VSL Sodba II Cp 909/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 75512/2016 z dne 28. 7. 2016 ostane v veljavi v prem odstavku izreka za znesek 764,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter v tretjem odstavku izreka za znesek 56,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati še 202,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 33,65 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke (IV. točka izreka).

2Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Podredno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožbeni zahtevek ni utemeljen ne po temelju ne po višini. Tožeča stranka bi morala dokazati temelj in višino tožbenega zahtevka za vsak izdani in vtoževani račun, ter v zvezi s tem navesti dejstva. Postavljeni tožbeni zahtevek je zato nesklepčen. Tožeča stranka ni navedla in dokazala kriterijev (število mesecev, število obiskovalcev, površina), po katerih bi se lahko določila višina neupravičene obogatitve. Višina bi se lahko ugotavljala le z ogledom kraja in z izmero prostorov. Potrebna je ugotovitev, ali v gostinskih prostorih obstajajo naprave za predvajanje glasbe in kakšne so. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo določbe 151. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP). Ta določa izjemo od kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. V svojih gostinskih obratih ne predvaja glasbe ali drugega programa. Izključno za lastne potrebe in za občasno predvajanje tematske glasbe je naročila izdelavo namenske „tematske elektronske glasbe“, katero je izdelal avtor A. A. s.p. Zadevna glasba se predvaja zgolj po potrebi in občasno, pri čemer gre za lastno avtorsko glasbo. Z avtorjem je bila sklenjena avtorska pogodba. Materialne avtorske pravice na tej glasbi ima zato sama. Druge glasbe ne predvaja. Za konkretni primer je potrebno uporabiti izjemo iz 151. člena ZASP. Ker je sklenila avtorsko pogodbo in s tem pridobila avtorske materialne pravice, z občasno uporabo lastnega avtorskega dela ni neupravičeno obogatena.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Trditvena in dokazna podlaga tožeče stranke je zadostna. Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe podala trditve o tem, da je tožena stranka v svojih lokalih izvedla dejanja priobčitve javnosti, ki so vključevala izkoriščanje avtorskih del, s katerimi upravlja tožeča stranka. To je bilo izvedeno preko naprav za predvajanje glasbe (CD predvajalnik, radijski sprejemnik, ozvočenje, itd.), kar je bilo ugotovljeno na podlagi opravljenih kontrol v lokalih tožene stranke. S kontrolami so bili pridobljeni potrebni podatki za izračun avtorskega nadomestila v skladu z zakonom in tarifo ter izdajo računov toženi stranki. Tožeča stranka je zapisnike o kontroli in račune tudi priložila. Ob tem je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugovarjala zapisnikom o kontroli, niti ni prerekala računov tožeče stranke in njihovega prejema. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s trditvami o predvajanju lastne avtorske glasbe dejansko priznala obstoj naprav za predvajanje v njenih lokalih. Sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno in jo ustrezno obrazložilo. Dejansko stanje ni bilo nepopolno ugotovljeno, niti niso podane zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6V ZASP je uzakonjeno obvezno kolektivno upravljanje malih avtorskih pravic po tožeči stranki (1. točka 147. člena ZASP). Tožeča stranka po samem zakonu upravlja z malimi avtorskimi pravicami in to tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). V repertoar varovanih del pa sodijo vsa že objavljena glasbena neodrska dela (1. člen Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del 1998, enako Pravilnik 2006). Dokler je kolektivno upravljanje avtorskih pravic po zakonu ali nalogu avtorja preneseno na kolektivno organizacijo, avtor ne more osebno upravljati teh pravic (drugi odstavek 151. člena ZASP). Obvezno kolektivno upravljanje malih pravic po ZASP pomeni, da se te pravice morajo upravljati (tržiti, prenašati, izterjevati) preko kolektivne organizacije, če to avtor in/ali uporabnik želita ali ne. Ta obveznost velja za vse vpletene: za avtorje, za uporabnike, za kolektivno organizacijo.¹ ZASP predvideva zgolj štiri izjeme od kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic, kar je pojasnilo že sodišče prve stopnje v 8. točki izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru ni podana nobena izmed izjem od kolektivnega upravljanja.

7Predvajanje lastne avtorske glasbe s pomočjo naprav za predvajanje ne predstavlja izjeme iz četrtega odstavka 151. člena ZASP. Ta določa, da se avtorske pravice izjemoma lahko upravljajo individualno, če je na vseh delih, ki so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic. Individualno upravljanje je tako mogoče le v primerih, ko gre za javno izvajanje glasbe v živo na prireditvi (npr. koncert), pri čemer je glavni izvajalec (glasbenik, pevec) hkrati tudi imetnik glasbene avtorske pravice (t.j. avtor glasbe, besedila in aranžmaja). V obravnavanem primeru tožena stranka ni zatrjevala, da se je glasba v njenih lokalih izvajala v živo. Iz trditev tožene stranke izhaja ravno nasprotno. A. A. s.p. je po naročilu tožene stranke izdelal namensko „tematsko elektronsko glasbo“, katero je tožena stranka izključno za lastne potrebe in občasno predvajala (torej preko naprav za predvajanje) v svojih lokalih. Iz 2. člena avtorske pogodbe z dne 31. 12. 2014 (priloga B3 spisa) tudi izhaja, da je avtorsko delo shranjeno na elektronskem nosilcu podatkov. Glede na navedeno ni podana izjema iz četrtega odstavka 151. člena ZASP.

8Izjeme od kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic v konkretnem primeru niso podane. Tožena stranka je zato dolžna plačati avtorsko nadomestilo, čeprav so bile z avtorsko pogodbo z dne 31. 12. 2014 nanjo prenesene materialne avtorske pravice. To je njena zakonska dolžnost, saj ZASP določa obvezno kolektivno uveljavljanje malih avtorskih pravic. Avtor oziroma nosilec materialnih avtorskih pravic, ki javno uporablja (svojo) glasbo, mora kolektivni organizaciji plačevati nadomestilo za to uporabo, razen, če se je premoženjskopravnim upravičenjem njemu lastne avtorske pravice odpovedal², česar pa tožena stranka ni ne trdila ne dokazovala.

9Pritožbeno sodišče je že poudarilo, da je tožeča stranka zaradi zakonsko določenega kolektivnega upravljanja malih avtorskih pravic (glede katerih niso podane izjeme iz ZASP in katerim se tožena stranka ni odpovedala), upravičena terjati nadomestilo od tožene stranke (tudi če je ta nosilka materialnih avtorskih pravic). Podlaga za plačilo nadomestila je v določbi 81. člena ZASP, v povezavi z njo pa je potrebno upoštevati tudi določilo o neupravičeni obogatitvi iz 198. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je tožena stranka nadomestilo dolžna plačati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj je avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. brez dovoljenja tožeče stranke. Zaradi tega tožeči stranki dolguje nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorskih del, ki se kolektivno upravljajo.

10Ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ M. Trampuž, Kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic: ureditev v Sloveniji in Evropski skupnosti, Ljubljana, GV Založba 2007, str. 54; prim. sodba VSL II Cp 3445/2015
² Smiselno prim. sodba VSL II Cp 3445/2015