VSL Sodba I Cp 1406/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točkah II in III izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 30726/2017 z dne 10.4.2017 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za plačilo 98,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.1.2017 dalje do plačila in v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov v višini 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila. V preostanku pa je sklep o izvršbi razveljavilo in sicer v prvem odstavku izreka za znesek 117,47 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 77,47 EUR od 12.1.2018 do plačila ter od zneska 40,00 EUR od 4.4.2017 do plačila ter v tretjem odstavku za znesek 55,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 150,57 EUR, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo v njenem zavrnilnem delu (točki II in III sodbe) se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče pri odločitvi o delu zahtevka, ki ga je zavrnilo, spregledalo določilo 7. odstavka 157. člena ZASP (sedaj 8. odstavka 44. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic - ZKUASP). Povrnitev stroškov terenskega preverjanja, kakor tudi stroške obdelave podatkov, določajo 2. odstavek 4. člena in 11. člen Skupnega sporazuma, na katerega je sodišče vezano. Ob jasni zakonski obveznosti uporabnika, da poroča o svoji aktivnosti v zvezi z javno priobčitvijo fonogramov (in plača nadomestilo), ni prav nikakršnega razloga, da imetniki pravic utrpijo še škodo v obliki plačila stroškov, ki so povezani z odkrivanjem takega uporabnikovega ravnanja. Tožeča stranka lahko stroške svojega poslovanja pokriva samo iz plačanih nadomestil, ki pa so namenjena delitvi med imetnike pravic, ne pa plačevanju stroškov, ki so povezani z odkrivanjem kršitev. Navedene stroške je treba ločevati od stroškov preverjanja, ki ga tožeča stranka izvaja v okviru preverjanja ustreznosti prijavljenih uporab (bodisi načina uporabe bodisi dejavnikov, ki so relevantni za odmero nadomestila). Povsem drugače je, če taki stroški nastajajo zato, ker je bilo potrebno uporabnika odkriti. Ti stroški niso nastali zaradi nekega dodatnega preverjanja, ki je bilo izvedeno po volji imetnikov pravic, ampak izključno zato, ker uporabnik (tožena stranka) ni izpolnil tistega, kar mu v zvezi z uporabo tuje zasebne lastnine nalaga zakon. Sodišče je nepravilno zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke glede stroškov po Zakonu o preprečevanju zamud pri plačilih (ZpreZP-1). Iz 2. člena direktive 2011/7/EU izhaja, da je potrebno termin „pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti“ iz 1. odstavka 3. člena ZpreZP-1 brati in uporabljati kot „posle med podjetji ali med podjetji in javnimi organi, ki vodijo k dostavi blaga ali izvajanju storitev za plačilo“, kakor to določa in opredeljuje 2. člen omenjene direktive. Pogodbena ureditev razmerja med pravdnima strankama predstavlja smiselno pogodbeno ureditev dobave blaga. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da 6. člen ZpreZP določa, da so do nadomestila zaradi zamude pri plačilu upravičene tudi druge javne osebe, med katere sodijo pravne osebe, ustanovljene za opravljanje dejavnosti, ki je v splošnem interesu. Po določilu tretjega odstavka 6. člena ZpreZP-1 izpolnjuje tožeča stranka tako primarni pogoj (opravljanje dejavnosti v splošnem interesu, ki je poslovne pa tudi industrijske narave) kakor tudi dodatni kumulativni pogoj iz druge alineje 3. odstavka 6. člena ZpreZP-1, saj nadzor nad poslovanjem tožeče stranke na podlagi določil 162. člena ZASP oziroma sedaj XIII. poglavja ZKUASP izvaja Urad RS za intelektualno lastnino, ki je organ RS v sestavi, kar pomeni, da nadzor nad poslovanjem tožeče stranke preko svojega organa izvaja Republika Slovenija. Zavrnitev zahtevka predstavlja kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, pravice do neodvisnega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave RS, kakor tudi do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena EKČP.

3Pritožba tožeče stranke je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da uporaba ZPreZP-1 v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista obe stranki gospodarska subjekta ali javna organa (1. odstavek 3. člena ZPreZP-1). Med gospodarske subjekte se po ZPreZP-1 res štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo (1. odstavek 6. člena ZPreZP-1). Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vtoževana terjatev izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti. To iz oblike organiziranosti toženca, ki kot društvo opravlja nepridobitno dejavnost (1. člen Zakona o društvih), namreč samo po sebi ni razvidno. Trditve, ki jih tožeča stranka glede lastne organiziranosti postavlja v pritožbi, so pritožbene novote in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj pritožnik ni navedel opravičljivih razlogov za tako pozno navajanje (1. odstavek 337. člena ZPP). Zato tudi ni uporabna določba 2. člena direktive 2011/7/EUR, na katero se sklicuje tožeča stranka. Ker tožeča stranka ni navedla, da tožena stranka opravlja pridobitno dejavnost niti da je šlo v konkretnem primeru za pogodbo, ki je v zvezi s to dejavnostjo, je pravilna zavrnitev tožbenega zahtevka v tem delu. Zato zgolj dejstvo, kako je organizirana tožeča stranka, ne zadošča (po določbi 3. člena ZPreZP-1 morata obe stranki biti gospodarska subjekta ali gospodarski subjekt in javni organ), pri čemer tudi teh trditev tožeča stranka ni pravočasno podala že v postopku na prvi stopnji, zato so pritožbene trditve nedovoljena novota.

6Tudi glede stroškov preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče se sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje v točki 12 obrazložitve sodbe, da jih ne bi po nepotrebnem ponavljalo. Kolektivna organizacija mora del svojega prihodka iz dejavnosti nameniti za stroške poslovanja (32. člen ZKUASP). Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice (1. odstavek 16. člena ZKUASP). Iz vsebine 5. točke 1. odstavka 16. člena ZKUASP (nadzor nad uporabo del iz repertoarja) in 6. točke (izterjava plačila nadomestil) izhaja, da naloge tožeče stranke niso omejene le na običajno kontrolo uporabnikov, ki svojo obveznost izpolnjujejo. Pod nadzor tožeče stranke ne sodi le preverjanje resničnosti dobljenih podatkov o uporabi, temveč tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Gre za zakonsko obveznost tožeče stranke. Pritožnik ne more uspeti s sklicevanjem na drugačno vsebino skupnega sporazuma, saj je sodišče vezano le na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato določba 8. odstavka 44. člena ZKUASP o vezanosti sodišča na skupni sporazum ne pomeni, da sodišče pri odločanju ne more zavrniti uporabe določbe skupnega sporazuma, ki ni v skladu z zakonom. Če sodnik meni, da podzakonski predpis, ki bi ga moral uporabiti pri sojenju, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (exceptio illegalis). Tudi če je zakonodajalec v 48. členu ZKUASP predpisal obveznost uporabnikov do obveščanja, je s tem olajšal delo tožeči stranki, kar pa ne pomeni, da ni logično, da pa mora morebitne kršitelje odkrivati tudi tožeča stranka sama in stroške povezane s tem kriti iz prihodkov kot stroške poslovanja. Tako niso bile kršene ustavne pravice tožeče stranke, na katere se sklicuje v pritožbi niti pravica do poštenega sojenja iz 1. odstavka 6. člena EKČP.

7Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa tudi niso podane kršitve, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (točkah II in III izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).