VSK Sodba I Cp 232/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (sodišče) sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 94903/2011 z dne 4.7.2011 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati 100.984,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter odločilo o stroških postopka.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in priglaša stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je v izpodbijani sodbi sodišče napačno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati obsega dejansko izvršenih del in njihove vrednosti, torej utemeljenosti zahtevka, pri čemer je tožnica jasno dokazala, da je tožniku sproti plačevala za opravljeno delo v gotovini. Pravdni stranki sta sodelovali že pred izdajo spornih računov. Dne 20.12.2010 sta sklenili novo podizvajalsko pogodbo, v kateri sta se dogovorili za ceno za izvedbo sanitarij za 35.000,00 EUR in da se bo cena zaračunavala po sistemu dejanskih količin in enotnih cenah. Enako pogodbo za 25.000,00 EUR je s toženko sklenil D., ki je svojo terjatev odstopil tožniku. Med izvedbo je toženka zahtevala izvedbo dodatnih del, zaradi njenih zahtev je tožnik veliko del opravil dvakrat. Zato je končna cena (100.984,20 EUR) presegala pogodbeno dogovorjeno. Natančneje gre za zneske 25.000,00 EUR in 35.000,00 EUR po obeh pogodbah in za okoli 40.000,00 EUR dodatnih del. Priča S. je potrdila, da se je toženka s tožnikom dogovorila za obnovo hiše z okolico. To je v izpovedi potrdila tudi toženka in obe hčerki. S takšno izpovedjo je toženka potrdila, da je pri tožniku naročila vsa dela. Prav tako je nesporno, da sta bili podpisani pogodbi za gradbena dela s tožnikom in D.. Sodišče je protispisno zaključilo, da je tožnik izročil toženki v podpis vnaprej pripravljeno pogodbo. To ne drži. V izvedeniškem mnenju je navedeno, da je pogodbo pripravila L. D. Ž.. Nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da naj bi pogodbo vnaprej pripravil tožnik. Toženka delom tožnika ni nasprotovala, ampak je pustila, da jih je izvedel do konca. Sodišče se glede tega ni opredelilo. Do izdaje računa 3/2011 sta stranki v redu sodelovali. Tožnik je tekom celotnega postopka trdil, da je bila pogodbena vrednost del določena okvirno, cena in količina pa izhajajo iz predračuna 1a in 1b. Vse, kar je bilo zajeto v predračunih, je tožnik zajel v rekapitulaciji. Ta vsebuje vsa opravljena dela. V njej niso obračunana vsa dogovorjena dela, saj je tožnik na zahtevo toženke in njenega zeta prenehal z izvajanjem del. Sodišče je ugotovilo, da je med strankama sporno, kaj je bil predmet pogodbe in kaj sta se stranki dogovorili glede dodatnih del. Tožnik je v zvezi s tem predložil verodostojne dokaze. Skupaj z D. sta naredila specifikacijo na popisih del A, B in C. Toženka zanika, da bi videla slednje, vendar njene izpovedi ni mogoče šteti za zanesljivo. D. pa je potrdil izpoved tožnika. Tožnik je vseskozi trdil, da je bila cena 60.000 EUR le informativna in da je bila fiksna le cena na enoto. To so potrdile vse predlagane priče, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. V 8. točki obrazložitve je sodišče napačno zaključilo, da je na podlagi zbranega procesnega gradiva temeljna ovira za ugotovitev vseh odločilnih dejstev v pomanjkanju ključnih dokazov. Tožnik je v potrditev svojih navedb predložil vso dokumentacijo, do katere se sodišče ni opredelilo (račune št. 1/2011, 2/2011, 3/2011 in 4/2011, potrdilo o oddaji pošiljke z dne 21.5.2011, podizvajalsko pogodbo z dne 20.12.2011, popis C za gradbeno obrtniška dela v 1. nadstropju, popis B za gradbeno obrtniška dela v pritličju, popis za gradbeno obrtniška dela v kleti, rekapitulacijo za gradbeno obrtniška dela v 1. nadstropju, popis za dodatno naročena dela, seznam toženke o naročilu za dela, gradbeni dnevnik). Pomanjkanje projekta, ki bi dokazoval obstoječe stanje pred začetkom obnovitvenih in rekonstrukcijskih del in projekta izvedenih del, ne more biti ovira za ugotovitev točnega obsega dogovorjenih in tudi dejansko izvršenih del. Tožnik je v pripombah izvedeniškega mnenja dostavil celotno dokumentacijo arhitektke, saj jo je šele takrat dobil. Sodišče jo je kljub temu zavrnilo, ker je bila predložena prepozno. Sodišče ni sledilo tožniku in pričam, da sta se s pogodbo z dne 20.12.2011 s toženko dogovorila samo za izdelavo sanitarij, nakar je toženka naročala še dodatna dela, ampak je zaključilo, da so se pogodbeno ocenjena dela nanašala na celovito obnovo objekta. Sodišče ni jasno navedlo, na podlagi katerih dokazov je prišlo do takega zaključka. Iz izpovedi prič izhaja nasprotno, kar je sodišče povzelo, a se do tega ni opredelilo. Ni se opredelilo do izpovedi arhitektke, ki je povedala, da toženka še ni vedela, ali bo obnavljala celo hišo hkrati ali posamezna nadstropja. Nerealno je, da bi takoj nato sklenila pogodbo, v kateri bi bila zajeta vsa dela po projektni dokumentaciji arhitektke. Izpovedala je tudi, da se je med gradnjo pri njej oglasil inženir, ki je predlagal določene spremembe, s katerimi se ni strinjala ter še, da je po končani gradnji ugotovila, da vsa dela niso bila izvedena po njenem projektu in da so bila izvedena določena dodatna dela. Glede na navedeno je še toliko bolj verjeti, da so se med gradnjo dela sproti dogovarjala. Sodišče ni verjelo izpovedi D. in tožnika, da je ta naredil skico in specifikacijo del, ki jo je toženka podpisala. Ta je pripoznala podpis na listini A10, a vseeno zanikala, da bi naročala dodatna dela. Sodišče se do tega ni opredelilo. Glede gradbenega dnevnika tožnik izpostavlja, da je bil tožnik po lastni izpovedi in izpovedi D. vsakodnevno na gradbišču in je podatke v gradbeni dnevnik vpisoval tekoče. Toženka je bila seznanjena z vsebino dnevnika, prav tako je bila stalno prisotna in je nadzirala delo. Tožnika bi lahko opozorila, če bi delal nekaj, kar ni bilo naročeno. Do tega se sodišče ni opredelilo, ampak je napačno zaključilo, da z gradbenim dnevnikom ni mogoče ugotoviti obsega vseh izvršenih del. Sodišče ni verjelo, da je bi dnevnik voden tekoče, ker je tožnik ob kocu vsa neplačana dela specificiral v rekapitulaciji. Sodišče zmotno meni, da to ne bi bilo potrebno, če bi bilo to vpisano v gradbenem dnevniku. Običajno je, da se izdela končno rekapitulacijo del. Sodišče se opre na izpoved priče Ž., da je zahtevala gradbeni dnevnik, ki ga tožnik ni dostavil. Spregleda neprerekano dejstvo in izjavo, da ko je toženka prejela prva računa (ki nista predmet pravde), je zahtevala gradbeni dnevnik, preverila obračun in nato plačala. Torej je gradbeni dnevnik obstajal. Hkrati zaradi take izpovedi priče prihaja toženka s sabo v nasprotju, ko pravi, da njen zet (Ž.j) ni imel nobene pristojnosti v zvezi z izvajalci. Res je, da gradbeni dnevnik ni imel vseh postavk, a so vpisi dovolj jasni, da se razbere katera dela in kdaj so se izvajala. Način, kako sta stranki sodelovali in dejstvo, da je toženka vsa dela sproti spremljala, dokazuje da sta se stranki tekoče in ustno dogovarjali o vseh delih. Izvedenka je ugotovila, da je bilo večina postavk realiziranih, čeprav se ne more z gotovostjo izreči glede nekaterih del v smeri obsega oziroma količin. Ob upoštevanju nižjih količin je znesek ovrednotila najmanj na 96.412,19 EUR (brez upoštevanja fasade), kar je popolnoma drugače, kot 60.000,00 EUR, kot je ocenilo sodišče. Sodišče se ni opredelilo do ugotovite izvedenke, da toženka ni angažirala nadzorne službe. Takšno postopanje je za investitorja obvezujoče, glede na to da je toženka na področju gradbeništva laik, pa zanjo še toliko bolj potrebno. Če bi toženka nadzorni organ imenovala, bi delo potekalo bistveno drugače. Gradbena knjiga in dnevnik bi bila potrjena, dodatno naročena dela s strani toženke bi bila podana v ustrezni obliki, nadzornik bi opozoril izvajalca, naj vodi knjigo obračunskih izmer, ob predaji bi bil napravljen primopredajni zapisnik. Tožnik je opravil bistveno več del od pogodbeno dogovorjenih, toženka jih je tekoče spremljala in prevzela, tudi izvedenka je potrdila, da je vrednost del vsaj 40.000,00 EUR več od pogodbeno dogovorjenih. Zaradi tega je logično sklepati, da sta vtoževana računa utemeljena. Sodišče je napačno zaključilo, da naj bi toženka vsa izvedena dela poravnala z gotovinskimi plačili v skupnem znesku preko 70.000,00 EUR. Sodišče je nato napačno sklepalo na podlagi dvigov gotovine med 1.1.2010 in 5.4.2011. Tožnik je vseskozi trdil, da mu toženka ni ničesar poravnala. Naslovno sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do tega zaključka, saj toženka ni predložila nobenega dokaza, neverodostojne izpovedi toženke in prič pa tega ne morejo nadomestiti. Nesprejemljivo je, da je sodišče toženki verjelo, da ji je tožnik odtujil zvezek, v katerega je vpisovala tekoča plačila gotovine. To je v neskladju tudi z ostalimi navedbami toženke, ki je preložila potrdilo iz te knjižice o plačilu D.. Dvigi iz bančnega računa se časovno ne ujemajo z opravljenim deli, niti sklenitvijo pogodbe, prav tako ne z datumi izdanih računov. Do tega se sodišče ni opredelilo. Obstaja več možnosti, za katere bi toženka lahko porabljala denar. Toženka bi denar lahko dvigovala tudi za druge potrebe oziroma za druge izvajalce v hiši. Če bi ga dvigovala za tožnika, bi o tem gotovo imela potrdilo. Sploh ob upoštevanju dejstva, da ima potrdila za manjše vsote. Do tega se sodišče ni opredelilo, ampak je verjelo toženki in njenim pričam. Pri tej presoji je neenako obravnavalo stranki. Izrek izpodbijane sodbe je v II. točki poleg samega temelja in višine sporen tudi glede paricijskega roka in s tem povezanim tekom zamudnih obresti.

3Toženka je na pritožbo odgovorila. Zavrača navedbe pritožbe. Predlaga potrditev izpodbijane sodbe in priglaša stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru razlogov pritožbe, pri tem pa opravilo tudi uradni preizkus (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).¹ Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje na ugotovljena dejstva materialno pravo pravilno uporabilo. Tudi procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje ni zasledilo.

6Tožnik od toženke zahteva plačilo 100.984,20 EUR, za dela, ki sta jih on in K. D. opravila za toženko. V pritožbi (II. točka) tožnik opredeli, da naj bi šlo: (1) za dela po pogodbi toženke s tožnikom z dne 20.12.2010, s katero sta se pravdni stranki dogovorili za izvedbo sanitarij za 35.000,00 EUR, (2) za dela po enaki pogodbi, ki jo je toženka 20.10.2010 sklenila s K. D. (ta pa je terjatev odstopil tožniku) za znesek 25.000,00 EUR² in (3) za dodatno naročena dela v višini približno 40.000,00 EUR.

7Sodišče je tožnikov zahtevek zavrnilo, ker po eni strani na podlagi izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti točnega obsega del, ki so bila med strankama na ta način dogovorjena, niti točnega obsega del, ki so bila dejansko izvedena. Zanesljivo je ugotovilo le, da sta se pravdni stranki dogovorili za celovito obnovo hiše toženke in zunanjosti po projektu arhitektke S. (drugače kot trdi tožnik), za pogodbeno ceno 60.000,00 EUR (po obeh pogodbah skupaj). Po drugi strani pa je ugotovilo tudi, da je toženka za dela, za katera tožnik v tej pravdi zahteva plačilo, sproti plačevala v gotovini in da je iz tega naslova tožniku v gotovini izročila vsaj 70.000,00 EUR. Ker je toženka izkazala plačilo, ki presega pogodbeno dogovorjeno ceno, in ker tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do višjega zneska, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8Tožnik v pritožbi obsežno graja zaključke sodišča, s katerimi je njegov zahtevek zavrnilo. Pri tem nesistematično, mestoma tudi nelogično in selektivno izpostavlja posamezne fragmente določenih navedb pravdnih strank ter določenih delov izpovedi toženca, D. in neimenovanih prič, do katerih se sodišče zatrjevano ni opredelilo. Izpodbijani sodbi zaradi tega očita, da nima razlogov o ključnih dejstvih oziroma so si ta v nasprotju, da je nezmožna preizkusa, pa tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Nobeden od navedenih očitkov pritožbe ne drži.

9Sodišče je ugotovitve o obsegu del, ki so bila med strankama dogovorjena, ter plačil, ki so bila izvedena, jasno in argumentirano obrazložilo. Enako velja za zaključke sodišča o tem, zakaj v konkretni zadevi ni moč ugotoviti, koliko in katera dela sta tožnik in D. za toženko dejansko izvedla. Pri tem se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank. Dokazna ocena, ki je sodišče pripeljala do ugotovitev, ki so bile ključne za odločitev, je vestna, analitično sintetična in vsebinsko prepričljiva. Sodišče je skrbno analiziralo okoliščine pravnega posla med pravdnima strankama, njuno preteklo sodelovanje, njuno vlogo v navedenem poslu in pomen okoliščine, da tožnik v njem nastopa kot gradbenik (kot oseba, ki se s tem profesionalno ukvarja).

10Razlogi sodišča glede pogodbeno dogovorjenih del (9. točka obrazložitve) in glede dejansko izvedenih del (10. točka obrazložitve, na obe se sklicuje tudi pritožbeno sodišče) so konsistentni. Sodišče je pri odločitvi vzelo v obzir s tem povezane izpovedi tožnika, D., arhitektke S., toženke, njenih otrok in zeta ter listine v spisu, med njimi tudi končne rekapitulacije v prilogah A7 do A9. Ocenilo je dokazno vrednost specifikacije na popisih del A, B in C (priloga A6 spisa), ki jo je v spis predložil tožnik, in tožnikovo izpoved v zvezi s tem. Podrobno je proučilo besedilo obeh pogodb (prilogi A4 in A5) in pomen dejstva, da v spisu ni predračuna št. 1-2010, na katerega se obe sklicujeta, češ da iz njega izhaja obseg naročenega. Na podlagi navedenega je jasno in celovito obrazložilo, zakaj šteje, da je pogodbeno dogovorjena cena obsegala vsa tista dela, ki jih je za obnovo objekta toženke ter zunanjih površin v svojem projektu predvidela arhitektka Stepanov (8. in 9. stran sodbe).

11Sodišče je pri tem upoštevalo vso pravočasno predloženo listinsko dokumentacijo v spisu in se do nje opredelilo. Pritožba nima prav, ko trdi drugače (trdi, da se sodišče ni opredelilo do dokumentacije, ki jo je v spis vložil tožnik). Tudi ni res, da se sodišče pri odločanju ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bila cena v pogodbi dogovorjena le okvirno. Te trditve je sodišče argumentirano zavrnilo, s tem povezano izpoved tožnika in D. pa ocenilo kot neprepričljivo in tudi povedalo zakaj (9. stran sodbe). Pritožba s ponavljanjem trditev o tem, da je bila cena določena le okvirno in da sta se stranki za dela sproti dogovarjali³ teh zaključkov ne omaje. Prav tako ne s posplošenimi očitki, da se sodišče v zvezi s tem ni opredelilo do izpovedi prič, ki jih je povzelo v sodbo in ki naj bi te trditve tožnika potrdile (pritožba v zvezi s tem opozarja na nasprotje v odločilnih dejstvih). Pritožba ne pojasni določno, katere priče naj bi tako izpovedale, iz izpovedi prič, ki so v obrazložitvi povzete, pa kaj takega ni moč izluščiti. V zvezi z obsegom dogovorjenih del pritožba opozarja, da se sodišče ni opredelilo do listine v prilogi A10 spisa, a ne pojasni na kakšen način navedena listina vpliva na zaključke izpodbijane sodbe. Iz listine, ki tudi sicer nima pomena, ki ji ga pripisuje pritožba (ni res, da je toženka na njej pripoznala svoj podpis, pač pa jo je napisala; prim.: izpoved toženke na l. št. 123 spisa), pritožbeno sodišče vpliva ne razbere. Tudi izpoved priče S., da toženka še ni vedela, ali bo obnavljala celo hišo ali le posamezna nadstropja, da se je tekom del pri njej oglasil inženir, ki ji je predlagal določene spremembe projekta, s katerimi se ni strinjala, ter da je ob zaključku del ugotovila, da so bila izvedena določena dodatna dela, ne omaje zaključkov sodišča glede vsebine dogovorov med pravdnima strankama. Opozorila pritožbe, da so priča S., toženka in obe hčerki potrdili, da se je toženka s tožnikom dogovorila za obnovo hiše z okolico in iz tega izveden zaključek, da je toženka pri tožniku naročila vsa dela, so nelogična, zgrešijo nosilne argumente odločitve sodišča in so zato neutemeljeni. Enako velja za opozorila, da toženka delom ni nikoli nasprotovala in očitke, da je sodišče vrednost del napačno ocenilo na 60.000,00 EUR. Glede tega je sodišče namreč obrazloženo izhajajoč iz obeh pogodb ugotovilo, da sta se pravdni stranki dogovorili za celovito obnovo objekta toženke ter zunanjih površin. Očitek, da je ugotovitev o tem, kdo je pripravil besedilo pogodbe, sprejeta mimo trditvene podlage drži, vendar gre za kršitev relativnega značaja (kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP), pri kateri bi morala pritožba izkazati vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, česar ne uspe. Pritožba na tem mestu izpodbijani sodbi sicer neutemeljeno očita tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar ta ni podana. Za protispisnost namreč gre, ko sodišče pri ugotovitvi odločilnih dejstev vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo gradivo dejansko ima; kar se v konkretni zadevi ni primerilo. Tudi pritožbena graja ugotovitev glede izvedenih del je neutemeljena. Tudi pri ugotavljanju njihove vrednosti del je sodišče izhajalo iz obeh pogodb. Tožnik se v pritožbi v zvezi z njimi sklicuje na ugotovitve izvedenke, pri čemer povsem zanemari, da izvedenka zaradi pomanjkljive dokumentacije na zastavljena vprašanja sodišča ni mogla podati celovitega odgovora in so posledično njene ugotovitve za odločitev v zadevi neuporabne. Vse navedeno je sodišče podrobno obrazložilo v 10. točki obrazložitve.

12Pritožba graja tudi zaključke sodišča glede gradbenega dnevnika. Sodišče je v izpodbijani sodbi obrazloženo pojasnilo, zakaj meni, da na njegovi podlagi ni mogoče ugotoviti obsega izvršenih del (10. in 11. stran obrazložitve izpodbijane sodbe). Pri tem je celovito analiziralo navedbe tožnika in njegovo s tem povezano izpoved, vsebino gradbenega dnevnika ter izpovedi I. Ž. in L. D. Ž.. Pritožba z navedbami, ki se tičejo gradbenega dnevnika, teh ugotovitev ne uspe izpodbiti. Lastno trditev, da je bila toženka seznanjena z vsebino gradbenega dnevnika, namreč neargumentirano označi za ugotovljeno dejstvo, pri predračunih, za katere meni, da sodišče od tožnika neutemeljeno pričakuje, da jih predloži, pa spregleda, da je tožnik zaslišan sam izpovedal, da z njimi razpolaga. Pritožba opozarja tudi na okoliščino, da toženka ni angažirala nadzorne službe, češ da bi delo ob prisotnosti strokovnega nadzora potekalo bistveno drugače. Te navedbe tožniku, na katerem je breme, da dokaže točen obseg dogovorjenih in izvedenih del, ne morejo prinesti uspeha. Kot sam pravi, je toženka na področju gradbeništva neuka, sam pa se z dejavnostjo gradbeništva profesionalno ukvarja.

13V zvezi z obsegom dogovorjenih in dejansko izvršenih del pritožba opozarja tudi na celotno dokumentacijo arhitektke, ki jo je tožnik dostavil v spis. Sodišče navedene dokumentacije pri odločitvi pravilno ni upoštevalo, saj jo je tožnik predložil prepozno Zato se tožnik tudi v pritožbenem postopku nanjo ne more uspešno sklicevati. Pritožbena navedba, da je tožnik dokumentacijo predložil, ko jo je dobil, je neargumentirana in v nasprotju s tem povezanimi ugotovitvami sodišča v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

14Pritožba graja tudi ugotovitve sodišča o tem, da je toženka tožniku izvedena dela poravnala z gotovinskimi plačili v znesku preko 70.000,00 EUR, češ da sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do takega zaključka in še, da se gotovinski dvigi iz bančnega računa toženke časovno ne ujemajo z opravljenim delom sklenitvijo pogodbe in datumom izdanih računov. Sodišče je svoje ugotovitve o tem jasno in argumentirano obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem se ni oprlo le na izpovedi toženke, hčerke in I. Ž., kot poskuša prikazati pritožba. Svoje ugotovitve o tem je utemeljilo tudi s preteklim načinom plačevanja del med strankama (toženka je tožniku zaradi blokiranega računa plačevala v gotovini), z visokimi dvigi iz bančnega računa toženke in z izpovedjo bančne delavke. Pritožbena navedba o časovnem neujemanju dvigov je pavšalna in zaključkov sodišča v ničemer ne omaje.

15Pritožba napada tudi stroškovno odločitev, a neutemeljeno. Odločitev sodišča o stroških postopka je obrazložena, zmožna preizkusa in pritožbeno sodišče jo ocenjuje kot pravilno in zakonito. Paricijski rok in tek zamudnih obresti sta določena na podlagi zakona (313. člen ZPP), skladno z načelnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006.⁴

16Sodišče druge stopnje je iz vseh navedenih razlogov neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

17Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo, ki ga je vložila toženka, pa ni pripomogel k rešitvi le te (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Ker je bila odločba, s katero se je postopek na prvi stopnji končal, izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/17), je pritožbeno sodišče odločalo po določbah ZPP, veljavnih do uveljavitve ZPP-E (tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-E).
² Po pritožnikovih navedbah sta z D. obračun delala skupaj. Prvotni znesek naj bi se nanašal na izdelavo 6 kopalnic v apartmajih v stanovanjski stavbi toženke, balkon v pritličju in 1. nadstropju.
³ Pritožba to ponavlja nesistematično na več mestih (npr. zadnji odstavek na 3. strani, tretji odstavek na 4. strani, drugi odstavek na 7. strani).
⁴ Pravna mnenja I/2006.