VSM Sklep IV Kp 15339/2016

I. Pritožba pooblaščenke oškodovanke kot tožilke U.P.R. se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka je kot strošek pritožbenega postopka dolžna plačati 100,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje iz razloga po 4. točki prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 437. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke U.P.R., ki ga je vložila zoper obdolženega B.V. zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanke kot tožilke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke. Za svojo odločitev je navedlo vse potrebne in pravno pravilne razloge, ki se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje, ter se v izogib ponavljanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi sklicuje.

5Pooblaščenka oškodovanke kot tožilke, ki v uvodu svoje pritožbe navaja, da se pritožuje tudi zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, in sicer 437. člena ZKP oziroma 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, v nadaljevanju svoje pritožbe v tej smeri ni konkretizirala, saj ni navedla niti tega, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih. Iz vsebine pritožbenih navedb v smeri, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom kršilo 437. člen ZKP oziroma 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, pa je razbrati, da se ne strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da ni dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. S tem pa pritožnica ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje.

6Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Zmotne so namreč pritožbene navedbe, da iz v preiskavi (pravilno v okviru posameznih preiskovalnih dejanj) zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da je obdolženi B.V. storil kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe po prvem odstavku 190. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 9 razlogov izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da ni dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Pri tem je utemeljeno pojasnilo, da je imel obdolženec na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani N 373/2014 z dne 11. 9. 2014 kritičnega dne, ko je bil predbožični večer, pravico do stikov z mladoletnim sinom od 17.00 do 19.00 ure. Prav tako pa je imel pravico do stikov z otrokom vsak drugi vikend, vsak drugi praznik in vsake druge počitnice. Glede na to, da se je obdolženec glede stikov čez božične praznike poskušal dogovoriti z oškodovanko kot tožilko, razen tega pa se je v zvezi s tem vprašanjem obrnil na delavko centra za socialno delo in policijo, ter upoštevaje, da je otrok zadnje počitnice preživel z materjo in da med obdolžencem in oškodovanko ni bilo povsem jasno, kdo je imel pravico do stikov čez božične praznike, sodišče druge stopnje soglaša z izpodbijano odločitvijo, da utemeljen sum ni podan s tako stopnjo verjetnosti, ki bi dopuščala vložitev obtožnega predloga. Sodišče prve stopnje pa se tudi pravilno sklicuje na načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 14. 10. 1980, iz katerega izhaja, da kršitev odločbe, s katero so urejeni stiki razvezanih zakoncev z mladoletnim otrokom, lahko le v izjemnih primerih ter pri daljšem časovnem zadrževanju mladoletnega otroka in ob podanem storilčevem naklepu pomeni uresničitev dejanskega stanu kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe iz prvega odstavka 190. člena KZ-1. Iz navedenih razlogov so neutemeljene vse pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, s katerimi pa pritožba dejansko zgolj povzema izvedene dokaze.

7Zmotno pa je tudi stališče pritožbe, da se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo, da morajo starši ravnati v skladu s pravnomočnimi odločbami, pri čemer ne morejo samovoljno odločati, ali bodo izvršili določeno sodno odločbo ali ne. Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč v odločbi Up-383/11 z dne 18. 9. 2013 odločilo, da so k spoštovanju pravnomočnih sodnih odločb zavezani tako državni organi kot posamezniki, vendar ta ustavna vrednota ne more biti absolutna, kadar je treba glede na okoliščine posameznega primera dati prednost načelu največje koristi otroka zaradi spoštovanja njegovega osebnega dostojanstva in drugih človekovih pravic.

8Ker torej očitek, da bi naj obdolženec odvzel materi U.P.R. mladoletnega sina D.P.V., v izvedenih dokazih nima zadostne podlage, se izpodbijana odločitev izkaže kot povsem pravilna.

9Glede na navedeno, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbo pooblaščenke oškodovanke kot tožilke zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Ker oškodovanka kot tožilka oziroma njena pooblaščenka s pritožbo ni uspela, je na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 96. člena ZKP dolžna plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, in sicer v znesku 100,00 EUR, ki je odmerjena skladno s tarifno številko 7409 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).