VSL Sodba V Cpg 452/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v točkah I in II izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Tožnice so trdile, da so proizvajalke fonogramov. S tožbo so zahtevale plačilo zneska, ki je ustrezal nadomestilu za zvočno ali slikovno snemanje, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe (50. člen ZASP). Trdile so, da je tožena stranka zavezanec za plačilo nadomestila, nadomestila pa ni plačevala. Zahtevale so plačilo za leta 2010 do 2015 in zakonske zamudne obresti od 1. 1. 2010 naprej.

2Tožena stranka je zahtevkom nasprotovala.

3Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da so tožnice proizvajalke fonogramov. Tožena stranka je uvoznik praznih nosilcev zvoka ali slike (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Zahtevke tožnic je zavrnilo zato, ker tožnice v okviru trditev niso upoštevale vseh kategorij proizvajalcev fonogramov. Izpuščeni so bili na primer proizvajalci fonogramov, ki so zvočne knjige. Prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi še navedlo, da je tožena stranka opozorila na nesklepčnost (prvostopenjska sodba, r. št. 19). O višini morebitne obogatitve prvostopenjsko sodišče ni odločalo.

4Pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo je vložila tožeča stranka. V pritožbi je večkrat ponovila, da je v okviru prvostopenjskega postopka trdila, da je Zavod IPF kolektivna organizacija, ki uveljavlja pravice na vseh že objavljenih fonogramih, ne glede na to, ali gre za fonogram kot glasbeni posnetek ali za fonogram kot zvočno knjigo. Ugotovitve sodišča naj bi bile nepravilne. Drugih kategorij imetnikov pravic kot avtorjev, izvajalcev in proizvajalcev fonogramov in filmskih producentov naj bi ZASP ne poznal. Tožeča stranka naj bi že v teku prvostopenjskega postopka trdila, da je Zavod IPF edina organizacija, ki vodi sezname vseh imetnikov pravic in posledično pozna udeležbo delilni masi za posamezno leto. Deleži tožnic v delitvi nadomestil za posamezno leto naj bi ne bili sporni, ker jih tožena stranka ni prerekala. Sodišče bi jih moralo vzeti kot nesporne in dokazane. Prvostopenjsko sodišče naj bi izdalo sodbo presenečenja, ker naj bi prvostopenjski sodnik najprej pojasnil, da je ugotavljal odločilno dejansko stanje, ki naj bi bilo skoraj identično sedaj obravnavanemu. Pojasnil je, da je sodišče izdalo vmesno sodbo, zahtevek pa naj bi bil utemeljen glede podlage. Po takšnem pojasnilu pa je prvostopenjsko sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek. V zadnjem delu pritožbe tožeča stranka še našteva, o čem vsem naj bi prvostopenjsko sodišče ne odločilo, in naj bi bila odločilna dejstva za odločitev v tem sporu.

5Na pritožbo je tožena stranka odgovorila. Navaja, da naj bi bilo ničesar nespornega, razlogovanje sodišča pa glede tega nepravilno. Tožeča stranka naj bi spregledala prekluzijo navajanja novih dokazov. Tožeča stranka naj bi nikoli ne izkazala, da je nosilka pravic, ki so temelj za nadomestilo. Ključa za delitev naj bi nikoli ne zatrjevala, saj gre za ključ za javno priobčevanje, ne za prodajo praznih nosilcev. Tožba naj ne bi bila sklepčna.

6Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

7Ker so se vse terjatve nanašale na obdobje pred uveljavitvijo ZKUASP, bo pritožbeno sodišče svojo odločitev oprlo na določbe ZASP. Za IPF, k. o. bo uporabljalo označbo, ki jo je ta kolektivna organizacija imela še pred uveljavitvijo ZKUASP (Zavod IPF).

8Neutemeljena je pritožba tožeče stranke, da je bila izdana sodba presenečenja. Tožeča stranka se glede izida postopka ni mogla zanašati na mnenje prvostopenjskega sodnika. Prvostopenjski sodnik je razkril svoje pravno mnenje na naroku za glavno obravnavo, ki je bil 7. 11. 2017 (str. 2 zapisnika = l. št. 74). Obema strankama je povedal, da je v zadevi z opr. št. IV Pg 2581/2016 sodišče ugodilo zahtevku po temelju, v tej zadevi pa je odločal sam. Obema strankama pa je tudi jasno povedal, da o pritožbi zoper prvostopenjsko zadevo z opr. št. IV Pg 2581/2016 še ni bilo odločeno in da jima bo predlagal prekinitev postopka, dokler ne bo odločeno o pritožbi zoper odločitev v zadevi z opr. št. IV Pg 2581/2016. Pojasnil je še, da ni bilo do dneva oprave naroka izdane še nobene sodne odločbe pritožbenega sodišča v podobni zadevi. Tožeča stranka je nato celo sama pojasnila, koliko podobnih zadev naj bi bilo v obravnavanju, in da je bila doslej izdana le ena vmesna sodba, prav tista, ki jo je omenjal sodnik. Tako iz besed prvostopenjskega sodnika, kot tudi njegovega ravnanja je bilo nedvomno mogoče razbrati, da ni prepričan, da je (do takrat) edina sodna odločba, pri katere sprejemanju je sodeloval sam, tudi pravilna. Da zahtevkom kasneje prvostopenjsko sodišče ni ugodilo, za tožnice ni moglo biti nobeno presenečenje.

9Tožnice so uveljavljale zahtevek iz neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ).

10Razmnoževanje (reproduciranje) objavljenih del je pod določenimi predpostavkami dopustno (50. člen ZASP). Treba pa je plačati nadomestilo, če tako določa ZASP. Dolžnost plačila za zvočno (tonsko) snemanje dela je določeno v 1. odstavku 37. člena ZASP. Nadomestilo je treba plačati pri prvi prodaji ali uvozu novih naprav za snemanje in pri prvi prodaji ali uvozu novih praznih nosilcev zvoka (2. odstavek 37. člena ZASP). Iz te določbe je mogoče sklepati, kdo je zavezanec. Zavezanec je oseba, ki opravi prvo prodajo ali uvoz snemalnih naprav ali praznih nosilcev zvoka.

11Upravičenec do nadomestila za razmnoževanje fonogramov je proizvajalec fonogramov (131. člen v povezavi s 2. odstavkom 37. člena ZASP).

12Praviloma bi morala nadomestila od zavezancev zahtevati kolektivna organizacija. Morala bi jih tudi razdeljevati. Takšna načelna zakonska odločitev je smotrna. Razloga sta vsaj dva. Prvi je velik obseg z uveljavljanjem nadomestil od zavezancev povezanega dela. Drugi je pravna varnost upravičencev, zlasti pa zavezancev. Ne glede na to so tožnice v tej pravdi uveljavljale zahtevke kot navadne sospornice. To so lahko storile, ker so za to imele pravni temelj v 4. odstavku 191. člena ZASP (enako že odločba VSL, opr. št. V Cpg 828/2017, r. št. 12). Za pobiranje nadomestil namreč ni bilo izdano dovoljenje za kolektivno uveljavljanje, niti ni bila sklenjena kolektivna pogodba. Zadnje začasno dovoljenje je bilo podeljeno Zavodu IPF, prenehalo pa je veljati 31. 12. 2009 (prvostopenjska sodba, r. št. 7).

13Če zavezanec ne plačuje nadomestila, je za znesek prihranjenega nadomestila obogaten, upravičenec pa osiromašen. Takšen zahtevek ima lahko temelj v pravilih o neupravičeni obogatitvi (1. odstavek 190. člena OZ). Prvostopenjsko sodišče je namreč ugotovilo, da so tožnice proizvajalke fonogramov. Tožena stranka je zavezanec, saj je bil v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2015 uvoznik praznih nosilcev zvoka ali slike (prvostopenjska sodba, r. št. 13). Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sicer trdi, da to ni bilo nesporno. Navedla pa ni ničesar konkretnega, zaradi česar bi bili ti ugotovitvi nepravilni. Njene utemeljenosti pritožbeno sodišče zato ni preizkušalo (2. odstavek 350. člena ZPP).

14Pritožba tožeče stranke je sicer pravilno opozorila na to, da tožena stranka (v tem postopku) ni trdila, da v delilnem ključu niso upoštevani vsi proizvajalci fonogramov. Tega prvostopenjsko sodišče ne bi smelo upoštevati kot del sodbene podlage. Tudi sklicevanje prvostopenjskega sodišča na zadevo z opr. št. VSL Cpg 828/2017 v tem delu ni bilo utemeljeno (opr. št. odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani: IV Pg 2581/2016; opr. št. sklepa VS RS o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije: III DoR 12/2018). V tej zadevi je bila namreč obramba tožene stranke drugačna. Tožena stranka je sama trdila, da pri določitvi deležev tožnic niso bili upoštevani izdajatelji zvočnih knjig in da niso bile napravljene rezervacije za neznane imetnike. Odločilni razlog za neuspeh tožnic (pred pritožbenim sodiščem) je bil, da tožnice niso uspele prepričati sodišča, da sta bili obe vrsti proizvajalcev fonogramov upoštevani pri določitvi delilnega ključa.

15Četudi je pritožba tožeče stranke v tem delu utemeljena, je odločitev prvostopenjskega sodišča kljub temu pravilna.

16Ne glede na to, da je pravni temelj za zahtevek tožnic 1. odstavek 190. člena OZ, pa je zahtevek te vrste ozko povezan s pravico do nadomestila. Nadomestilo je že zakonodajalec razdelil med različne upravičence tako, da morajo pridobiti skupaj 30 % od nadomestil proizvajalci fonogramov in filmski producenti (1. odstavek 154. člena ZASP). Da se lahko določi deleže posameznega upravičenca, mora biti najprej opravljena razdelitev tridesetodstotnega deleža med proizvajalci fonogramov in filmskimi producenti. Izid takšne delitve je določitev skupnega deleža vseh proizvajalcev fonogramov. Potem pa je treba skupen delež vseh proizvajalcev fonogramov še razdeliti med vse proizvajalce fonogramov. Tako se določi delež za vsakega od številnih proizvajalcev fonogramov. Za delitev je treba uporabiti merila, ta pa ne smejo biti samovoljna. Takšna pa so le, če so prilagojena svoji nalogi: zagotoviti morajo primerno odmeno vsakemu proizvajalcu fonogramov. Sicer pa je očitno že zakonodajalec mislil na to, da morajo biti merila ustrezna, saj 1. odstavek 37. člena ZASP izrecno zapoveduje, da morajo biti nadomestilo pravično. Vzpostavitev takšnih meril, ki so potem pravzaprav merodajna tudi, če upravičenci uveljavljajo svoje zahtevke na temelju neupravičene obogatitve, je sestavni del materialnopravne presoje, ki se nanaša na utemeljenost zahtevka.

17Merila morajo biti takšna, da so primerna tudi v razmerju do zavezancev. Celotni znesek obveznosti posameznega zavezanca do vseh upravičencev je določljiv. Nadomestilo mora plačati glede na količino prvih prodanih ali uvoženih naprav za snemanje in praznih nosilcev zvoka. Količino predmetov, za katere je zavezan k plačilu, je treba pomnožiti z zneski nadomestila. Višina zneskov nadomestila je za vsako vrsto naprav ali nosilcev zvoka določena v posebni uredbi (Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, Ur. l. RS, št. 103/2006). Toliko so zavezanci že v preteklosti plačevali kolektivnim organizacijam, dokler so te imele začasna dovoljenja za uveljavljanje obveznosti. Temelj za odmero in pa konkretna merila za plačevanje v korist (posameznim) upravičencem morajo biti takšni, da skupna obveznost zavezancev po plačilih vsem posameznim upravičencev ne presega zneska celotne obveznosti.

18Tožnice so svoje zahteve postavile na jasne trditve glede višine deležev, do katerih naj bi bile upravičene v delilni masi iz naslova sorodnih pravic proizvajalcev fonogramov (tožba, str. 3 = l. št. 3). Trditve so oprle na podatke Zavoda IPF (glej na navedenem mestu); na to so opozorile tudi v pritožbi. V teku prvostopenjskega postopka so pojasnile, na kakšnem temelju so bili deleži določeni. Trditve so bile, da je Zavod IPF v preteklosti določal razmerja na temelju javne priobčitve varovanih del, ki je še vedno v upravljanju kolektivne organizacije IPF". Nadaljevale so tako: "Pri določitvi primernega nadomestila posameznega proizvajalca fonogramov v predmetnem postopku je tako tožeča stranka pri izračunu višine pravičnega nadomestila izhajala iz podatkov IPF glede udeležbe posamezne tožeče stranke v delilni masi ... iz naslova javne priobčitve fonogramov." (1. pripravljalna vloga z dne 22. 10. 2017, str. 2 in 3 = l. št. 57 in 58). Tem navedbam tožena stranka ni nasprotovala. V svoji pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2017 (str. 3 = l. št. 67), ki je bila odgovor na 1. pripravljalno vlogo tožeče stranke, pa je tožena stranka navedla svoje mnenje, da mora biti natančno določeno delitveno razmerje med upravičenci, ker pripada nadomestilo skupno vsem upravičencem. Opozorila je tudi na to, da mora biti merilo jasno določeno tudi zaradi pravne varnosti. Sicer je po nepravilnem mnenju tožene stranke za dosego tega cilja potrebno sosporništvo. To pa nič ne spremeni glede tega, da je tožena stranka sama opozorila na odločilno materialnopravno vprašanje.

19Deležev posameznih proizvajalcev predvajanih fonogramov v celotni delilni masi, ki jo Zavod IPF pridobi od plačanih nadomestil za javno predvajanje fonogramov ni mogoče uporabiti za delitev nadomestila za privatno ali drugo lastno reproduciranje, niti za odločitev o višini neupravičene obogatitve. Javno se bodo namreč predvajali predvsem glasbeni fonogrami, ostali pa ne. Za nekatere vrste fonogramov je tudi očitno, da niso (primarno) namenjeni javnem predvajanju, čeprav se to morda kdaj dogodi. To velja npr. za recitacije del književnosti, javne politične govore, fonograme, namenjene za samopomoč ali osebno izpopolnjevanje in fonogrami s t. i. drugimi zvoki (primeri so vzeti iz Zupančič v: Trampuž/Oman Zupančič, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) s komentarjem, Ljubljana 1997, kom. k 128. členu, pod 1 in 2 = str. 309 in 310).

20Vendar to ni edini razlog, zaradi katerega so nepravilni s strani tožeče stranke predlagani deleži. 86. členu ZMed namreč določa najmanjši delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Določba je nastala sploh zato, da se doseže vsaj zakonsko določen delež slovenske glasbe v dnevno predvajani glasbi. Delež je predpisan le za predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah. Na vseh drugih področjih takšnega deleža ni. Tako se lahko na primer glasbeni fonogrami prodajajo in reproducirajo povsem prosto (50. člen ZASP). Predvajanje fonogramov na radijskih in televizijskih postajah torej ne odraža niti tega, kakšna je priljubljenost glasbenih fonogramov v resnici, niti posredno, kakšna je njihova proizvodnja. Ta se bo pač ravnala po priljubljenosti fonogramov na vseh področjih, in ne le na področju javnega predvajanja.

21Merilo, na katerega so tožnice oprle svoje zahtevke, je nepravilno iz opisanih razlogov. Tožnice pa niso podale trditev, na temelju katerih bi lahko sodišče določilo pravilne deleže tožnic. Ker ni mogoče določiti pravilnih deležev, so tudi zahtevki tožnic neutemeljeni.

22Z ostalimi pritožbenimi navedbami se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo, ker ne bi več mogle vplivati na odločitev o pritožbi.

23Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP).

24Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Obrazložitev odgovora, vključno s stroškovnikom pooblaščenca tožene stranke, ima manj kot 1 stran besedila, pritožba pa skoraj 9 strani. V zelo kratkem odgovoru ni mogoče najti obširnejše in pretehtane obrazložitve, v čem naj bi bila pritožba neutemeljena. Strošek za takšen odgovor je nepotreben (1. odstavek 155. člena ZPP).