32. člen ZKUASP
(stroški poslovanja)
(1)Stroški poslovanja so stroški kolektivne organizacije, ki so nastali z ustreznim in razumnim upravljanjem kolektivne organizacije, ki je v korist imetnikom pravic, in so nujno potrebni za izvajanje dejavnosti kolektivne organizacije.
(2)Vsi stroški poslovanja morajo biti razumni in v skladu s pravili o stroških poslovanja. Stroški poslovanja morajo biti utemeljeni in dokumentirani.
(3)Skupščina kolektivne organizacije določi najvišji dovoljeni odstotek stroškov poslovanja glede na zbrane avtorske honorarje in prihodke, pridobljene iz bančnih depozitov.
(4)Kolektivna organizacija mora pred začetkom upravljanja avtorske pravice imetnika pravic obvestiti o pravilih o stroških poslovanja.
- VSL Sodba I Cp 1406/2018Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Kolektivna organizacija mora del svojega prihodka iz dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Med gospodarske subjekte se po ZPreZP-1 res štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vtoževana terjatev izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti.
Povezano: sklici 2Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
1 odločb navaja ta člen · zadnja 3. 10. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL Sodba I Cp 1406/2018Višje sodišče v Ljubljani · 3. 10. 2018
Kolektivna organizacija mora del svojega prihodka iz dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti stroški vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice. Med gospodarske subjekte se po ZPreZP-1 res štejejo tudi druge pravne osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost, če gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da vtoževana terjatev izvira iz toženčeve pridobitne dejavnosti.