja, da se sodna praksa Vrhovnega sodišča glede presoje dobrovernosti toženca nanaša le na primere, ko je znesek odškodnine znižan v revizijskem postopku. Poudarja, da je preširoka razlaga, po katerem bi lahko tudi za toženca ugoden sklep povzročil njegovo nepoštenost.

3Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je nanjo odgovorila, se obrazloženo opredelila do revizijskih očitkov, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4Revizija ni utemeljena.

5Tožnica je zahtevala vračilo preveč izplačane odškodnine za telesne poškodbe, ki jih je toženec utrpel v delovni nezgodi. Toženec je namreč v izvršilnem postopku dosegel prisilno plačilo odškodninske terjatve na podlagi sodne odločbe, katere potrdilo o pravnomočnosti je bilo naknadno razveljavljeno, prisojena odškodnina pa je bila v pritožbenem postopku znižana.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ¹ ob upoštevanju 195. člena OZ². Ugotovilo je, da je toženec postal nepošten že pred prejemom odškodnine 23. 3. 2010. V pravnomočnost sodbe (v pravilno opremljenost sodbe s klavzulo pravnomočnosti) bi namreč moral podvomiti najkasneje, ko je 9. 3. 2010 vložil odgovor na pritožbo zoper sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog tožnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Sodišče druge stopnje je soglašalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zavzelo pa je stališče, da toženec ni prejel odškodnine za telesne bolečine v skladu z določbo 195. člena OZ, ker je bil njegov tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. To naj bi pomenilo, da toženec za prejeto odškodnino nikoli ni imel pravnega temelja. Presodilo je, da pravno podlago predstavlja prvi odstavek 190. člena OZ³, zaradi česar je ocenilo, da vprašanje poštenosti toženca ni pomembno.

7Revident utemeljeno izpostavlja, da ni jasna obrazložitev sodišča druge stopnje o pravilni uporabi materialnega prava (tretjega odstavka 190. člena ob upoštevanju 195. člena OZ) glede na zaključek, da poštenost toženca (po 195. členu OZ) ni pomembna, ker velja obveznost vrnitve po prvem odstavku 190. člena OZ. Tudi sicer ni pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženec nikoli ni imel pravnega temelja za odškodninsko terjatev. V času vložitve izvršilnega predloga je pravno podlago predstavljala sodba, ki je bila (nepravilno) opremljena s klavzulo pravnomočnosti. Brez obstoja pravne podlage izvršba na podlagi izvršilnega naslova niti ne bi bila mogoča (17. člen ZIZ). Pravna podlaga za prejeto plačilo pa je z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti in kasnejšo spremembo prvostopenjske sodbe v pritožbenem postopku odpadla. Ob tem velja dodati, da zakon neutemeljenost plačila, ko temelja že ob plačilu ni bilo (prvi odstavek 190. člena OZ), izenačuje s položajem, ko je podlaga plačila naknadno odpadla (tretji odstavek)⁴. V obeh primerih torej pride v poštev uporaba 195. člena OZ, ki preprečuje vrnitveni zahtevek v primeru neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.

8Po avtentični razlagi 195. člena OZ je neutemeljeno tudi plačilo na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki je bila kasneje spremenjena ali odpravljena⁵. Bistvo avtentične razlage je v tem, da uporaba 195. člena OZ ni izključena zgolj zato, ker je bilo plačilo opravljeno na podlagi pravnomočne sodbe. Velja isto kot v vsakem drugem primeru odpadle podlage. Razlaga je namreč sledila odločbi Ustavnega sodišča Up-270/01 z dne 19. 2. 2004, po kateri bi bilo v nasprotju s smislom besedila 195. člena OZ stališče, da plačilo na podlagi pravnomočne sodbe ne more biti neutemeljeno. Ustavno sodišče je pojasnilo, da plačilo na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bilo dano le zato, da se dolžnik izogne prisilni izvršbi, izključuje uporabo pravila volenti non fit inuiria (191. člen OZ), nima pa zveze z vprašanjem (ne)utemeljenosti plačila. Dejstvo, da je toženec odškodnino izterjal v izvršilnem postopku (in je tožnica ni plačala prostovoljno) na uporabo 195. člena OZ torej ne vpliva. V primeru da bi bila odškodnina plačana prostovoljno (in ne zgolj v izogib prisilni izvršbi) bi namreč to predstavljalo samostojen razlog za zavrnitev zahtevka po 191. členu OZ.

9Vrhovno sodišče ob tem opozarja, da tudi po splošnem pravilu 190. člena OZ velja obogatitveno in ne vrnitveno načelo. To pomeni, da kdor je v dobri veri denar prejel in ga dobroverno porabil, tega denarja ni dolžan vrniti, čeprav se izkaže, da je bil plačan neobstoječ dolg. Poštenost toženca je zato odločilna tudi pri uporabi prvega odstavka 190. člena OZ (četudi bi bila uporaba 195. člena OZ izključena)⁶.

10Odločitev pritožbenega sodišča je kljub temu materialnopravno pravilna, vendar iz drugih razlogov. Sodna praksa in teorija sta si enotni, da je (lahko) pošten zgolj tisti prejemnik odškodnine, ki se glede na okoliščine primera ne zaveda in tudi ne more zavedati, da je nekaj prejel brez pravne podlage. Vprašanje, ali je bil toženec pošteni prejemnik, je pravno vprašanje, odgovor pa je odvisen od ugotovljenih dejstev. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je toženec že pred prejemom odškodnine 23. 3. 2010 vložil odgovor na pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. To zadošča za opredelitev toženca kot nepoštenega prejemnika, saj bi se ob seznanitvi s predlogom tožnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti moral zavedati možnosti, da bo pravna podlaga za plačilo lahko odpadla. Informacija o predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti je izključila njegovo dobro vero oziroma mu je naložila breme, da prejete odškodnine ne porabi na način, ki bi predstavljal dokončen odpad koristi. Zato bi moral s prejetim denarjem posebej skrbno ravnati in ga je bil dolžan v trenutku, ko je izvedel za odpadlo pravno podlago, tudi vrniti⁷.

11Ob povedanem je zmotno stališče toženca, da je odškodnino prejel dobroverno, ker mu je bila izplačana na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi in je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog tožnice za razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Navedeno za njegovo opredelitev kot poštenega prejemnika ne zadošča. Za opredelitev toženca kot nedobrovernega prejemnika je namreč odločilno, da bi se moral zavedati možnosti vračila. Da bo sodba, ki je bila podlaga za izplačilo sporne odškodnine, lahko spremenjena, bi se moral zavedati najkasneje takrat, ko je izvedel, da je tožnica vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti, tj. najkasneje v trenutku, ko je vložil odgovor na pritožbo.

12Toženec ima sicer prav, da je pomembna tudi poštenost samega plačnika in da na strani tožnice ne sme biti krivde ali pomanjkanja skrbnosti. Vendar zgolj dejstvo, da tožnica ni vložila ugovora zoper sklep o izvršbi (iz 8. točke 55. člena ZIZ), ki bi ga utemeljila s postopkom razveljavitve klavzule pravnomočnosti, ne pomeni, da je tožnica ravnala premalo skrbno. S takšnim ugovorom tožnica namreč ne bi mogla uspeti, saj terjatev ob vložitvi predloga še ni prenehala. Očitek, da tožnica ni predlagala odloga izvršbe (7. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ) pa je toženec prvič uveljavljal šele v pritožbi. Zato tega ugovora pritožbeno sodišče (337. člen ZPP) in vrhovno sodišče nista mogli upoštevati.

13Toženec ob porabi prejetega denarnega zneska odškodnine ni bil (več) v dobri veri, saj bi se moral zavedati možnosti, da bo klavzula pravnomočnosti lahko razveljavljena in sodba spremenjena. Zato za vračilo odgovarja po vrnitvenem načelu.

14Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec stroške odgovora na revizijo povrniti tožnici. Višina teh je odmerjena v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT). Vrhovno sodišče je tožnici priznalo 1.472,00 EUR nagrade za postopek z revizijo (tar. št. 3300) in 20,00 EUR materialnih stroškov (tar. št. 6002), kar povečano za 22% DDV (328,24 EUR) znaša 1.820,24 EUR. Toženec je dolžan tožnici povrniti 1.820,24 EUR stroškov za revizijski postopek v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Ki določa: „Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.“
² Po katerem ni mogoče zahtevati nazaj neutemeljeno plačanih zneskov odškodnine zaradi telesne poškodbe, prizadetega zdravja ali smrti, če so bili plačani poštenemu prejemniku.
³ Ki določa: „Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.“
⁴ A. Galič, Kdaj je mogoče prejeto obdržati, Neupravičena obogatitev in 195. člen OZ, Odvetnik 4/2003, str. 6-8.
⁵ Ur. l. RS, št. 32/2004, Avtentična razlaga 195. člena Obligacijskega zakonika z dne 2. 4. 2004.
⁶ A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 47 in opomba 4.
⁷ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 193/2010 z dne 21. 11. 2013, II Ips 731/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 452/2007 z dne 25. 2. 2010, II Ips 532/2009 z dne 8. 4. 2010, sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 371/2006 z dne 11. 12. 2008 in II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004 ter opombo 4.