VSRS Sodba III Ips 18/2016

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska 1,524.375,00 EUR z zamudnimi obrestmi po temelju (na podlagi neupravičene pridobitve) utemeljen.

2Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarno uveljavljani tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Tožeča stranka z revizijo napada sodbo sodišča druge stopnje, pri čemer uveljavlja razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrne in toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov.

4Tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev.

Relevantno dejansko stanje

5Tožeča stranka je na podlagi gradbene pogodbe, sklenjene v letu 2009 z gospodarsko družbo A., d.d., adaptirala objekt A. (igralni salon X.), katerega lastnik je tožena stranka. Vrednost prenovitvenih del po gradbeni pogodbi je znašala 1,296.503,41 EUR. Za opravljeno delo tožeča stranka ni prejela plačila.

6Med toženo stranko in gospodarsko družbo A., d.d. je bila leta 2008 sklenjena pogodba o finančnem leasingu, po kateri se je družba A., d.d. zavezala plačati 240 obrokov leasinga po 28.930,87 EUR (do leta 2028). Od pogodbe je tožena stranka (leasingodajalec) odstopila dne 10. 8. 2010, ker je leasingojemalec zamujal s plačili obrokov in zaradi začetka stečajnega postopka.

7Nad naročnikom gradbenih del, družbo A., d.d., je bil začet stečajni postopek, dne 4. 9. 2015 pa je bila družba izbrisana iz sodnega registra zaradi zaključka stečajnega postopka. Tožeča stranka v stečajnem postopku ni prijavila svoje terjatve za opravljena dela po gradbeni pogodbi. Toženi stranki je bila priznana izločitvena pravica na spornem objektu.

Razlogi za zavrnitev revizije

8Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo zagrešilo drugostopenjsko sodišče. Obsežno pojasnjuje, da "se je Višje sodišče pozabilo ukvarjati s predpostavkami iz 190. člena OZ in je v tem delu izpodbijana sodba brez vsakršnih razlogov." Pritožbeno sodišče se je s predpostavkami neupravičene pridobitve ukvarjalo v 8., 9., 10. in 11. točki obrazložitve. V 8. točki je predstavilo zakonsko ureditev iz 190. člena OZ, v 9. točki obrazložitve je pojasnilo, kaj so predpostavke neupravičene pridobitve, v 10. točki je obrazložilo, zakaj je prehod premoženja temeljil na podlagi sklenjene gradbene pogodbe in zakaj je treba v smislu določbe prvega odstavka 48. člena SPZ šteti, da je imela družba A., d.d. soglasje za graditev na nepremičnini tožene stranke in ne neposredno tožeča stranka. Sklepno je v 11. točki obrazložitve presodilo, da v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za uveljavljani zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve. Ne drži torej, da se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s predpostavkami neupravičene pridobitve, še manj, da je izpodbijana sodba brez razlogov glede tega.

9Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje odločbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena. Smiselno enako velja za odgovor na pritožbo. Če stranki uveljavljata pravno argumentacijo v prid sebi ugodnemu tolmačenju pravne norme, zadostuje, če pritožbeno sodišče pojasni, zakaj je sprejelo drugačno tolmačenje pravne norme in mu ni treba še posebej pojasnjevati, zakaj ni sprejelo posameznih strankinih argumentov, ki njegovemu stališču nasprotujejo. Revidentu zato ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na njegove argumente iz odgovora na pritožbo.

10Po določbi prvega odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (tretji odstavek 190. člena OZ).

11Osnovna predpostavka neupravičene pridobitve je prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja. Pri adaptaciji, ki jo je opravila tožeča stranka, ni šlo za tak prehod premoženjske vrednosti. Prehod dela in materiala, ki ga je tožeča stranka vgradila pri prenovi igralnice A., je imel podlago v gradbeni pogodbi, s katero se je tožeča stranka zavezala opraviti adaptacijo igralnice. Pogodba je določala tudi plačilo za opravljeno delo. Gradbena pogodba je zato pravni temelj za obe izpolnitvi pogodbenih strank, na eni strani za opravljeno delo in na drugi strani za plačilo.

12Začetek stečajnega postopka nad naročnikom del (A., d.d.) ni ničesar spremenil glede pravnega temelja. Zaradi stečaja gradbena pogodba ni prenehala, niti ni bila izpodbita ali razdrta. Še vedno predstavlja pravno podlago, na podlagi katere so bila opravljena prenovitvena dela, kakor tudi podlago za terjatev tožeče stranke za plačilo za opravljeno delo.

13Če upniki v stečajnem postopku niso v celoti poplačani, kar je pravilo, potem neizogibno pride do "obogatitve" stečajnega dolžnika, saj so upniki za dobavljeno blago ali opravljeno storitev plačani v nižjem znesku, kot bi bili, če ne bi bilo stečaja. To velja toliko bolj, če upnik svoje terjatve niti ne prijavi v stečajnem postopku, saj terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP). Vendar pa taka "obogatitev" ne pomeni neupravičene pridobitve po določbah 190. člena OZ. Razlog je v tem, ker ne gre za prehod premoženjske vrednosti brez pravnega temelja, nižje plačilo ali izostanek plačila za dobavljeno blago ali opravljeno storitev pa ima zakonsko podlago v določbah ZFPPIPP.

14Kdo je dejanski ali bolje rečeno končni koristnik blaga ali storitve na podlagi pogodbeno urejenega razmerja, tudi ne more biti odločilno za presojo, ali so podani elementi neupravičene pridobitve. Poglaviten argument revidenta je sicer prav v tem, da naj bi celotno korist iz adaptacije igralnice pridobila tožena stranka, med njo in tožečo stranko pa ni bilo vzpostavljene nobene pravne vezi in naj bi šlo zato za pridobitev brez pravnega temelja. Vendar to ne drži.

15Čeprav med revidentom in toženo stranko ni bilo sklenjene pogodbe, pa je bilo sklenjeno pogodbeno razmerje med toženo stranko (leasingodajalcem) in družbo A., d.d. (leasingojemalcem). Ta je dajala pravno podlago (temelj) za pridobitev koristi tožene stranke zaradi adaptacije igralnice. Po navedbah tožene stranke, ki jim tožeča stranka ni nasprotovala, naj bi bilo v pogodbi o leasingu določeno, da se pri končnem obračunu upoštevajo terjatve leasingodajalca (tožene stranke) tako, da se poplačajo iz izkupička od prodaje predmeta leasinga. Po neprerekanih trditvah tožene stranke naj bi imela do leasingojemalca priznane terjatve v višini približno treh mio EUR. Zato ni mogoče izpeljati zaključka, da naj bi bila obogatena iz sklenjenega razmerja z družbo A., d.d.

16Revidentu ni mogoče pritrditi, ko s pomočjo Slovarja slovenskega knjižnega jezika skuša sebe prikazati kot graditelja na tujem zemljišču v smislu določbe 48. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri tisti (graditelj), ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Revident bi bil graditelj v smislu določbe 48. člena SPZ, če bi zase adaptiral igralnico, ne pa, kakor je bilo v tem primeru, ko jo je adaptiral za družbo A., d.d. na podlagi gradbene pogodbe.

17Revident se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 54/2009 z dne 19. 6. 2012, ki jo uporablja kot argument v prid svojemu stališču o neupravičeni pridobitvi. Sodba namreč temelji na drugačni pravni podlagi, določbi 631. člena OZ, ki omogoča neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika del. Ta ne temelji na neupravičeni pridobitvi.

18Revident se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 251/2002 z dne 5. 2. 2003, češ da naj bi iz nje izhajalo stališče, da "se pojem graditelj ne nanaša zgolj na naročnika". V omenjeni zadevi je bilo treba odgovoriti na vprašanje, kdo lahko pridobi lastninsko pravico na podlagi določb 24., 25. ali 26. členu nekdanjega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Vrhovno sodišče je na podlagi ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da je bil investitor toženec ter da tožnik ni bil ne graditelj in ne investitor gradnje, pritrdilo stališču, da tožnikov zahtevek ni imel zakonske podlage, ker je (bila) predpostavka pridobitve lastninske pravice na taki podlagi gradnja oziroma njeno financiranje. Na tej podlagi ni mogoče izpeljati zaključka, da bi, pa čeprav na podlagi določb ZTLR, zadostovalo za pridobitev lastninske pravice že, če je nekdo gradil, pa čeprav za drugega, na tujem zemljišču.

19Po povedanem se je pokazalo da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

20Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP), o katerih bo odločalo prvostopenjsko sodišče, ko bo obravnavalo še odškodninski tožbeni zahtevek.