14. člen ZSPJS

Tožnica ob uveljavitvi ZUTD ni imela predpisane izobrazbe. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo prehodno določbo ZUTD, ki v prvem in drugem odstavku 189. člena določa petletni rok za pridobitev izobrazbe, do takrat lahko javni uslužbenci še naprej izvajajo storitve na delovnem mestu, ki se uvrsti v VII/1. tarifni razred. Zahtevek, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, se nanaša na dosežena napredovanja. V izpodbijani sodbi je pravilno razlogovalo, da upoštevaje 19. člen ZSPJS ni podlage za prenos napredovanj, ki jih javni uslužbenec doseže na delovnem mestu v nižjem tarifnem razredu (razen če bi bil sicer uvrščen v nižji ali isti plačni razred, kar se pri tožnici ni zgodilo). Tožnica je do pridobitve VII/2. stopnje izobrazbe in sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto Samostojni svetovalec II v VII/2. tarifnem razredu dejansko opravljala delo "svojega" delovnega mesta, ki je sodilo v VII/1. tarifni razred, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno dodalo, da, tudi če bi toženka tožnico že v letu 2013 razporedila na delovno mesto, ki sodi v VII/2. tarifni razred, bi to pomenilo, da tožnica že takrat napredovanj ne bi prenesl

Pravilna je ugotovitev, da ima razmerje med strankama vse elemente delovnega razmerja od 21. 4. 2018 dalje, in sicer delovnega razmerja za nedoločen čas. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje svojo ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogoja izobrazbe, upoštevati tudi pri odločitvi, da je tožnik v delovnem razmerju na delovnem mestu glasbeni redaktor VI.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, ki je na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica delo višje vrednotenega delovnega mesta ves čas spornega obdobja opravljala v obsegu 1/3 delovnega časa. Ker je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "Realizator specialist", je bilo na njej breme dokazovanja, da opravlja naloge izven delokroga tega delovnega mesta ter v kakšnem obsegu.

Pri opravljanju dela tožnika kot snemalca pri toženki so podani vsi elementi delovnega razmerja iz prvega odstavka 4. člena ZDR-1. Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu tretjega odstavka 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delodajalec delavcu zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbo prvega odstavka 14. člena ZSPJS, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob ugotovitvi neizpolnjevanja izobrazbenega pogoja za zasedbo delovnega mesta Snemalec VII/1 tožniku lahko dosodilo le osnovno plačo z uvrstitvijo v izhodiščni plačni razred ob upoštevanju odbitka dveh plačnih razredov.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožnik dejansko opravljal predvsem dela in naloge zahtevnejšega delovnega mesta Montažer specialist, za katerega sicer ni izpolnjeval pogoja zahtevane izobrazbe, ne pa del in nalog delovnega mesta Montažer slike in zvoka VI po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, in mu na tej podlagi utemeljeno prisodilo razliko v plači za dejansko delo zahtevnejšega delovnega mesta.

Toženka ne izpodbija ugotovljeni temelj zahtevka - da je tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta producent programa I (ki je bilo do 31. 12. 2018 uvrščeno v 44., nato pa v 45. plačni razred), pač pa je predmet pritožbenega preizkusa le pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje po višini, s katero se zavzema za zvišanje prisojenega plačila za 4 plačne razrede. Tožnica ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da ni podlage za dvig plače delovnega mesta producent programa I za 4 plačne razrede iz naslova večopravilnosti, utemeljeno pa tožnica nasprotuje znižanju razlike v plači med njeno dejansko plačo in plačo višje vrednotenega delovnega mesta za 4 plačne razrede. Sodišče je ta odbitek obrazložilo z že prejetim dodatkom iz naslova večopravilnosti, kar pa je napačno razlogovanje, saj tožnica zahtevka ni oblikovala kot razliko med plačnim razredom njenega delovnega mesta in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega mesta (ko bi odbitek - v izogib dvakratnega plačila - lahko prišel v poštev), ampak ga je oblikovala kot razliko med svojo dejansko plačo (ki je zajemala tudi dodatek za večopravilnost) in plačnim razredom višje vrednotenega delovnega m

V skladu s tretjim odstavkom 3. tretjega člena ZSPJS se javnemu uslužbencu v pogodbi o zaposlitvi ne sme določiti plače v drugačni višini, kot je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti, izdanimi na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami. Peti odstavek 3. člena ZSPJS pa določa, da se v primeru, če je določilo o plači v pogodbi o zaposlitvi, odločbi oziroma sklepu v nasprotju s tretjim odstavkom tega člena, uporabljajo določbe zakonov, predpisov in drugih aktov, izdanih na njihovi podlagi ter kolektivnimi pogodbami, s katerimi je določena plača javnega uslužbenca ali funkcionarja, kot sestavni del te pogodbe, odločbe ali sklepa.

Pravilno izhodiščno stališče sodišča prve stopnje je bilo, da je delavec, ki ob vednosti oziroma po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (44. člen ZDR-1), kar velja tudi za javne uslužbence, pri katerih je treba upoštevati tudi posebna pravila, kot v primeru tožnice - znižanje osnovne plače za dva plačilna razreda zaradi nedoseganja izobrazbe (14. člen ZSPJS). S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega.

S tem, ko je tožnica zahtevala obračun bruto zneska ter šele po izpolnitvi obveznosti glede davkov in prispevkov (kar pa je po novejši sodni praksi preuranjeno, saj navedena obveznost nastane šele ob plačilu prejemka) izplačilo neto zneska, sodišče pa je toženki naložilo plačilo bruto zneska, tožnici ni bilo prisojeno nekaj več ali nekaj drugega od zahtevanega. Ker obračun bruto zneska razlike v plači ni več relevantna obveznost delodajalca (kot tudi ne s tem povezana obveznost glede davkov in prispevkov), sodišče dajatvenega izreka ni moglo oblikovati drugače kot ga je - na plačilo spornega zneska.

Tožnica ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za delovno mesto producent. Vendar, ker je bil ugotovljen obstoj elementov delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obstoj delovnega razmerja. Takšna odločitev temelji na 18. členu ZDR-1, ki določa, da se v primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. V takem primeru se na podlagi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno v celoti pravilna, saj je na podlagi navedenih določil sklepanje pogodb civilnega prava zloraba, ki jo zakon kaznuje z domnevo o obstoju delovnega razmerja. Neizpolnjevanje izobrazbenega pogoja ni ovira za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas in za veljavnost pogodbe o zaposlitvi.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bil Dogovor o določitvi plačnega razreda delovnih mest v skupini E III za srednje medicinske sestre - babice v porodnem bloku ter srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III, II in I sprejet zaradi ugotovitve, da se v bolnišnicah v porodnih blokih delale babice s srednješolsko izobrazbo, da je delokrog babic v porodnem bloku dejansko spadal v delokrog Diplomiranih babic, kar pa je povezano tudi s spremembami v izobraževalnem sistemu babic. Po letu 2004 v srednjih šolah babic niso več izobraževali, ampak je bil uveden najprej višješolski, nato visokošolski program. Zato je treba upoštevati pravice babic, ki so naziv pridobile v času, ko ni bilo možno pridobiti naziva Diplomirana babica, dejansko pa so ves čas opravljale enako delo kot pa sedaj Diplomirane babice. Zato je bilo, po dolgih usklajevanjih dogovorjeno, da se jih razporedi na delovno mesto Diplomirane babice, z odbitkom po 14. členu ZSPJS.

Dogovor o določitvi plačnega razreda delovnih mest v skupini E3 za srednje medicinske sestre - babice v porodnem bloku ter srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III, II in I je bil sprejet zaradi ugotovitve, da so v bolnišnicah v porodnih blokih delale babice s srednješolsko izobrazbo, da je delokrog babic v porodnem bloku dejansko spadal v delokrog diplomiranih babic, kar pa je povezano tudi s spremembami v izobraževalnem sistemu babic. Po letu 2004 v srednjih šolah babic niso več izobraževali, ampak je bil uveden najprej višješolski, nato visokošolski program. Zato je bilo treba upoštevati pravice babic, ki so naziv pridobile v času, ko ni bilo možno pridobiti naziva diplomirana babica, dejansko pa so ves čas opravljale enako delo kot ga sedaj diplomirane babice. Zato je bilo po dolgih usklajevanjih dogovorjeno, da se jih razporedi na delovno mesto diplomirane babice, z odbitkom po 14. členu ZSPJS.

Dogovor o določitvi plačnega razreda delovnih mest v skupini E3 za srednje medicinske sestre - babice v porodnem bloku ter srednje medicinske sestre v intenzivni terapiji III, II in I je bil sprejet zaradi ugotovitve, da so v bolnišnicah v porodnih blokih delale babice s srednješolsko izobrazbo, da je delokrog babic v porodnem bloku dejansko spadal v delokrog diplomiranih babic, kar pa je povezano tudi s spremembami v izobraževalnem sistemu babic. Po letu 2004 v srednjih šolah babic niso več izobraževali, ampak je bil uveden najprej višješolski, nato visokošolski program. Zato je bilo potrebno upoštevati pravice babic, ki so naziv pridobile v času, ko ni bilo možno pridobiti naziva diplomirana babica, dejansko pa so ves čas opravljale enako delo kot ga sedaj opravljajo diplomirane babice. Zato je bilo po dolgih usklajevanjih dogovorjeno, da se jih razporedi na delovno mesto diplomirane babice, z odbitkom po 14. členu ZSPJS.

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe. Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določi

V primeru, da delavec ravna po navodilih delodajalca in dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, je upravičen do plačila plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je potrebno upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. ZSPJS, s katerim so bile od 1. 8. 2008 urejene plače tudi pri toženi stranki, v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu, ki opravlja delo na delovnem mestu z nižjo izobrazbo od zahtevane, pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo. V drugem odstavku je za javne uslužbence z daljšo delovno dobo (nad 23 let) to znižanje določeno le za en plačni razred. To pomeni, da tudi če bi tožnica dejansko opravljala delo delovnega mesta višji referent I, za katero se je zahtevala VII. stopnja izobrazbe, bi bila na tem delovnem mestu upravičena le do osnovnega plačnega razreda delovnega mesta, katerega dela in naloge je dejansko opravljala, ustrezno znižanega za 2 oziroma 1 plačni razred, ne pa tudi do štev

V spornem primeru ni šlo za prevedbo, ampak za premestitev na višje vrednoteno delovno mesto, kar je okoliščina, ki po 20. členu ZSPJS izključuje prenos predhodno doseženih napredovanj. Zato tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen. Ni utemeljena pritožbena trditev, da je odločitev sodišča v nasprotju z načelom enakega obravnavanja in enakega plačila za enako delo. Konkretni primer kaže ravno to, kako je tožena stranka reševala problem nižjega plačila zaradi nižje izobrazbe, kljub vsebinsko enakemu delu, in sicer s premestitvijo na višje vrednoteno delovno mesto, pri čemer je bila dolžna upoštevati 20. člen ZSPJS (ki onemogoča prenos doseženih napredovanj ob premestitvi na višje vrednotena delovna mesta) in 14. člen ZSPJS (ki določa odbitek zaradi neizpolnjevanja formalnega pogoja izobrazbe). Tudi ne drži, da je 14. člen ZSPJS uporabljiv le ob prevedbi.

Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, v načelu upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto, na podlagi določbe 42. člena ZDR oziroma sedanjega 44. člena ZDR-1 in to v načelu velja tudi za javne uslužbence. Pri tem pa je treba upoštevati pravila, ki veljajo pri delodajalcu glede obračunskih osnov in plač za tak primer. Tako se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na določbe ZSPJS in Pravilnika o napredovanju delavcev zaposlenih v zdravstvu. Javni uslužbenec ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto v višjem tarifnem razredu ni upravičen do prenosa števila vseh napredovanj v plačnih razredih na prejšnjem delovnem mestu, temveč je lahko uvrščen le za en plačni razred višje od plačnega razreda, v katerega je bil z doseženimi napredovanji uvrščen na prejšnjem delovnem mestu, razen, če je izhodiščni plačni razred za določitev osnovne plače delovnega mesta v višjem tarifnem razredu že sam po sebi najmanj za en plačni razred višji od doseženega na prejšnjem delovnem mestu.

Tožena stranka je z določitvijo drugega delovnega mesta in plačnega razreda dejansko izvedla prevedbo tožnikove plače oz. določila njegovo plačo v novem plačnem sistemu. Zato je potrebno pri presoji, ali je bila tožnikova plača ob prehodu na nov plačni sistem določena pravilno, na opisan način izvedeno prevedbo presojati celovito, tako glede določitve delovnega mesta, kot plačnega razreda. Nepravilno je stališče sodišč, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 utemeljeno štela za veljavno sklenjeno, čeprav jo tožnik ni podpisal. Pogodba o zaposlitvi, ki je ne podpišeta obe stranki, ni veljavno sklenjena, niti je ni mogoče šteti za veljavno sklenjeno.