VSL Sklep I Cp 1162/2018

Pritožba se zavrne in sklep, kolikor se nanaša na pritožnico, potrdi.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo,

- da se parcele št. 177/2, 178, 179/23, 179/24, 179/39, 179/40, 179/41, 179/42, 179/43, 179/44 in 179/45, vse k.o. .., določijo kot pripadajoče zemljišče k stavbi ID znak ... na naslovu v ..., stoječi na parceli št. 1937 k.o. ... (I. točka izreka);

- da se navedene parcele v vrstnem redu vpisane zaznambe postopka za določitev pripadajočega zemljišča (ID zaznambe 15516210 z začetkom učinkovanja 12. 3. 2010) vpišejo v zemljiško knjigo kot splošni skupni del stavbe ID znak ... ter so v solastnini vsakokratnih lastnikov posameznih delov te stavbe.

2Zoper odločitev je prva nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrne, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Vztraja, da je odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča št. 04/03-3-4660-86/08 z dne 16. 12. 2002 (v nadaljevanju odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča) nična, ker ji ni bila nikdar vročena. Sodišče šteje nično odločbo za veljavno, obenem pa trdi, da obstoj pravnomočne upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi, ne predstavlja ovire za sodni postopek. Če sodišče šteje odločbo za pravno veljavno in s tem, da je pripadajoče zemljišče že določeno s pravnomočno pravno odločbo, to pomeni, da predlagatelji ne morejo ponovno zahtevati določitve pripadajočega zemljišča v sodnem postopku. Sodišče bi moralo v tem primeru predlog zavreči. Izpostavlja, da je postala lastnica zemljišča po zakonu in po sklepu sodišča, kar ni promet z nepremičninami, zato ni mogoče brez vsakih argumentov zaključiti, da so ugovori o njeni dobri veri neupoštevni in neutemeljeni. S strani sodišča izpostavljeno načelo akcesornosti ne pove ničesar o obsegu funkcionalnega zemljišča. V centru mesta številne stavbe nimajo pripadajočega zemljišča, pa kljub temu nemoteno funkcionirajo. S strani objektivnih meril za določitev pripadajočega zemljišča in dokler ni odločitve pristojnih organov o tem, o slabi veri glede tega, kakšen obseg zemljišča naj bi bil neločljivo povezan s stavbo, ni mogoče govoriti. Toliko bolj to velja, če nekdo postane lastnik nepremičnin na podlagi sodnega sklepa. Obvezno pripadajoče zemljišče je zgolj stavbišče, pri določanju ostalega dela pripadajočega zemljišča, pa je potrebno upoštevati pravice tretjih, pridobljenih v dobri veri. Sodišče ne upošteva, da je pritožnica postala lastnica nepremičnin ex lege, ker L. zemljišča ni vključil v otvoritveno bilanco stanja na dan 1. 1. 1993 in je zato po 6. členu Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) dne 1. 5. 1998 postalo last SRD d.d., katere pravna naslednica je pritožnica. Takšnega mnenja je bil tudi senat okrožnega sodišča, ki je izdal sklep St 000/98 z dne 2. 4. 2001, s katerim je bilo odločeno, da mora L. - v stečaju pravnemu predniku pritožnice izročiti nepremičnine, ki so bile v sredstvih te pravne osebe. Sklep je postal pravnomočen in pravna prednica pritožnice je bila v zemljiško knjigo vpisana kot lastnica na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Takšna pridobitev lastninske pravice je originarna, neodvisno od tega, ali je bil pravni prednik lastnik nepremičnine. Sodišče prezre tudi, da navedeni sklep sam po sebi izključuje njeno slabo vero. Sklep ni bil nikdar razveljavljen. Da je pridobitev originarna in dobroverna izhaja tudi iz 299. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). 309. člen tega zakona pa določa, da je pravnomočni sklep, s katerim sodišče odloči, da je izločitvena pravica priznana in naloži stečajnemu dolžniku, da upniku izroči premoženje, ki je predmet izločitvene pravice, izvršilni naslov. Če izločitveni zahtevek ni prijavljen, pravice osebe, ki trdi, da je lastnik, prenehajo. Pritožnica je razpolagala tudi z več pravnomočnimi odločbami pristojnih organov, po katerih je funkcionalno zemljišče merilo od približno 500 do 1000 m2. Pritožnica tako ni mogla vedeti, da naj bi L. kupcem stanovanj prenesel v last več zemljišča, kot to izhaja iz gradbenih dovoljenj in odločb o funkcionalnem zemljišču. Vztraja pri tem, da je zemljišča pridobila dobroverno. Sodišče tudi ni upoštevalo, da mora dejstvo, da ne gre za dobro vero, dokazati tisti, ki trdi drugače. Ker izvedenec ni uspel pridobiti upravnih dovoljenj, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, je sodišče obseg pripadajočega zemljišča določilo na podlagi subsidiarnih kriterijev iz 1., 2. in 3. točke četrtega odstavka 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL) oziroma dejansko na podlagi današnje rabe in zunanje ureditve. Pri tem se je oprlo na izvedensko mnenje, ki ima številne pomanjkljivosti. Mnenje je izdelal izvedenec geodet, ki ne more strokovno odgovarjati na pravna vprašanja in na vprašanja s področja urbanistične ter gradbene stroke, ne sme se opredeljevati do vsebine odločbe, za katero naslovno sodišče napačno šteje, da je pravnomočna. Mnenje je nekonsistentno, napačno, izvedenec tudi ni odgovoril na konkretne pripombe nasprotne udeleženke. Sodišče je samo s seboj v nasprotju, ko navaja, da ob odsotnosti prostorskih aktov iz časa gradnje, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, upošteva današnjo rabo, hkrati pa ugotavlja, da situacija stanovanjskega naselja in regulacijski načrt prikazujeta stanje, podobno današnjemu. Načrta torej obstajata, vendar ju izvedenec ni upošteval, prav tako nista enaka današnjemu stanju, ampak drugačna. Sodišče nekritično povzema del izvedenskega mnenja, da zazidalni načrt iz leta 1965 predvideva podobno ureditev, kot obstoja danes. Res, da sta na sprednji strani objekta narisani dve zelenici, ki še vedno obstajata, vendar pa ni nikjer določeno, da bi bilo to funkcionalno ali pripadajoče zemljišče ravno konkretnega objekta in čemu naj bi mu služilo. Zelenica je pač zelenica in je na voljo tudi drugim. Na zazidalnem načrtu pa so parkirišča zelo jasno prikazana na povsem drugi lokaciji, kot je lega sedanjih. Iz navedenih načrtov ne izhaja, da naj bi stavbi pripadalo kaj več, kot je v naravi asfaltirani del okoli objekta. Sklicevanje na bistveno kasnejši PUP pa je neupravičeno.

3Prvi predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Pravilno je uporabilo materialno pravo, niti ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) in 13. členom Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine (ZVEtL), niti tovrstnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL). Razloge sodišča prve stopnje za ugoditev predlogu pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je na upravno odločbo o določitvi funkcionalnega zemljišča vezano, glede na to, da je opremljena s klavzulo pravnomočnosti (s čimer se predpostavlja, da je bila tudi pravilno vročena). Ničnost bi morala pritožnica uveljavljati v upravnem postopku, torej v postopku pred organom, ki je odločbo izdal (tretji odstavek 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku). Če bi pravdno sodišče preizkušalo pravilnost pravnomočne oziroma dokončna upravne odločbe, bi s tem kršilo načelo prirejenosti postopkov.

7Pravilno je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da obstoj pravnomočne upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča k stavbi, ne predstavlja ovire za sodni postopek določitve pripadajočega zemljišča po določilih ZVEtL, je pa mogoče, po določbi petega odstavka 30. člena tega zakona, že na podlagi obstoja pravnomočne upravne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča ugoditi zahtevku predlagateljev. Vendar je sodna praksa to določbo nekoliko omilila in jo razlagala tako, da je takšno odločbo potrebno pri določitvi pripadajočega zemljišča k stavbi, zgrajeni pred 1. 1. 2003, upoštevati kot pravo relevantno okoliščino skupaj z drugimi okoliščinami primera, ugotovljenimi po merilih iz 7. člena ZVEtL. Pravilnost take razlage zakona potrjujejo tudi s tem povezane zakonske spremembe (43. člen ZVEtL-1).

8S sklepom stečajnega sodišča St 000/98 z dne 2. 4. 2001 se je premoženje le izločilo iz stečajne mase podjetja L. Odločba ne ustanavlja lastninske pravice v korist pravne prednice prve nasprotne udeleženke, niti v razmerju do tretjih, ki niso bili stranke postopka, ne učinkuje.¹ Sporno zemljišče ni bilo upoštevano v otvoritveni bilanci podjetja L., kar pa še ne pomeni, da je to premoženje z dnem uveljavitve ZZLPPO postalo last Slovenske razvojne družbe (6. člen ZZLPPO). Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco². V konkretnem primeru ne gre za takšno premoženje. Na spornih zemljiščih so imeli pravico uporabe etažni lastniki (kot bo to razvidno iz nadaljevanja), ki so nato kot dejanski imetniki pravice uporabe ex lege pridobili lastninsko pravico v času uveljavitve ZLNDL.³

9Sodišče prve stopnje je tudi utemeljeno zaključilo, da prva nasprotna udeleženka ob pridobitvi zemljišča ni bila v dobri veri. Pri vseh spornih zemljiščih gre nedvomno za funkcionalno zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, zelenice, dovoze, parkirne prostore, prostore za igro, kar vse se nahaja ob stavbi v ..., pri čemer je tudi po ugotovitvah sodišča, ki si je situacijo tudi v naravi ogledalo, zemljišče pretežno ograjeno z nizko škarpo, delno pa z nizko škarpo in žičnato ograjo. Ob takšni situaciji⁴, bi prva nasprotna udeleženka morala pokazati večjo skrbnost, preveriti stanje v naravi in kot upravičeno ugotavlja sodišče prve stopnje, preveriti, ali je bila morebiti izdana odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k predmetni stavbi, in se ne zanašati le na stanje v zemljiški knjigi.

10Da so etažni lastniki stavbe v ... v skladu z zakonskimi določbami (glej 10. točko obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje), upoštevajoč načelo akcesornosti, pridobili solastninsko pravico na funkcionalnem zemljišču po samem zakonu, med predlagateljema in pritožnico niti ni sporno. Sporno pa je, na kolikšnem obsegu zemljišča so etažni lastniki pridobili pravico uporabe in kasneje lastninsko pravico. V postopku za določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po ZVEtL sodišče kot pripadajoče zemljišče določi tisti del zemljiške parcele, na kateri stavba stoji oziroma za stavbe, zgrajene pred 1. 1. 2003 tudi tiste dele zemljiških parcel, ki niso nastale iz zemljiške parcele, na kateri stavba stoji, ki so neposredno namenjeni za redno rabo stavbe (tretji odstavek 7. člena v zvezi s četrtim odstavkom 30. člena ZVEtL). Za zemljišče, ki je neposredno namenjeno za redno rabo stavbe, se primarno šteje zemljišče, ki je bilo kot tako načrtovano v prostorskih aktih ali določeno v upravnih dovoljenjih, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena, ali v drugih upravnih aktih, s katerimi je bilo določeno takšno zemljišče. Če pripadajočega zemljišča na tak način ni mogoče ugotoviti, ga določi sodišče, upoštevajoč vse okoliščine primera, pri čemer upošteva zlasti tisto zemljišče, ki predstavlja dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in podobno; preteklo redno rabo zemljišča in pri stavbah, zgrajenih pred 1. 1. 2003, tiste prostorske akte, ki so veljali v času izgradnje stavbe. Pri iskanju in razlagi upravnih aktov, lahko sodišču pomaga izvedenec urbanist. V konkretnem primeru je bil ta tudi postavljen in sicer je bila to družba D. d.o.o., kot strokovno usposobljeno podjetje s področja urbanistične in geodetske stroke ter stroke prostorskega načrtovanja in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene, ima pa tudi obsežne izkušnje prav s področja ugotavljanja pripadajočih zemljišč, kot to neprerekano ugotavlja sodišče prve stopnje. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je bilo izvedensko mnenje jasno, popolno in ni bilo samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in se tudi pritožbenemu sodišču ne poraja dvom v njegovo pravilnost, zato ga je sodišče prve stopnje utemeljeno vzelo za podlago svoje odločitve. Na katere pripombe prve nasprotne udeleženke izvedenec ni odgovoril, pritožba ne pove, zato pritožbeno sodišče na tako pavšalne trditve ne more odgovoriti.

11Ni razloga za dvom v izvedenčev zaključek, da ne obstajajo prostorski akti, upravna dovoljenja ali drugi upravni akti, na podlagi katerih je bila stavba zgrajena in na podlagi katerih bi se že lahko določilo pripadajoče zemljišče. Zazidalni načrt je iz leta 1965, stavba pa je bila neprerekano zgrajena v letu 1953. Tudi če bi šteli regulacijski načrt za prostorski akt in to iz leta 1953 (glej prilogo B10), samo ta akt nedvomno ne zadostuje za prepričljiv zaključek o obsegu pripadajočega zemljišča že na tej primarni podlagi. Povsem upravičeno je zato sodišče prve stopnje pristopilo k ugotavljanju obsega, upoštevajoč vse okoliščine primera, torej tudi subsidiarnih kriterijev. Ugotovilo je, da sporno zemljišče obsega zelenice, dostopne poti, dovoze, parkirišča, ki se nahajajo neposredno ob predmetni stavbi, ki je, kot že povedano, pretežno ograjeno in že na prvi pogled funkcionalno povezano s stavbo ..., da se je celotno zemljišče ves čas uporabljalo le s strani prebivalcev tega bloka in da nikoli ni šlo za zemljišče, namenjeno splošni rabi vseh in vsakogar. Glede na pomisleke pritožbe, da tako veliko zemljišče ni nujno potrebno za redno rabo stavbe, pritožbeno sodišče pripominja, da je potrebno tak kriterij presojati tudi z zgodovinskega vidika, po merilih urbanistične prakse v času gradnje objekta. V konkretnem primeru gre za gradnjo v povojnem obdobju, v času družbene lastnine, s posebnim poudarkom tudi na ureditvi večjega zunanjega prostora, namenjenega vsem stanovalcem. Poleg navedenega pa je potrebno upoštevati, kot že povedano, tudi pravno relevantno okoliščino obstoja pravnomočne odločbe o določitvi funkcionalnega zemljišča, glede katere je ZVEtL celo izrecno določal, da se v takšnem primeru šteje, da je pripadajoče zemljišče k stavbi zemljišče, ki je bilo s takšno odločbo določeno kot funkcionalno zemljišče.

12Glede na vse povedano, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je celotno predlagano zemljišče določilo kot pripadajoče zemljišče k stavbi v ..., pravilna in zakonita. Zemljišče je bilo v predlaganem obsegu v celoti namenjeno redni rabi stavbe, na njem so imeli stanovalci ves čas pravico uporabe, ki se je z dnem 25. 7. 1997 na podlagi ZLNDL preoblikovala v lastninsko pravico, stanovalci (in ne nasprotna udeleženka) pa so kot etažni lastniki na njem pridobili solastninsko pravico po samem zakonu. Pri tem pritožbeno sodišče še pripominja, da se glede zemljišč parcel 179/38, 179/40, 179/41, 179/42, 179/43 in 179/44, ki v naravi predstavljajo parkirišča in ki so v zemljiško knjigo vpisane kot last drugega nasprotnega udeleženca, glede na to, da se ta zoper odločitev sodišča prve stopnje ni pritožil in je sklep v tem obsegu že postal pravnomočen, ni posebej opredeljevalo.

13Pritožba je po povedanem neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu, kolikor se odločitev nanaša na prvo nasprotno udeleženko, potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 13. členom ZVEtL).

¹ Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 427/2012.
² VSL sodba in sklep I Cp 427/2012, VSL sodba I Cp 1465/2014, VS RS sodba II Ips 179/2010, sodba II Ips 318/2014, sodba II Ips 16/2015.
³ Primerja VSL sodba in sklep I Cp 427/2012.
⁴ Ob dejstvu, da podjetje L. tega zemljišča ni vključilo v otvoritveno bilanco, saj ga očitno ni štelo za svojega.