VSM Sklep IV Kp 27479/2016

I. Pritožba višjega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

1Okrajno sodišče na Ptuju je s sklepom I K 27479/2016 z dne 26. 4. 2018 na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Slovenj Gradcu z dne 29. 6. 2016 (pravilno z dne 6. 7. 2016), št. Kt 19397/2015, ki je obdolženi K.D.očital storitev kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kot je opisan v izreku napadanega sklepa, zavrže. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

2Zoper sklep se je pritožil višji državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeni sklep odpravi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožba se ne strinja z zaključkom v napadenem sklepu, da opis obdolženki očitanega dejanja ne vsebuje konkretizacije njenega ravnanja in predvidevanja možnosti nastanka premoženjske škode, ter z ugotovitvijo, da opisano ravnanje zato ni kaznivo dejanje nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Trdi, da je sodišče prve stopnje preuranjeno presojalo dokaze, za katere je bilo predlagano, da se izvedejo na glavni obravnavi, namesto da bi ugotavljalo, ali je v zadostni meri podan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženka storila kaznivo dejanje. Zmotna je ocena sodišča, da v opisu dejanja niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja, temveč le disciplinske odgovornosti, in opis kaznivega dejanja iz 258. člena KZ-1 ne zahteva sklicevanja na blanketne določbe. Navaja še, da iz obrazložitve obtožnega predloga izhaja, da je obdolženka kot dolgoletna direktorica vedela, da je vodenje evidenc pogoj, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) plača opravljene zdravstvene storitve za stanovalce doma in da lahko zaradi njenega ravnanja, ko je to ukinila, zavodu nastane večja premoženjska škoda, saj ZZZS brez vodenih evidenc ne more izvesti plačila za opravljene storitve. Pojasnjuje, da je obdolženka ravnala v krivdni obliki eventualnega naklepa ter da je sodišče prve stopnje, ko je preizkušalo obtožni predlog, dejansko odločalo o dokazih, ne pa o tem, ali so zakonski znaki obdolženki očitanega kaznivega dejanja v opisu obtožbe podani ali ne in ali je podan utemeljen sum, da je storila očitano kaznivo dejanje, zato je v teh vprašanjih prekršilo kazenski zakon.

5Pritožbi ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi v napadanem sklepu, da v opisu dejanja ni navedeno, katere določbe predpisov, ki so v njem našteti, naj bi obdolženka kršila in na ta način očitno nevestno ravnala v službi ter da je očitek obtožbe, da so bila dana navodila obdolženke, da se beleženje opravljenih zdravstvenih storitev za stanovalce doma ukine, zgolj abstraktno naveden in da tudi ni konkretizirano, v zvezi s čim bi obdolženka lahko predvidevala možnost nastanka večje škode kot posledice njenih ravnanj. V opisu dejanja je izostala konkretizacija abstraktnih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 in pritožba nima prav, ko trdi, da v opisu dejanja ni bilo potrebno navesti blanketnih določb, ki bi jih naj obdolženka kršila. Slednji obtožba očita, da je kot javna uslužbenka očitno nevestno ravnala v službi, čeprav bi morala in mogla predvideti, da lahko nastane zaradi tega premoženjska škoda in je večja škoda v navedenem znesku res nastala, hkrati pa zatrjuje, da je ravnala v nasprotju z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenemu zavarovanju, s splošnim dogovorom za pogodbeno leto 2014 in navodilom o beleženju in obračunavanju zdravstvenih storitev ter meril za razvrščanje oskrbovancev po zahtevnosti zdravstvene nege, torej se ji tudi očita, da je zavestno kršila zakone in druge predpise, v tem primeru pa je nedvomno potrebno v opisu kaznivega dejanja navesti, katere določbe zakona in predpisov obdolženki narekujejo pravilno ravnanje in so tiste, ki jih je prekršila. Ker navedenega v opisu ni, in ker sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da posledično tudi ni konkretizirano v zvezi s čim naj bi obdolženka predvidevala možnost nastanka večje škode kot posledice njenih ravnanj, opis dejanja nima zakonskih znakov kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1, zaradi česar je sodišče prve stopnje utemeljeno, ob materialnem preizkusu obtožbe, obtožni predlog na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo.

6Po obrazloženem, ker je pritožba neutemeljena, ko trdi, da je bil z odločitvijo prvostopenjskega sodišča prekršen kazenski zakon ter da je sodišče dejansko odločalo o dokazih, kar ni predmet preizkusa obtožnega akta pred razpisom glavne obravnave, je pritožbeno sodišče o pritožbi odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

7Sklep pritožbenega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena, o stroških pritožbenega postopka pa je bilo odločeno na podlagi prvega odstavku 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.