UPRS sodba II U 491/2012

Tožba se zavrne.

Drugostopni organ je z izpodbijano odločbo ugodil pritožbi Slovenske odškodninske družbe (SOD) in odpravil dopolnilno odločbo Upravne enotes Maribor, št. 362-05-108/93/270 (7304) z dne 29. 6. 2012 (1. točka izreka); ter denacionalizacijski zahtevek A.A. ml., B.B. in C.C., ki jih zastopa D.D., za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti stanovanjske stavbe v Mariboru, na naslovu ... ? stavba v izmeri 272 m2 in dvorišče v izmeri 81 m2, z.k. vložek št. ..., k.o. ..., zavrnil (2. točka izreka). Prvostopni organ je z odpravljeno dopolnilno odločbo odločil, da se denacionalizacijski upravičenki B., za nepremičnino, ki je navedena v izreku drugostopnega organa, določi odškodnina za zmanjšanje vrednosti navedene nepremičnine v višini 39.863,54 DEM v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Drugostopni organ v obrazložitvi navaja, da je bilo o denacionalizaciji obravnavane stanovanjske stavbe odločeno z delno odločbo št. 362-05-108/93-72 (7304) z dne 28. 5. 2009, upravni organ pa o odškodnini za zmanjšanje te nepremičnine v tej odločbi ni odločil, posledično je zato ravnal pravilno, ko je o pravočasnem zahtevku za odškodnino za zmanjšanje vrednosti odločil z izpodbijano dopolnilno odločbo. V določbah integralnega besedila 26. člena ZDen namreč ni določen noben (materialni) rok za vložitev zahteve za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti podržavljenih nepremičnin. V 26. členu prehodnih določb v ZDen-B, na katerega se v svoji pritožbi sklicuje SOD, je sicer določeno, da je organ, ki vodi postopek, dolžan pozvati vse najemojemalce poslovnih prostorov in stanovanj ter upravičence do vrnitve, da v roku 60 dni od uveljavitve tega zakona (torej ZDen-B) priglasijo svoje zahtevke iz naslova vlaganj v nepremičnine oz. zmanjšanja vrednosti nepremičnin, vendar pa se ta določba po prepričanju pritožbenega organa nanaša zgolj na denacionalizacijske postopke, ki so bili v času uveljavitve ZDen-B v teku in v katerih je bilo do uveljavitve ZDen-B v postopku tudi ugotovljeno, da se je vrednost nepremičnine po podržavljenju zmanjšala. V kolikor je bil namreč v času uveljavitve ZDen-B denacionalizacijski postopek v teku, vendar dejansko stanje še ni bilo ugotovljeno na način, da bi bilo jasno, ali se konkretna nepremičnina vrača v naravi ali v obliki odškodnine, in da še ni bila ugotovljena vrednost nepremičnine o podržavljenju in v času denacionalizacije, da bi bilo sploh možno govoriti o morebitni zmanjšani vrednosti, potem v takem primeru za denacionalizacijskega upravičenca ni mogoče uporabiti roka iz 26. člena ZDen-B. Upravičenec namreč v takem primeru v času uveljavitve ZDen-B še ni mogel vedeti, ali se je vrednost podržavljene nepremičnine po podržavljenju zmanjšala in za koliko se je zmanjšala. V takih primerih torej upravičenca ne veže rok iz 26. člena ZDen-B, ampak je treba pravočasnost njegovega zahtevka iz naslova zmanjšane vrednosti podržavljene nepremičnine obravnavati v okviru pravočasno vloženega denacionalizacijskega zahtevka v roku iz 64. člena ZDen in v okviru dovoljenega spreminjanja zahtevka v času do izdaje odločbe na prvi stopnji po 130. členu prejšnjega Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki se v tem postopku uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavanem primeru dejansko stanje v zvezi s stanovanjsko stavbo na naslovu ... v času uveljavitve ZDen-B še ni bilo razčiščeno, saj upravni organ k obravnavi tega dela zahtevka v okviru obseženega denacionalizacijskega postopka do takrat še ni pristopil. Postavljeni sodni izvedenec D. je poročilo o ocenitvi obravnavane nepremičnine predložil upravnemu organu 6. 4. 2009, šele na podlagi tega cenitvenega poročila je bilo ugotovljeno, da se je vrednost nepremičnine ob denacionalizaciji glede na stanje ob podržavljenju zmanjšala. Vlagateljica je nato dne 7. 5. 2009 po svojem pooblaščencu pri upravnem organu prve stopnje vložila zahtevo za odškodnino zaradi bistvenega zmanjšanja vrednosti nepremičnine. Zahteva za odškodnino je bila torej vložena neposredno po ugotovitvi zmanjšanja vrednosti in to v tekočem postopku, še pred izdajo odločbe o denacionalizaciji predmetne nepremičnine. Glede na vse navedeno zato pritožbeni očitek, da je bila zahteva za odškodnino za zmanjšano vrednost nepremičnine vložena prepozno, ni utemeljen.

Po presoji pritožbenega organa pa pritožnica utemeljeno zatrjuje, da je prvostopenjski organ nepravilno uporabil materialno pravo glede vprašanja možnosti pridobitve odškodnine od tuje države in s tem povezano izključitvijo pravice do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen. Prvostopenjski organ je svoj zaključek o tem, da v obravnavani zadevi ni podlage za uporabo določb drugega odstavka 10. člena ZDen glede vprašanja, ali je imela upravičenka pravico pridobiti odškodnino od Republike Avstrije, oprl na predložene listinske dokaze (potrdilo Ministrstva za finance Republike Avstrije z dne 24. 6. 2011; odločbo Deželne finančne direkcije iz Linza z dne 8. 8. 1966, odločbo Zvezne komisije za odškodnino pri Ministrstvu za finance Republike Avstrije z dne 27. 4. 1967; potrdilo SVA z dne 20. 1. 2011 o pokojnini C.C. ter potrdilo Zbornice arhitektov in inženirjev za Štajersko in Koroško z dne 3. 2. 2011 o pokojnini C.C.), iz katerih je razvidno ? in to v zadevi niti ni sporno ? da upravičenka oz. njena starša E.E. in C.C. od Republike Avstrije niso prejeli odškodnine, in sicer ne na podlagi Avstrijske državne pogodbe, niti na podlagi pogodbe med Zvezno Republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo o poravnavi škode izgnancem, preseljencem in pregnancem, o ureditvi drugih finančnih vprašanj in vprašanj s socialnega področja iz leta 1961 (Finančna in izravnalna pogodba, v nadaljevanju: FIP), kot tudi ne na podlagi Zakona o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem, Zakona o prijavi škode in Zakona o enkratni pomoči. Vendar pa za presojo upravičenosti do denacionalizacije v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen ni odločilno, ali je upravičenec odškodnino na kateri koli pravni podlagi dejansko prejel, ampak je odločilno, ali je po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenja premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Upravno sodna praksa se je že izrekla, da je treba pri odločanju o tem, ali je oseba imela pravico pridobiti odškodnino od tuje države, upoštevati tako mirovne pogodbe in meddržavne sporazume, kot tudi pravice po zakonih tujih držav (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 428/2004). Ni torej pomembno, v kakšnem pravnem aktu je bila urejena možnost pridobitve odškodnine (mednarodni sporazum med bivšo SFRJ in tujo državo; mednarodni sporazum med dvema tujima državama; zakon tuje države), prav tako pa ni pomembno, kako je bila ta odškodnina poimenovana, kakšna je bila njena višina in ali jo je upravičenec dejansko zahteval (zadošča že možnost pridobitve, zato upravni organ tudi ni vezan na potrdila tuje države o tem, da odškodnina ni bila dana). Odločilno je, da je bila predvidena možnost pridobitve določene odmene iz naslova izgube premoženja zaradi vojnih in povojnih posegov v privatno lastnino. Glede na navedeno je pritožbeni organ pritrdil SOD, da za izključitev pravice do denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen ni pomembno, če bivši lastnik odškodnine zaradi posegov v njegovo premoženje v Jugoslaviji ni prejel zato, ker ni izpolnjeval premoženjskih pogojev za pridobitev takšne odškodnine (cenzus), če je sicer obstajala načelna možnost, da bi takšno odškodnino, pomoč ali podporo lahko dobil. Po Finančni in izravnalni pogodbi je Zvezna Republika Nemčija namenila Republiki Avstriji določen znesek za poravnavo škod, nastalih v zvezi z dogodki druge svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov. Kot možni upravičenci po tej pogodbi se med drugim omenjajo avstrijski državljani ali osebe nemške narodnosti z nerazjasnjenim državljanstvom, pogodba pa se nanaša tudi na območje nekdanje FLRJ (priloga 1, razdelek C, točka 6). Pogoja za pravico do odškodnine od Republike Avstrije, določena v omenjeni pogodbi (priloga 1, razdelek A, člen 1) sta torej Avstrijsko državljanstvo (oz. zgolj nemška narodnost) in stalno bivališče v Republiki Avstriji na dan 1. 1. 1960 (oz. določene modalitete tega pogoja). V zadevi ni sporno, da je upravičenkin oče E.E. bil oseba nemške narodnosti, da je bil avstrijski državljan od leta 1948 dalje in da je imel na dan 1. 1. 1960 stalno bivališče na območju Republike Avstrije. E.E. je torej izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine v zvezi s podržavljenim premoženjem po Finančni in izravnalni pogodbi. Ker je tako, v zadevi ne more biti odločilno, da te odškodnine ni mogel pridobiti zaradi prekoračitve dohodkovnega cenzusa, ki je bil določen v Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem (UVEG). Prekoračitev dohodkovnega cenzusa po določilih UVEG namreč ne pomeni izključitve pravice do odškodnine, temveč pomeni le razumni pogoj (cenzus) za uveljavljanje te pravice, ki ga je E.E. prekoračil, med tem ko mu pravica do odškodnine kot taka ni bila odvzeta oz. odrečena. Določitev dohodkovnega cenzusa kot pogoja za uveljavljanje odškodnine namreč ni bila v funkciji odrekanja te odškodnine zaradi nepriznavanja temelja za določitev odškodnine, ampak v funkciji odrekanja te odškodnine tistim sicer upravičenim osebam, ki so imele (kljub poseganju v njihovo premoženje v Jugoslaviji ) v Avstriji (že) zagotovljen ustrezni socialni oz. gmotni položaj. Bivši lastnik E.E. se mora torej kljub temu, da zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa po določilih UVEG ni pridobil odškodnine po citiranem zakonu, šteti za osebo, ki je upravičenec po Finančni in izravnalni pogodbi. To posledično pomeni, da ga je treba šteti za osebo, ki je imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (Republike Avstrije) in da zato ni upravičenec do denacionalizacije zaradi izključitvenega pogoja iz drugega odstavka 10. člena ZDen. Podobno velja za C.C., ki zaradi preseganja cenzusa ni bila upravičena do denarne pomoči zaradi prejemanja previsoke pokojnine po E.E. Glede na vse navedeno je prvostopenjski organ z izdajo prvostopne dopolnilne odločbe nepravilno uporabil materialno pravo, zato je izpodbijana prvostopna dopolnilna odločba nezakonita in jo je pritožbeni organ odpravil ter sam odločil o zadevi tako, da je odškodninski zahtevek za denacionalizacijo premoženja zaradi zmanjšanja vrednosti stanovanjske stavbe na naslovu ... zavrnil kot neutemeljen.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker je prepričana, da je drugostopni organ napačno uporabil drugi odstavek 10. člena ZDen. Meni, da je napačno stališče drugostopnega organa, da za presojo upravičenosti do denacionalizacije, v povezavi z določbo drugega odstavka 10. člena ZDen, ni odločilno, ali je upravičenec odškodnino na katerikoli pravni podlagi dejansko prejel, ampak je odločilno ali je po pravu tuje države obstajala načelna možnost za pridobitev odškodnine zaradi podržavljenega premoženja v nekdanji Jugoslaviji. Navedeno stališče je v nasprotju z jezikovno, teleološko, pa tudi z logično razlago ZDen. Zakonodajalec je namreč obseg pravic, način uveljavljanja pravic in krog upravičencev v ZDen uzakonil v okolju svoje proste presoje. Z določbo drugega odstavka 10. člena je izključil kot upravičence vse tiste osebe, ki bi bile po ZDen utegnile priti v poštev kot upravičenci v postopku denacionalizacije, pa so dobile za od takratni Jugoslaviji podržavljeno premoženje plačano odškodnino od tuje države ali so do te tam imele pravico. Razumeti ga je mogoče le tako, da med upravičence ne spadajo tisti, ki bi sicer lahko dobili odškodnino od tuje države, ali je zaradi katerega koli subjektivnega razloga npr. nevednosti, malomarnosti, pomanjkanja volje, niso uveljavljali ali so jo uveljavljali prepozno. Namen zakonodajalca v drugem odstavku 10. člena ZDen je bil preprečitev dvojne odškodnine. Da je pomembna ?možnost od tuje države uveljavljati odškodnino za podržavljeno premoženje?, je razvidno tudi iz povzetka odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 584/05. Po Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem ter Zakonu o prijavi škod, niti očetu niti materi tožeče stranke ni bilo omogočeno uveljavljati kakršno koli odškodnino ali enkratno pomoč. Preseneča tudi trditev drugostopnega organa, da določitev dohodkovnega cenzusa ni bila v funkciji odrekanja odškodnine zaradi nepriznavanja temelja do odškodnine, ampak v funkciji odrekanja te odškodnine tistim sicer upravičenim osebam, ki so v Avstriji že imela zagotovljen socialni oz. gmotni položaj, ko pa vendar do odškodnine za odvzete, izgubljene ali uničene gospodinjske predmete po Zakonu o povrnitvi škode preseljencem in pregnancem niso bili upravičeni le tisti z ugodnim premoženjskim stanjem, ampak tisti razlaščenci, katerih seštevek točk (vrednosti za odvzete, izgubljene ali uničene predmete gospodinjske opreme) ni dosegel vsaj 1/4 (oz. 1/3 pri letnem dohodku med 48.000 in 72.000 ATS) najvišjega možnega števila točk, do odškodnine za odvzete, izgubljene ali uničene predmete, potrebne za opravljanje poklica pa niso bili upravičeni le tisti razlaščenci z ugodnim premoženjskim stanjem ampak tudi tisti razlaščenci, katerih seštevek vseh odvzetih, izgubljenih ali uničenih predmetov ni dosegel 1/4 za opravljanje poklica potrebnih predmetov, do enkratne pomoči pa niso bili upravičeni tisti, katerih celotna vrednost izgubljenega premoženja ni presegala 1.000 RM. Tožeča stranka je z verodostojnimi listinami dokazala, da niti bivši lastnik zaplenjenega premoženja ? oče E.E., niti njegova žena niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje E.E. v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine (niti socialne pomoči), niti je niso mogli dobiti ? uveljaviti. Predlaga, da se tožbi ugodi tako, da se izpodbijana odločba odpravi in pritožba SOD zavrne.

Stranka z interesom SOD je na tožbo odgovorila in predlagala zavrnitev tožbe. V kolikor pa bi sodišče tožbi ugodilo in drugostopno odločbo odpravilo, pa se sklicuje na pritožbene navedbe, saj meni, da zahteva iz naslova manjvrednostni predmetne stanovanjske stavbe ni bila vložena pravočasno, znotraj materialnega prekluzivnega roka za uveljavljanje odškodnine za zmanjšano vrednost v naravi vrnjene nepremičnine.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno stališče organa, da je bivši lastnik podržavljenega premoženja izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine za podržavljeno premoženje od Republike Avstrije, določene v FIP in na njeni podlagi sprejetih predpisov, ki urejajo odškodovanje za na jugoslovanskem ozemlju podržavljeno premoženje. Ugotovljeno dejansko stanje je bilo podlaga za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen, ki izključuje denacionalizacijo za osebe, ki bi sicer po drugih določbah ZDen bile upravičene do denacionalizacije, ker so za podržavljeno premoženje dobile ali imele pravico dobiti odškodnino od tuje države. Ali je oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, ugotavlja pristojni upravni organ po uradni dolžnosti na podlagi sklenjenih mednarodnih pogodb in mednarodnih sporazumov.

Drugi odstavek 10. člena ZDen vsebuje negativno definicijo denacionalizacijskega upravičenca; četudi oseba izpolnjuje pogoje za denacionalizacijo (predpisane v členih 9 do 15 ZDen), ni upravičena do vrnitve podržavljenega premoženja, kot to ureja ZDen, če so podane druge pravne podlage za odškodovanje. Predmetna določba kot take predvideva mirovne pogodbe in mednarodne sporazume. Mednarodne sporazume je tedanja Jugoslavija sklepala z državami, katerih premoženje oz. premoženje katerih državljanov je podržavila kot posledico spremenjene družbenopolitične ureditve; Jugoslavija je drugim državam plačala globalno odškodnino, te pa so prevzele obveznost odškodovanja za podržavljeno premoženje za svoje državljane, npr. pogodba z Republiko Avstrijo o ureditvi določenih premoženjskopravnih vprašanj, z ZDA o denarnih terjatvah ZDA in njihovih državljanov, s Švicarsko konfederacijo o odškodovanju švicarskih interesov v Jugoslaviji. Druga vrsta pravnih aktov iz drugega odstavka 10. člena ZDen so mirovne pogodbe in izvedbeni predpisi tovrstnih pogodb, ki so bili pravna podlaga za podržavljenje premoženja tistih držav in njihovih državljanov, ki so nastopale na strani agresorjev v II. svetovani vojni, tako Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije, ki je dala FLR Jugoslaviji pravico podržaviti avstrijsko premoženje, obveznost plačila odškodnine pa naložila Republiki Avstriji, Mirovni pogodbi z Republiko Italijo in Madžarsko sta bili temelj za prisilne posege v premoženje italijanskih oz. madžarskih fizičnih in pravnih oseb, za katere sta bila zavezana plačati odškodnino Italija oz. Madžarska, Podsdamski sporazum (in Sporazum o reparacijah od Nemčije, o vzpostavitvi medzavezniških reparacijskih oblasti in o vrnitvi zlate valute, katerega podpisnica je bila tudi Jugoslavija) je vzpostavil podlago za reparacijske zahtevke posameznih držav z odvzemom nemškega premoženja. V zvezi z reparacijskimi pravili velja po mednarodnem javnem pravu načelo, da mora škodo povrniti tista država, ki jo je povzročila.

Po upravno sodni praksi uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen zajema tako mednarodne pravne vire kot tudi predpise, s katerimi so odškodovanje uredile posamezne države (v sodbah opr. št. I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005 in U 2964/2006 z dne 5. 6. 2007 je Vrhovno sodišče RS upoštevalo kot relevanten predpis za uporabo drugega odstavka 10. člena ZDen nemški Zakon o izravnavi bremen, v sodbi opr. št. U 1846/96 z dne 10. 3. 1999 pa avstrijski Zakon o izgnanskih in preseljenskih odškodninah).

Ustavno skladnost določbe drugega odstavka 10. člena ZDen in njene uporabe je že presojalo Ustavno sodišče RS (odločbe št. U-I-23/93, U-I-326/98, Up 547/02, sklep št. Up-142/00). V odločbi U-I-326/98 je navedlo, da je dopolnilo te določbe z ZDen-B (drugi stavek drugega odstavka) napotilo upravnim organom, kako naj ugotavljajo, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države (55. točka obrazložitve). V sklepu št. Up-142/00 je pojasnilo, da ZDen ni pravni temelj za poravnavo morebitnega neizplačila ali prenizkega izplačila odškodnine, do katerega so imeli prejšnji lastniki podržavljenega premoženja pravico po predpisih tuje države (5. točka obrazložitve). V odločbi št. Up 547/02 je poudarilo, da določba drugega odstavka 10. člena ZDen ne pomeni, da slovenski organi pri odločanju o upravičenju do denacionalizacije odločajo o pravici do odškodnine od tuje države. O tem, ali je določena oseba imela pravico dobiti odškodnino od tuje države, odločajo organi, pristojni za denacionalizacijo, sami, in to neposredno z razlago mednarodne pogodbe, torej brez dokazovanja tujega prava in brez priznavanja tujih sodnih odločb (14. točka obrazložitve).

Odlok AVNOJ, podlaga podržavljenja prejšnjemu lastniku, je v 1. in 2. točki 1. člena določal, da z dnem, ko stopi v veljavo, preide v državno svojino vse imetje nemškega Reicha in njegovih državljanov, ki se nahaja na ozemlju Jugoslavije in vse imetje oseb nemške narodnosti z izjemo tistih Nemcev, ki so se borili v vrstah NOV in partizanskih odredov Jugoslavije ali ki so državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedli sovražno. Navedena opredelitev predmeta podržavljanja v Odloku (sovražnikovo premoženje, tj. premoženje nemškega Reicha, njegovih državljanov in oseb nemške narodnosti) kaže na reparacijski značaj tega predpisa.

Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sta 27. 11. 1961 sklenili FIP z namenom ureditve odprtih finančnih vprašanj v zvezi s časovnim obdobjem od 13. marca 1938 do 8. maja 1945 (preambula FIP). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da le-ta predstavlja pravno podlago za finančno participiranje Zvezne republike Nemčije v korist oseb nemške pripadnosti, ki so se naselile v Republiki Avstriji, ter da Republika Avstrija pogodbo izvršuje s svojimi predpisi, s katerimi ureja odškodovanje za premoženjsko škodo, nastalo v zvezi z dogodki v II. svetovni vojni in sicer, kot je navedeno v 2. členu pogodbe, z razširitvijo uporabe Zakona o vojnih in pregnanskih škodah, KVSG, glede na vsakokratno veljavno verzijo. S FIP se je Zvezna republika Nemčija zavezala, da bo za oškodovance - pregnance in preseljence plačala Republiki Avstriji denarni znesek, izplačila pa bo izvršila Republika Avstrija. Za izvedbo pogodbe je Republika Avstrija sprejela Zvezni zakon o prijavi premoženjskih škod, ki so nastale zaradi razselitve ali izgona (Anmeldegesetz), po katerem so morali oškodovanci ? preseljenci in pregnanci za uveljavitev zahtevka za materialno škodo le-to prijaviti. Z Zveznim zakonom o odškodovanju razseljencev in izgnancev (Umsiedler und Vertriebenenentschädigungsgesetz, UVEG) pa je Republika Avstrija uredila odškodovanje preseljencev in pregnancev.

Med strankami je sporno, ali je mogoče FIP upoštevati v okviru drugega odstavka 10. člena ZDen oz. kako jo je mogoče upoštevati. Glede na pravno naravo Odloka AVNOJ, kot je pojasnjena v točki 11 te obrazložitve (podržavljenje sovražnikovega premoženja) in pravno naravo FIP, opisano v točki 12 obrazložitve (plačilo odškodnine za škodo, povzročeno od anschlussa do konca II. svetovne vojne, v kateri je tedanja Nemčija nastopala kot agresor) se sodišče strinja z upravnim organom, da je tudi FIP pravni vir, ki je urejal odškodnino (za premoženje podržavljeno z Odlokom AVNOJ) in se kot tak pri odločanju o denacionalizaciji po ZDen upošteva (ne glede na to, da Jugoslavija ni bila pogodbena stranka FIP).

V obravnavanem primeru uporaba drugega odstavka 10. člena ZDen v primeru prejšnjih lastnikov pomeni, da je izključen iz denacionalizacije tudi tožnik, ki sicer uveljavlja denacionalizacijo na podlagi 12. člena ZDen. Po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen niso upravičenci v smislu ZDen tiste osebe, ki so dobile ali imele pravico dobiti odškodnino za odvzeto premoženje od tuje države. Po ustaljeni upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča ta določba velja v vsakem primeru, ne glede na to, ali gre za upravičenca po 9., 11. ali 12. členu ZDen (npr. I Up 503/2003 z dne 1. 6. 2005). V upravno sodni praksi Vrhovnega sodišča, ki jo je potrdilo tudi Ustavno sodišče, je v zvezi z razlago 12. člena ZDen ustaljeno stališče, da pravico dobiti odškodnino od tuje države po določbi drugega odstavka 10. člena ZDen izključuje upravičenost do denacionalizacije, kar pomeni, da tudi pravni nasledniki te osebe niso upravičenci po 12. členu ZDen (npr. sodba I Up 428/2004 z dne 9. 3. 2005).

V zvezi z vprašanjem, kaj mora organ, ki ugotavlja, ali je prejšnji lastnik za podržavljeno premoženje imel pravico dobiti odškodnino od tuje države, v zvezi s FIP in izvedbenimi predpisi preizkusiti, sodišče meni, da okvir tega preizkusa predstavlja vsebina FIP; z njo sta se pogodbenici dogovorili, da bodo v prilogi 1 opredeljenim skupinam oseb odobreni zneski odškodovanja in druge dajatve (2. člen FIP). Po točki A priloge 1 so upravičenci do odškodnine pregnanci in preseljenci, ki so avstrijski državljani ali nemški državljani ali pripadniki nemške narodnosti, osebe z nerazjasnjenim državljanstvom in so imeli 1. 1. 1960 stalno prebivališče v Avstriji ali so se vrnili ali prišli v Avstrijo po 1. 1. 1960 v okviru ponovne družinske povezave ali kot povratniki v domovino in so v trenutku vložitve zahtevka tam najmanj šest mesecev ali pa so se pred 1. 1. 1960 po najmanj šestmesečnem bivališču v Avstriji iz Avstrije odselili v Zvezno republiko Nemčijo in so imeli 1. 1. 1960 tam stalno bivališče. Pregnanci so v prvem odstavku točke B priloge 1 definirani kot avstrijski državljani, nemški državljani in osebe nemške narodnosti brez enega od teh državljanstev, ki so posedovale stalno bivališče na območju izven Republike Avstrije in izven meja nemškega Reicha po pravnem statusu ozemlja z dne 31. 12. 1937 in so v zvezi z dogodki II. svetovne vojne ali zaradi posledic teh dogodkov to stalno bivališče vsled pregona kot tudi izgona izgubile. Iz točke C priloge 1 je razvidno, da so bili med pregnance in preseljence izrecno vključene tudi osebe iz območja FLRJ. Glede časa, relevantnega glede državljanstva oz. narodne pripadnosti je Republika Avstrija postavila kot presečni datum 27. 11. 1961, ko je bila podpisana FIP (paragraf 9 Zakona o prijavi). Navedeni kriteriji, torej pripadnosti določeni skupini oškodovancev - pregnancem in preseljencem, državljanstvo (avstrijsko, nemško ali pripadnost nemški narodnosti na dan 27. 11. 1961 oz. na dan smrti, če je oseba umrla pred tem datumom, drugi odstavek 9. člena Zakona o prijavi) in stalno prebivališče v Avstriji 1. 1. 1960, so zamejevali odškodninsko zavezo Zvezne republike Nemčije po FIP, in zavezujejo tudi organ, ki odloča o denacionalizaciji in po drugem odstavku 10. člena ZDen ugotavlja, ali je imela oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, pravico dobiti odškodnino od tuje države. V okviru navedenih kriterijev je Republika Avstrija izvedla odškodovanje v notranji zakonodaji v polju svoje proste presoje (določila vrsto škode, za katero se plača odškodnina, višino odškodnine, vključujoč socialne kriterije in drugo). Po presoji sodišča upravni organ ni dolžan ugotavljati, kakšne konkretne pravice bi upravičencu šle po avstrijskih predpisih, saj bi to pomenilo določanje odškodnine po teh predpisih, kar pa presega odločanje o denacionalizacijskih zahtevkih po ZDen. Ugotavljanje konkretnih dejstev posameznega primera bi bilo zaradi časovne odmaknjenosti lahko tudi onemogočeno ali zelo oteženo. (Smiselno enako stališče, da ni treba ugotavljati okoliščin, predpisanim po internem pravu tuje države, izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 462/2000 z dne 6. 6. 2002).

Glede na zgoraj navedeno stališče in nesporno ugotovitev, da je E. bil oseba nemške narodnosti, da je bil avstrijski državljan od leta 1948 dalje in da je imel na dan 1.1.1960 stalno bivališče na območju Republike Avstrije, sodišče pritrjuje toženi stranki, da je izpolnjeval pogoje za pridobitev odškodnine po FIP. Zato tožeča stranka z ugovori, ki jih veže na izvedbene zakone in nemožnost pridobitve odškodnine zaradi neizpolnjevanja premoženjskega cenzusa, ne more biti uspešna. Če je tuja država odškodovanje uredila v manjšem obsegu oziroma ga omejila drugače kot ZDen, gre za suvereno legislativo tuje države. Za uporabo določbe drugega odstavka 10. člena ZDen je pravno pomembno le dejstvo, ali je bilo izplačilo odškodnine po predpisih tuje države povezano z odvzemom premoženja. In v obravnavani zadevi je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen.

V zvezi z ugovorom, ki se nanaša na potrdilo Zveznega ministrstva za finance in ki dokazuje, da niti bivši lastnik zaplenjenega premoženja, niti njegova žena, niti denacionalizacijska upravičenka niso dobili od Republike Avstrije za podržavljeno premoženje v bivši Jugoslaviji nobene odškodnine, niti je niso mogli dobiti ne uveljavljati, sodišče zavrača navedeni ugovor kot neutemeljen. Sporno potrdilo je potrdilo o tujem pravu v smislu 12. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku oz. 7. členu Evropske konvencije o obvestilih o tujem pravu. Kolikor se z njim potrjuje, da sta Zvezna republika Nemčija in Republika Avstrija sklenili FIP, sodišče ugotavlja, da je upravni organ pri ugotavljanju, ali je obstajala možnost pridobiti odškodnino od tuje države, ta predpis kot veljaven upošteval. Kolikor pa Zvezno ministrstvo za finance navaja, da tudi po njem ni obstajala pravica do odškodnine, sodišče meni, da je to mnenje, na katerega upravni organ ni bil vezan. To pa zato, ker kot je sodišče že navedlo, pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku ni bil vezan na odločitev avstrijskega organa o določitvi odškodnine (stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up 547/02), pa tudi zato, ker je ministrstvo svoje mnenje utemeljevalo na avstrijski izvedbeni zakonodaji. O tem, da pravica dobiti odškodnino od tuje države ni bila vezana na višino odškodnine in vrsto podržavljenega premoženja, za katerega je tuja država priznavala odškodnino, je upravno sodna praksa ustaljena (sklep Ustavnega sodišča RS št. Up 142/00, št. Up 7/01, sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. U 1846/99, opr. št. II Up 35/99).

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.