UPRS Sodba I U 297/2017-14

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo, št. 510-2958/2015/2 z dne 16. 1. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijanim aktom je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 7. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zahteva tožnice za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge zavrne. V obrazložitvi je toženka navedla, da je tako odločila glede na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Tožnica je zahtevi za verifikacijo priložila svoji dve devizni knjižici št. ... in ..., iz katerih je razvidno, da so bila vsa sredstva na knjižici dne 16. 4. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizni vlogi pa saldirani, saj je bilo stanje na njima na navedeni dan 0,00 DEM. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem (ugotovitvenem) postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica.

2Tožnica je v tožbi navedla, da ima (kot je ugotovila že toženka) terjatve do Ljubljanske banke po dveh deviznih knjižicah, kar potrjuje tudi izpis Zavoda za plačilni promet Federacije Bosne in Hercegovine, ter da sta bila zneska po teh dveh deviznih knjižicah prenesena na poseben privatizacijski račun brez njenega soglasja oziroma privolitve. Poudarila je, da je toženka ravnala napačno, ko je postopek izvedla po skrajšanem postopku, saj je to vplivalo na možnost pravilnega in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po mnenju tožnice namreč njena terjatev izpolnjuje pogoje iz zakona. Pojasnila je, da je bil prenos terjatev na podlagi devizne vloge pri Ljubljanski banki na poseben račun v njeni matični državi urejen v Zakonu o ugotavljanju in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije (Uradni list Federacije BiH - FBiH, št. 27/97, 8/99, 45/00, 54/00, 32/01, 27/02, 57/03, 44/04, 79/07, 65/09, 48/11 in 111/12), pri čemer pa je bilo za 3., 7., 11. in 18. člen tega zakona, ki so med drugim urejali vprašanje deviznih vlog, s sklepom Ustavnega sodišča FBiH z dne 9. 3. 2001 (Uradni list št. 7/01) ugotovljeno, da nasprotujejo 1. členu Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in členu IIA.2 (1)(k) in amandmaju št. 5 Ustave FBiH. Po prej navedenem zakonu so BiH in njene entitete sprejemale zakone, ki so urejali izvajanje pravic, zagotovljenih v postopku privatizacije, ki jih tožnica tudi našteje. Ti jasno določajo, da so terjatve na podlagi stare devizne vloge pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke izvzete. Varčevalci Ljubljanske banke zato na plačilo svojih terjatev niso mogli računati v BiH. Stanje 0,00 DEM v varčevalni knjižici ne ustreza dejanskemu stanju glede na to, da varčevalci Ljubljanske banke svoje terjatve po kasnejših zakonskih predpisih in sklepih Ustavnega sodišča niso mogli uporabiti za namene, predvidene v 5.a in 18. členu Zakona o načinu ugotavljanja in izvršitvi terjatev v postopku privatizacije. Hkrati pa je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) jasno potrdilo, da obstaja izključna odgovornost Republike Slovenije za dolg Ljubljanske banke do svojih varčevalcev. Tožnica je še dodala, da je glede na 2. in 3. člen ZNISESČP neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. V postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožnice, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožnice. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi in spremeni sklep tako, da se tožnici v celoti prizna zahtevani znesek, podrejeno, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnica sama že v svoji vlogi, t.j. na standardnem obrazcu zahteve za verifikacijo stare devizne vloge, v Prilogi III navedla, da so denarna sredstva prenesena na »jedinstveni račun«, a niso porabljena, kar naj bi bilo izkazano s potrdilom Zavoda za plačilni promet Federacije BiH. Toženka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (dve devizni knjižici in izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila sama toženka. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4Tožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za verifikacijo glede neizplačanih starih deviznih vlog št. ... in ... .

6Toženka je o zadevi odločila ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, po katerem neizplačana devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

7Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka po prejemu tožničine zahteve in k zahtevi predloženih listin ter po uradni dolžnosti pribavljenih podatkov (devizni knjižici št. ... in ... ter izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 11. 12. 2015 oziroma 4. 12. 2014) izdala izpodbijano odločbo, pri čemer se je oprla na prvi odstavek 144. člena ZUP, konkretno na 1. in 2. točko prvega odstavka tega člena.

8Po zadnje navedeni določbi ZUP, lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, (1) če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana, pri čemer v tem primeru zaslišanje stranke ni potrebno (tretji odstavek istega člena), in (2) če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi. Tak način izvedbe ugotovitvenega postopka torej predvideva, da za pravilnost odločitve ni treba opraviti kakšnega procesnega dejanja ali da posebnega ugotovitvenega postopka ne zahteva načelo varstva pravic strank. Slednje pa se med drugim udejanja tudi preko načela zaslišanja stranke, ki je urejeno v 9., kot tudi 146. členu (tretji odstavek) ZUP. Iz teh določb pa izhaja, da je treba – preden se izda odločba – dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.

9Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja, da toženka za izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ni imela podlage.

10Tožnica v tožbi namreč ugovarja, da ni mogla vplivati na prenos svojih sredstev na poseben privatizacijski račun, torej ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz svojih deviznih knjižic, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP in na čigar podlagi je toženka odločila, o čemer pa se tožnica v postopku pred izdajo odločbe ni mogla izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti. Kot dodatno pa sodišče tudi sodi, da bi morala toženka tožnico pred izdajo odločbe seznaniti z dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločitev v zadevi, še iz razloga, ker gre za pomembno pravico tožnice - odločanje o pravici do vračila denarnih sredstev iz naslova verificiranih deviznih vlog ter tako dati možnost tožnici, da se vsaj pisno izreče o pravno pomembnih dejstvih.

11Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče glede postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

12Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz razloga bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.

13Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR.