UPRS Sodba I U 249/2017-9

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka tožniku naložil, da odstrani objekt za obveščanje in oglaševanje, ki je postavljen ob državni cesti - glavni cesti I. reda G1-11, odsek 1475 ... - ..., v km 0,500 levo, v naselju ..., v varovalnem pasu te ceste in hkrati v varovalnem pasu državne ceste - hitre ceste H6, odsek 0424 Priključek ... Objekt za obveščanje in oglaševanje je dimenzije cca. 3x4 m (jumbo plakat) in je samostojno stoječ na parceli št. 1550/16 k.o. ...; v 2. točki izreka, da je rok za izvedbo ukrepa najkasneje do 30. 12. 2016 ter da mora zavezanec obvestiti organ v 5 dneh po izvedbi ukrepa. V obrazložitvi je navedel, da je inšpektorica za ceste opravila izredni inšpekcijski pregled zaradi podane prijave ter ugotovila na kraju samem, kot izhaja iz izreka. Zapisnik je bil posredovan zavezancu z možnostjo, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, kar je zavezanec storil, vendar pa organ ne soglaša s stališčem zavezanca, da je podlaga za postavitev oglaševalnega objekta v pogodbi o dodelitvi lokacij oglaševalnih objektov z dne 30. 1. 2008 (v nadaljevanju pogodba), saj je v tej pogodbi pod zap. št. 112a in 112b navedena lokacija ... pred odcepom za ..., parc. št. 1470/1, k.o. ..., ki pa ni parcela, na kateri objekt stoji. Direkcija RS, Družba za avtoceste in mestna občina A. so podale izjavo, da z njihove strani na parceli št. 1550/16 k.o. ... niso podale nobenemu zavezancu soglasja za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, torej je postavljen brez veljavnega soglasja, kar je v nasprotju z določbami 78. člena Zakona o cestah (ZCes-1). Na podlagi navedenega je tožnik, upoštevaje določila 73. in 74. člena Zces-1, dolžan objekt, ki je postavljen v varovalnem pasu občinske ceste in hkrati v varovalnem pasu državne ceste, odstraniti.

2Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, v obrazložitvi pa navedel, da se neupravičeno sklicuje na pogodbo, ki je s 1. 2. 2016 potekla. V zvezi s sklicevanjem, da gre pri navedbi parcele v pogodbi, ki ni tista, na kateri objekt stoji, za očitno pomoto, pa se je postavil na stališče, da v inšpekcijskem postopku ni mogoče ugotavljati, kaj je bilo mišljeno ob sklenitvi pogodbe, ampak se preverijo samo dejstva, navedena v pogodbi Direkcije.

3Tožnik s tožbo uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb postopka, ker mu pisne izjave Direkcije in mestne občine A., na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso bile vročene. Ne soglaša s stališčem, da konkretni dopisi niso pomembni. Meni, da sta obe odločbi le nizanje zakonskih določb in ne izpolnjujeta standarda prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), kar pomeni, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Tožnik se tudi ni imel možnosti izjaviti pred izdajo odločbe. Res je toženka z dopisom z dne 19. 9. 2016 tožnika pozvala k izjavi o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, vendar bi morala toženka tožnika pozvati ne le k predložitvi izjave, pač pa ga poučiti, da ima možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar pomeni tudi predlaganja dokazov. Iz izpodbijanega odločbe nadalje izhaja, da je organ opravil nadzor na podlagi prijave, vendar s prijavo ni bil nikoli seznanjen. Drugostopni organ se tudi ni izrekel glede pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pogodbo in sicer očitno pomoto, s čimer je kršil drugi odstavek 154. člena ZUP. Nedopustno in v nasprotju z zakonom je, da se organa nista opredelila do navedb v zvezi z očitno pomoto, saj je več kot očitno, da je prišlo do pomote, ko se navaja parc. št. 1470/1 k.o. ... pod zap. št. 112a in 112b - ... pred odcepom za ..., saj ta v naravi predstavlja pozidano zemljišče, na katerem stoji gasilski dom. Iz samega opisa lokacij v pogodbi jasno in nedvoumno izhaja, da gre za parcelo 1550/16 k.o. ... Za izjasnitev je pozval toženko, da v postopek pritegne podjetje B., ki je bilo sopodpisnik pogodbe, oziroma vsaj pridobi izjavo podjetja B. oziroma mestne občine A. Vendar se toženka do pozivov tožnika ni opredelila. Sporni objekt je nemoteno uporabljal več kot 8 let, vse do leta 2016 lokacija ni bila sporna. V skladu z javnim zbiranjem ponudb in pogodbo so bile za vse lokacije pridobljene lokacijske informacije in prometna soglasja v skladu z drugim odstavkom 68. člena Zakona o javnih cestah (ZJC). Tožnik zato za sporni objekt ne potrebuje drugih soglasij. V zvezi z navedbo drugostopnega organa, da je veljavnost pogodbe že potekla, pa se sklicuje na 3. člen pogodbe, iz katere izhaja, da je veljavnost pogodbe moč podaljšati. Glede na dejstvo, da od podjetja B. oziroma mestne občine A. ni prejel nikakršne odpovedi pogodbe oziroma obvestila o prenehanju pogodbe, je več kot očitno, da obstaja volja strank, da se predmetna pogodba še naprej izvršuje in se veljavnost podaljša. Zato ima tožnik za sporni objekt še vedno vsa potrebna soglasja za postavitev. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

5Tožba ni utemeljena.

6Toženka je z izpodbijano odločbo odredila odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki stoji na parceli 1550/16 k.o. ... (kar je tudi v varovalnem pasu državne ceste - hitre ceste H6).

7Tožnik uvodoma ugovarja, da sta izpodbijana odločba in drugostopna odločba obremenjeni z več bistvenimi kršitvami določb postopka. Po določbi 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Za obravnavan primer sodišče ugotavlja, da nobena od uveljavljenih kršitev temu standardu ne zadosti.

8Tožnik ugovarja, da mu pisne izjave Direkcije RS za infrastrukturo in mestne občine A., na katere se sklicuje izpodbijana odločba, niso bile vročene, zato se o njih ni imel možnost izjaviti. Sodišče soglaša z drugostopnim organom, da omenjene izjave v obravnavani zadevi niso relevantne, saj izkazujejo, da tožnik s strani naslovnikov ni dobil soglasja za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje na parceli 1550/16 k.o. ... Gre za negativno dejstvo, na katerega pa organ, glede na dokazno breme tožnika, da obstoj soglasja za postavitev objekta izkaže, ni oprl odločbe, poleg tega pa med strankami dejstvo, da tožnik nima soglasja naslovnikov za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje na parceli št. 1550/16 k.o. ..., sploh ni sporno. Tožnik izhaja s stališča, da ima soglasje na podlagi pogodbe, po določilu 68. člena ZJC, vendar pogodba (kar med strankami ni sporno) parcele 1550/16 k.o. ... kot predmet pogodbe sploh ne omenja. Zato tožnik (glede na dokazno breme, da izkaže pravico do postavitve objekta) neupravičeno očita organu, da se o teh pisnih izjavah, ki niso v nasprotju z njegovimi trditvami, ni mogel izjasniti. Enako organu ni bilo treba tožniku posredovati v izjavo anonimne prijave, ker tudi ta ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana odločba.

9Neutemeljen je tudi ugovor, da je bil tožnik prizadet v pravici do izjave glede na 9. člen ZUP, ker ga je toženka pozvala le k predložitvi "izjave oziroma stališča", morala pa bi ga poučiti, da ima možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar obenem pomeni tudi možnost predlaganja dokazov. Iz izjave o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah z dne 4. 10. 2016 (ki je del upravnega spisa) izhaja, da je tožnik pravilno razumel pomen izjave, ter se v njej skliceval tudi na dokaze, za katere je menil, da so relevantni.

10Tudi očitku o nepravilno ugotovljenih dejstvih, ker organ ni sledil navedbi, da pogodba ne vsebuje sporne parcele 1550/16 po očitni pomoti, kar bi moral upoštevati oziroma raziskati, sodišče ne more slediti. Ni sporno med strankama, da parcela 1550/16 ni navedena v pogodbi. Kolikor je šlo pri neuvrstitvi parcele 1550/16 v pogodbo za bistveno zmoto (kot napako volje strank, ki se je nanašala na predmet pogodbe), bi moral tožnik to uveljavljati s primernim pravnim sredstvom, skleniti ustrezno novo pogodbo ali v primeru spora to uveljaviti s tožbo na razveljavitev pogodbe. Ker pa tožnik ni tako ravnal (in tega tudi ne zatrjuje), je organ imel ob predložitvi pogodbe, ki jo je ta predložil kot dokaz pravice do rabe sporne parcele, pravico in podlago, da razlaga pogodbena določila, kot se glasijo (82. člen OZ), in ugotovi, da v pogodbi kot predmet pogodbe ni parcele 1550/16 ter da torej tožnik s pogodbo ni izkazal pravice do sporne rabe te parcele.

11Ob navedenem je manj pomembno, da je rok veljavnosti pogodbe potekel 1. 2. 2016. Vendar pa, ker se je do tega dejstva opredelil tudi drugostopni organ, tožnik pa mu oporeka, je k navajanju tožnika navesti, da iz 3. člena pogodbe res izhaja, da je veljavnost pogodbe moč podaljšati, vendar pa tožnik ni izkazal, da je bila pogodba podaljšana. Pogodba za določen čas preneha s potekom časa. Napoved, da se bo lahko po preteku roka podaljšala, ni izkaz podaljšanja. Tožnik bi moral podaljšanje izkazati s predložitvijo ustreznega dokaza, novo pogodbo ali aneksom, ki bi izkazoval tako voljo strank. Zgolj hipotetično pa se na določbo 3. člena pogodbe ne more sklicevati. Ker izvrševanje po roku, glede na pogodbena določila, ne pomeni avtomatičnega podaljšanja pogodbe, je organ 3. člen pogodbe pravilno razumel, kot se glasi.

12V obravnavani zadevi glede na vse navedeno tožnik ni izkazal, da izpolnjuje pogoje za rabo parcele 1550/16 za postavljen oglaševalski objekt, kot to določa 78. člen ZCes-1 (niti po 68. členu ZJC, ker sporna parcela ni bila predmet pogodbe), saj ni izkazal soglasja pristojnega organa.

13Tožnik v tožbi predlaga izvedbo več dokazov, za katere pa je ugotoviti, da so del upravnega spisa in jih je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijane odločbe ter v okviru postavljenih tožbenih ugovorov. Ostala predlagana dokaza, izpis iz portala Atlas okolja in fotografije s portala Google Street View, s katerimi izkazuje, da parcela 1470/1 k.o. ... (ki je navedena v pogodbi) sploh ne bi mogla biti predmet pogodbe, ker je pozidana z gasilnim domom, pa za dokazovanje dejstva, da na tej parceli sporni oglaševalski objekt ne stoji (kar ni sporno), nista dokaza za ugotavljanje relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Kaj pa naj bi izpovedal zakoniti zastopnik C.C., pa tožnik ni pojasnil.

14Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.