VSL Sodba II Cp 362/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženki plačilo 6.666,67 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2011 dalje, v roku petnajst dni, vsaki od tožnic (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.796,90 EUR v roku petnajst dni, v primeru zamude skupaj z zamudnimi obrestmi (2. točka izreka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem veljavnosti posameznega dogovora, ampak je štelo, da veljata oba, tak zaključek pa je napačen.

Sodišče je presojalo odstop dednega deleža kot odprodajo po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Če se je postavilo na stališče, da je dogovor št. 2 prodajna pogodba, potem je napačen zaključek, da je tak dogovor pravno veljaven. Ob sklenitvi dogovora zapuščinski postopek po pokojni M. S. še ni bil zaključen. Na garsonjeri, ki je bila predmet dedovanja po pokojni, je obstajala skupnost dedičev in dedni deleži niso bili določeni. Pokojni D. S. je s tem, ko je prodal svoj bodoči dedni delež, razpolagal z nečim kar ni bilo v njegovi lasti.

V skladu z določili OZ je predmet prodajne pogodbe njena bistvena sestavina. Na garsonjeri, ki je predmet dogovora št. 2, je v času dogovora obstajala skupna lastnina in delež v času sklenitve dogovora ni bil določen. Sklep o dedovanju po pokojni je bil izdan šele 22. 5. 2009, pravnomočen pa je postal 16. 9. 2009. Glede na to je pokojni prodajal nekaj česar ni imel in je dogovor v smislu prodajne pogodbe v skladu z določili OZ neveljaven. Če gre pri dogovoru za prodajno pogodbo polovice garsonjere, bi moral biti na njej podpis prodajalca overjen pri notarju, dogovor pa je overila Upravna enota. To dejstvo je sodišče enostavno spregledalo.

Prvostopenjsko sodišče je sledilo izpovedi tožnic kljub temu, da pri sklepanju dogovora nista bili prisotni in o tem, kako so dogovori potekali, lahko zgolj ugibata. Edina stranka, ki bi lahko neposredno izpovedala o okoliščinah sklepanja dogovorov, je toženka. Ta je izpovedala, da kakršnokoli izogibanje plačevanju davkov ni bil razlog za sklenitev dogovora. Prvostopenjsko sodišče je voljo pokojnika presojalo enostransko, zgolj na podlagi izjav tožeče stranke. Če bi bilo izogibanje plačilu davkov edini namen za sklenitev dogovorov, potem je za to obstajal legalen postopek, in sicer zapuščinski postopek po pokojni M. S. Toženka zanika odplačno odsvojitev polovice garsonjere. Kljub temu je prvostopenjsko sodišče obrazložilo, da je bil skupni namen pogodbenikov odplačna odsvojitev garsonjere. S tem je napačno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišče bi moralo dogovor z 22. 7. 2008 presojati v skladu z določili dednega prava. Dogovor št. 1, s katerim se je pokojni odpovedal dedovanju v korist sestre, je po svoji vsebini predstavljal odstop dednega deleža pred delitvijo zapuščine v smislu 146. člena Zakona o dedovanju (ZD). V dednopravni zakonodaji pa ni podlage za veljavnost dogovora št. 2, s katerim je pokojni svoj dedni delež za 30.000 EUR prodal toženi stranki. 104. člen ZD pravi, da je neveljavna pogodba, s katero kdo odtuji pričakovano dediščino. Prvostopenjsko sodišče je pri odločitvi popolnoma spregledalo sklep o dedovanju po pokojni M. S. z 22. 5. 2009, ki ga je izdal notar Đ. P. v Poreču. Če bi pokojni svoj delež res želel odtujiti odplačno, potem bi se zapuščinske obravnave udeležil in bi se svojemu deležu odpovedal v zameno za plačilo. Obveznost tožene stranke bi bila razvidna iz sklepa o dedovanju, ki bi predstavljal tudi izvršilni naslov.

3Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna. To je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Pri tem je uporabilo pravilno materialnopravno podlago in ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta pokojni B. S. in toženka (brat in sestra) 23. 7. 2008 sklenila dva dogovora. Z dogovorom, ki se v spisu nahaja na list. št. B13, sta se dogovorila, da po pokojni materi dedujeta vsak 1/2 garsonjere, po dogovoru pa se B. S. odpove svojemu deležu dedovane garsonjere v korist toženke.¹ Z dogovorom, ki se v spisu nahaja na list. št. A4², sta se dogovorila, da po pokojni materi M. S. dedujeta vsak 1/2 počitniške garsonjere v Poreču in da B. S. toženki proda svoj delež na garsonjeri za 30.000 EUR ter da mu toženka v ta namen plača 10.000 EUR na TRR, preostali del po dogovoru pa do 20. 7. 2011. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da sta veljavna oba dogovora, tako tisti, s katerim se je pokojni odpovedal dednemu deležu in je bil po oceni sodišča sklenjen za potrebe zapuščinskega postopka po pokojni materi ter predložen zapuščinskemu organu na Hrvaškem in upoštevan v sklepu o dedovanju, po katerem je toženka postala edina dedinja po pokojni materi, kot tudi dogovor o prodaji deleža pokojnega na polovici garsonjere toženki za 30.000 EUR.

7Pokojni B. S. in toženka sta oba dogovora sklenila 22. 7. 2008. Njuna mati M. S. je umrla ... 9. 2007 (sklep o dedovanju se v spisu nahaja na list. št. B14), torej pred sklenitvijo dogovorov. Pritožbeni očitki o razpolaganju s pričakovano dediščino in sklicevanje na 104. člen ZD, zato niso utemeljeni. Ne glede na to, da v času sklepanja dogovora še ni bil izdan sklep o dedovanju, sta bila pokojni B. S. ter toženka že dediča pokojne M. S., saj sta njena univerzalna naslednika postala že s smrtjo in pridobila dedno pravico. Razpolaganje B. S., zato ni bilo pravno neveljavno, kot to skuša prikazati tožena stranka v pritožbi. Prav tako D. S. ni razpolagal z nedopustnim in nedoločljivim predmetom, kot očita toženka v pritožbi. Pokojni B. S. se je svojemu deležu na garsonjeri odplačno odpovedal, in sicer za 30.000 EUR in o tem sklenil dogovor s toženko. Svoj del obveze iz dogovora je izpolnil, toženka pa ne (v celoti).

8Prvostopenjsko sodišče se je ukvarjalo z vprašanjem, zakaj sta dediča po pokojni M. S. hkrati sklenila dva dogovora in napravilo zaključek, da sta se tako odločila iz davčnih razlogov. Tožena stranka v pritožbi ponuja svojo verzijo o tem, kako bi lahko pokojni z udeležbo na zapuščinski obravnavi in odpovedjo deleža v zameno za plačilo to uredil v zapuščinskem postopku, vendar je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo drugače. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je napravilo zaključek, da sta se pokojni in sestra odločila tako iz davčnih razlogov.³

9Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ne bi smelo pokloniti vere izpovedi tožečih strank, ki pri sklepanju dogovorov niti nista bili navzoči. Edini (toženki), ki bi lahko pričala o okoliščinah sklepanja dogovorov, pa sodišče ni verjelo. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je skrbno ocenilo izvedene dokaze in ocenilo izpovedbo toženke kot neverodostojno v celoti. Toženka je kot razlog za sklenitev dveh dogovorov navajala različno, najprej, da brat ni želel garsonjere zaradi vrednosti in stroškov z njo. Kasneje, da sta se kot dediča po materi dogovorila, da bo garsonjero dedovala ona, bratu pa bo izplačala 30.000 EUR, če bo vrnil denar, ki ga je bil dolžan materi (kar je bilo tudi bistvo njene izpovedi, ki ji sodišče zaradi nejasnosti in nerazumljivosti ni sledilo). Toženka ni znala pojasniti, zakaj je kljub temu bratu nakazala 10.000 EUR, če je bilo hkrati dogovorjeno, da mu bo plačala 30.000 EUR, če bo vrnil ves denar, ki ga je bil dolžan materi. Sodišče je ocenilo toženkino izpoved kot neprepričljivo in v veliki meri nejasno tudi glede trditve, da sta naredila z bratom dogovora glede odplačne razpolage z dednim deležem z zadržkom. Toženka sodišču ni znala na prepričljiv način pojasniti, kaj konkretno sta se z bratom dogovorila izven pisnega dogovora, zato ji prvostopenjsko sodišče glede navedb o sklenitvi dogovora z zadržkom ni sledilo.

10Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da pokojni toženki svojega deleža počitniškega stanovanja ni želel odsvojiti brezplačno in da je bil skupni namen pogodbenikov odplačna odtujitev polovice garsonjere toženki za 30.000 EUR. To navsezadnje potrjuje tudi plačilo tožene stranke, ki je s plačilom zneska 10.000 EUR dogovor delno realizirala.

11Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče spregledalo sklep o dedovanju po pokojni M. S. Sodišče je ocenilo, da je bil dogovor, s katerim se je pokojni odpovedal dednemu deležu, sklenjen za potrebe zapuščinskega postopka po M. S. ter predložen zapuščinskemu organu na Hrvaškem in upoštevan v sklepu o dedovanju, po kateri je postala toženka edina dedinja po materi (primerjaj tretji odstavek na deseti strani izpodbijane sodbe). Sklep o dedovanju po pokojni M. S. se nahaja v prilog B14 spisa. Sklep o dedovanju je tako sodišče prve stopnje ustrezno umestilo v celotni mozaik dokazne ocene in na njegovi podlagi napravilo pravilne zaključke.

12Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso odločilnega pomena in pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

14Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

¹ Dogovor je podpisan le s strani pokojnega B. S.
² Dogovor o prodaji deleža sta podpisala oba pogodbenika, tako B. S. kot tudi toženka.
³ Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da ni relevantno, zakaj pokojni ni bil zainteresiran za polovico garsonjere v Poreču.