VSRS Sklep VIII Ips 343/2017

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita v izpodbijanem delu (odločitvi o obstoju delovnega razmerja, denarnem povračilu ter zavrnitvi reintegracijskega in reparacijskega zahtevka po 30. 9. 2013).

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, na delovnem mestu novinar - urednik od 1. 1. 2011 do 11. 2. 2015, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa na delovnem mestu novinar - poročevalec. Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku prizna delovno razmerje, ga prijavi v matično evidenco pri ZPIZ in mu izplača plačo, regres za letni dopust za leta od 2011 do 2015 ter obračuna denarno povračilo v bruto znesku 3.778,70 EUR, od tega zneska odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača ustrezen neto znesek. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo ter zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku od 1. 10. 2015 do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto "novinar - urednik", od plače v višini 34. plačnega razreda odvesti predpisane davke in prispevke, tako dobljene mesečne neto zneske pa izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Sodišče druge stopnje je pritožbama tožnika in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na obračun in izplačilo plače ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, delno pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek denarnega povračila zvišalo na 7.557,40 EUR. V preostalem delu je pritožbi tožene in tožeče stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem ter nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik v zavrnilnem delu svojega zahtevka vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da neizpolnjevanje predpisanih pogojev za zasedbo delovnega mesta predstavlja oviro za ugoditev reintegracijskemu zahtevku. Zakon o javnih uslužbencih¹ (v nadaljevanju ZJU) za tožnika zaposlenega v javnem zavodu ne določa razveljavitve pogodbe o zaposlitvi zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta. Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je določeno s predpisi, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju² (v nadaljevanju ZSPJS), ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Sodišče naj bi zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da tožnika ni možno zaposliti od datuma prenehanja civilnopravnega razmerja dalje, ker ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja na delovnem mestu novinar poročevalec, na katerem je bil nazadnje zaposlen. Pogodbe o zaposlitvi, ki je sklenjena za delovno mesto, za katerega delavec ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, kasneje zaradi tega ni možno razvezati. Pravni položaj tožnika, ki ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ustrezne izobrazbe, se po 1. 10. 2015 ni v ničemer spremenil.

4Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

5Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku³ (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izpodbijano sodbo, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Revizija je utemeljena.

7Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je tožnik delo pri toženi stranki opravljal od 1. 1. 2011 do 11. 2. 2015 na delovnem mestu novinar - urednik, od 12. 2. 2015 do 30. 9. 2015 pa na delovnem mestu novinar - poročevalec. Za delo na navedenih delovnih mestih ni izpolnjeval predpisanega pogoja ustrezne izobrazbe. Na revizijski stopnji ni več sporno, da je imelo razmerje med strankama v obdobju od 1. 1. 2011 do 30. 9. 2015 vse elemente delovnega razmerja iz 4. člena Zakona o delovnih razmerjih⁴ (v nadaljevanju ZDR-1), zaradi česar je šlo za delovno in ne za civilnopravno razmerje. Sporno pa je vprašanje, ali neizpolnjevanje predpisanega pogoja izobrazbe predstavlja oviro za vzpostavitev delovnega razmerja v obdobju, ko stranki nista več pogodbeno sodelovali oziroma okoliščino, ki onemogoča nadaljevanje takšnega delovnega razmerja v prihodnje.

8Na podlagi 118. člena ZDR-1 lahko sodišče, kljub ugotovitvi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, na predlog ene od strank, ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče.

9Vrhovno sodišče je v sodbi VIII Ips 238/2016 z dne 21. 3. 2017 zavzelo stališče, da ni možno šteti, da ne obstoji delovno razmerje, čeprav so bili ugotovljeni vsi elementi delovnega razmerja, zgolj zato, ker delavec ne izpolnjuje s strani delodajalca predpisanih pogojev za opravljanje dela. To stališče velja tudi v primeru presoje zahtevka za reintegracijo. Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja tako pred kot tudi po nezakonitem prenehanju tega razmerja. Če neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja za nazaj, potem tudi ne more biti ovira za priznanje delovnega razmerja za naprej v smislu delavčeve reintegracije pri delodajalcu. Kot je Vrhovno sodišče navedlo v zgoraj citirani sodbi, bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, če bi se delodajalec svojim obveznostim iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi oziroma iz faktičnega delovnega razmerja lahko izognil z utemeljitvijo, da delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela.

10Res je, da ZJU v tretjem odstavku 16. člena določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Vendar pa tožnik ne zahteva pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, drugimi predpisi in akti, izdanimi na njegovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Zahteva zgolj formalno priznanje delovnega razmerja, ki je med strankama dejansko (faktično) že ves čas obstajalo. Tožena stranka je tožnika faktično zaposlila na delovnih mestih, za katera ni izpolnjeval pogoja izobrazbe, kar pa ne pomeni, da tožniku ni dolžna oziroma celo ne sme tudi formalno priznati delovnega razmerja in pravic, ki iz njega izhajajo. Ravno nasprotno. Če je tožena stranka sklenila (faktično) delovno razmerje s tožnikom kljub neizpolnjevanju izobrazbenega pogoja, mu je dolžna za opravljeno delo zagotoviti pravice, ki jih določajo zakon, podzakonski akt oziroma kolektivna pogodba, čeprav za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe. Tožnik se utemeljeno sklicuje na 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane, saj iz te določbe jasno izhaja, da je posledica neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo določenega delovnega mesta nižja plača, ne pa neveljavnost pogodbe o zaposlitvi, v kolikor poseben zakon izrecno ne določa kaj drugega. V nasprotnem primeru bi tožnika, ki nezakonito ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, obravnavali drugače kot delavca, ki prav tako ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja, ima pa sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za tako razlikovanje med delavci s faktičnim delovnim razmerjem in delavci s formalno sklenjenim delovnim razmerjem ni nobenega utemeljenega in upravičenega razloga.

11Ker je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi med strankama zgolj iz razloga, ker tožnik ne izpolnjuje formalnega izobrazbenega pogoja in drugih razlogov za sodno razvezo ni ugotavljalo, je ostalo v zvezi s tem dejansko stanje tako na drugi kot na prvi stopnji nerazčiščeno. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo, tako kot izhaja iz izreka tega sklepa in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

12Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ Ur. l. RS št. 56/2002 in nadaljnji.
² Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji.
³ Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji.
⁴ Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji.