VSK Sodba I Cpg 118/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 8 dneh povrniti 142,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 71040/2017, z dne 10.8.2017, in zahtevek tožeče stranke na plačilo 27,58 EUR s pripadki zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne 358,79 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopenjskemu sodišču je očitala, da je odločalo izredno formalistično, in da je dalo občanom slabo sporočilo, da javnih dajatev ni potrebno plačevati. Ker vseh predlaganih oseb ni zaslišalo, je tudi kršilo določbe postopka. Sodba je v tem delu tudi neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo predpisov, po katerih je občina dolžna izvajati javno službo oskrbe s pitno vodo. V skladu z določbo 6. člena Pravilnika o pitni vodi mora imeti sistem za oskrbo s pitno vodo tudi upravljavca, če ta ni določen, izvaja obveznost upravljavca lokalna skupnost oziroma lastnik. Ker na vodovodu D.N. upravljavec ni bil določen, izvaja obveznosti upravljavca tožeča stranka. Stališče prvostopenjskega sodišča, da naj bi vodovod zgradili krajani Krajevne skupnosti N., je v nasprotju z listinskimi dokazi. Vodovod je v 80 letih prejšnjega stoletja zgradila takratna Krajevna skupnost N., ki je prenehala na podlagi zakona zaradi ustanovitve novih občin, njeno premoženje pa je prevzela novoustanovljena občina. Tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) je tako postala lastnica vodovoda že na podlagi določil Zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij. Glede lastništva vodovoda se sodišče tudi ni opredelilo v izpodbijani sodbi. Sodišče se ni ukvarjalo z upravljanjem vodovoda, kar je bistvo predmetne pravde. Na vodovodu D.N. tožeča stranka izvaja vzorčenje, vodenje raznih evidenc, obveščanje, poročanje in podobno. Vseh obveznosti pa ne more izvajati, ker ji posamezni krajani to nezakonito onemogočajo. Tožeči stranki je, kot upravljavcu, ki opravlja oskrbo s pitno vodo D.N.. Zdravstveni inšpektorat RS izdal tudi odločbo, in ji zato, ker vseh obveznosti ni izpolnila, izreklo tudi sankcijo. Za pridobljeno vodno dovoljenje mora tudi plačati nadomestilo, katerega je dolžan plačevati končni uporabnik vode. Zato bo z izpodbijano sodbo tožena stranka na račun tožeče stranke neupravičeno obogatena. Enako velja tudi glede okoljske dajatve za obremenjevanje okolja, ki jo morajo plačevati "vsi s stalnim prebivališčem". Zato ni mogoče reči, da tožeča stranka javno službo dobave pitne vode izvaja le na deklaratorni ravni, ampak jo tudi dejansko izvaja, čeprav si sama tega ne želi in bi se tej obveznosti, če bi bilo možno, tudi odpovedala.

3Na pritožbo je odgovorila tožena stranka, označila jo je za neutemeljeno in izpostavila nedovoljene pritožbene novote, ki jih tožeča stranka navaja v pritožbi.

4Pritožba ni utemeljena.

5Predmet izpodbijanja je sodba, ki je bila izdana v sporu majhne vrednosti, zato se sme izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Ni je torej mogoče izpodbijati zaradi relativnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6Pritožniku je najprej treba pojasniti, da ne glede na to, ali držijo njegove trditve, da je dolžna občina tudi na območju D.N. izvajati javno službo oskrbe s pitno vodo, ni bil v tej pravdi predmet obravnavanja, kako urediti razmerja občine s subjekti, ki se oskrbujejo s pitno vodo iz lastne oskrbe s pitno vodo (v smislu 5. točke 2. člena Uredbe o oskrbi s pitno vodo¹), pa tudi ne določitev pogojev za priključitev njihovih stavb in gradbenih objektov na javni vodovod in niti, kdo je lastnik vodovoda. Predmet obravnavanja je bila zahteva tožeče stranke na plačilo petih računov, katere je temeljila na zatrjevanju o opravljenih storitvah dobave pitne vode v obdobju od 1.1.2017 do 31.5.2017. Ker je zavezanec za plačilo storitev opravljene javne službe fizična ali pravna oseba, ki je uporabnik obvezne občinske gospodarske javne službe za oskrbo s pitno vodo (3. točka 2. člena v zvezi s 1. členom Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, v nadaljevanju: Uredba²), je torej bilo v predmetni zadevi ključno vprašanje, ali je tožeča stranka opravila storitve oziroma imela stroške, ki jih v petih računih iztožuje. Kriterij za obveznost občana, da plača dajatve javnim službam, je namreč lahko le, ali so bile storitve javnih služb tudi izvedene, ne pa ali je bila občina dolžna storitve izvajati. Zato niso na mestu pritožbeni očitki o formalističnem odločanju prvostopenjskega sodišča in očitki o negativnem sporočilu, ki naj bi izhajalo iz izpodbijane odločitve. Pritožbene trditve o tem, kdo naj bi bil lastnik vodovodnega sistema, pa so pravno irelevantne.

7Obračunane storitve je tožeča stranka poimenovala kot stroške oskrbe s pitno vodo, to je okoljske dajatve za obremenjevanje okolja, za vodarino in omrežnino³. Gospodarske javne službe za oskrbo s pitno vodo lahko v skladu z Uredbo zaračunavajo omrežnino in vodarino⁴, pri čemer omrežnina vključuje stroške amortizacije ali najema osnovnih sredstev, ki so javna infrastruktura, stroške za zavarovanje te javne infrastrukture, stroške obnove in vzdrževanja priključkov na javni vodovod ipd.; v vodarino pa se lahko vključijo le stroški, ki jih je mogoče povezati z opravljanjem storitev javne službe oskrbe s pitno vodo (šesti in sedmi odstavek 16. člena Uredbe). Tudi iz Sklepa o cenah storitev oskrbe s pitno vodo na območju Občine C.⁵ izhaja, da se tako vodarina kot tudi omrežnina nanašata na stroške, ki nastanejo pri opravljanju obvezne javne službe oskrbe s pitno vodo.

8Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, da tožeča stranka ni upravičena do izračunanih stroškov, oprlo na naslednja pravnorelevantna dejstva, ki v pritožbenem postopku ne morejo biti predmet pritožbenega obravnavanja⁶:

- vodni sistem D.N. je zaprt vodni sistem, ki ni vezan na noben drugi vodni sistem,

- ta vodni sistem so zgradili krajani Krajevne skupnosti D.N. sami z lastnimi sredstvi,

- vse do sprejetja Odloka o oskrbi s pitno vodo v Občini C. v letu 2017 tožeča stranka ni izstavljala nobenih računov in ni uveljavljala nobenih povračil stroškov, - tožeča stranka sistema ni ne zgradila, ne vzdrževala, ni ga imela v posesti in ga tudi ne izkazuje kot svojo lastnino,

- do tega sistema tožeča stranka tudi nima dostopa, do vzorcev vode lahko pride le tako, da si jih zagotovi prek uporabnikov,

- prebivalcev območja D.N. tožeča stranka ne oskrbuje s pitno vodo prek (javnega) vodovodnega sistema.

9Iz dejanskega stanja, kot je bilo zgoraj povzeto, je tudi po presoji pritožbenega sodišča mogoč le takšen zaključek, kot ga je naredilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi, to je, da tožeča stranka na območju D.N. javne službe oskrbe s pitno vodo ni zagotavljala, zato ni upravičena do plačila vtoževanih stroškov. Pritožbeno vztrajanje, da naj bi tožeča stranka izvajala naloge upravljalca tega zaprtega vodnega sistema, so namreč zaradi prepovedi pritožbenega izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja pravno neupoštevne.

10Glede na podane tožbene trditve tožeče stranke in ugotovljeno dejansko stanje je torej materialno pravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do plačila omrežnine, ki je lahko le strošek upravljalca vodovoda, pa tudi ne do plačila okoljskih dajatev (ki so v skladu z 19. členom Uredbe sestavni del cene za odvajanje in čiščenje komunalne in padavinske odpadne vode), glede katerih ni podala nobenih trditev⁷, zakaj jih je vključila med stroške oskrbe s pitno vodo in kako jih je obračunala. Prav tako ni podala nobenih trditev glede obračunane vodarine o tem, kolikšna naj bi bila poraba vode s strani tožene stranke in kako je ta bila odmerjena⁸. Zato ni tožeča stranka upravičena do teh plačil niti po kateri drugi pravni podlagi.

11Pritožbene trditve, da bi moral imeti sistem za lastno oskrbo s pitno vodo svojega upravljavca, da ga vodovod D.N. nima, in da zato opravlja obveznost upravljalca tožeča stranka⁹, pa tudi trditve, da je tožeči stranki bila izrečena sankcija s strani Zdravstvenega inšpektorata RS, in da mora za vodno dovoljenje plačevati nadomestilo, so nedopustne pritožbene novote, ki jih tožeča stranka ni pravočasno navedla v prvostopenjskem postopku, v pritožbenem postopku pa tudi ni podala nobenega razloga, zakaj jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno do prvega naroka glavne obravnave (337. člen ZPP). Zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo.

12Pritožba ne more izpodbiti prvostopenjske sodbe niti z očitkom o kršitvi določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev, zakaj personalnih dokazov ni izvajalo, v dovoljšnji meri utemeljilo s tem, ko je navedlo, da se je oprlo na listinsko dokumentacijo in na nesporne navedbe strank, in da zato zaslišanja prič niso bila potrebna. Pa tudi sicer bi takšen postopkovni očitek (če bi seveda bil ustrezno konkretiziran) lahko predstavljal kvečjemu očitek kršitve nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa v sporu majhne vrednosti ne more biti predmet pritožbenega obravnavanja.

13Na podlagi zgoraj navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženi stranki v 8 dneh povrniti 142,78 EUR stroškov pritožbenega postopka, ki predstavljajo njene izdatke za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21. Odvetniške tarife - OT), in materialne izdatke po tretjem odstavku 11. člena OT, oboje povečano za 22 % DDV (1. člen OT). Če bo tožeča stranka v zamudi s povrnitvijo stroškov, bo toženi stranki dolgovala še zakonite zamudne obresti.

¹ v skladu s katero se izraz "lastna oskrba s pitno vodo" tolmači kot oskrba stavb in gradbenih inženirskih objektov s pitno vodo na območjih, kjer občina javne službe ne zagotavlja in se oskrba pri odvzemu voda izvaja na podlagi vodnega dovoljenja (Ur. l. RS, št.88/2012)
² Ur. l. RS, št. 87/2012, 109/2012 in 76/2017
³ Iz rač. št. 1 (A1) izhaja le, da so bile "obračunane komunalne storitve", v rač. št. 2 (A2) je bila obračunana dajatev za obremenjevanje okolja, omrežnina in vodarina, v preostalih treh računih (A3, A4 in A5) pa le omrežnina.
⁴ prvi odstavek 16. člena Uredbe
⁵ Ur. l. RS, št. 63/2016
⁶ glej točko 5 te obrazložitve
⁷ prvič nekaj šele v pritožbi
⁸ V skladu z 18. členom Uredbe se obračun vodarine opravlja na podlagi meritev z obračunskim vodomerom ali na drugačen način.
⁹ v skladu z drugim odstavkom 6. člena Pravilnika o pitni vodi (Ur. l. RS, št. 19/2004, 35/2004, 26/2006, 92/2006, 25/2009, 74/2015 in 51/2017) v tem primeru izvaja vse obveznosti upravljalca lokalna skupnost oziroma lastnik