VSRS Sklep Dsp 1/2018

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje.

1Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo toženke z dne 7. 6. 2017 v prvem in drugem odstavku izreka, tožniku zaradi posledic poškodbe pri delu 70 % in bolezni 30 % odmerilo delno invalidsko pokojnino v znesku 330,03 EUR od 1. 4. 2017 dalje in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku izplačati razliko med že izplačanimi zneski delne invalidske pokojnine in s to sodbo pripadajočimi zneski v roku 8 dni. Svojo odločitev je oprlo na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kranjc proti Sloveniji in tožniku odmerilo delno pokojnino v višini 80 % invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti (od od osnove 412,54 EUR) po 57. členu ZPIZ-1, to je 330,03 EUR. V nasprotnem primeru bi pri tožniku prišlo do prikrajšanja, saj je pred izplačilom delne pokojnine prejemal nadomestilo za čas čakanja, ki je bilo občutno višje od zneska delne invalidske pokojnine.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo, prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu (I., II. in III. točki izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih odločitve je sodišču prve stopnje očitalo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje pravno relevantnih dejstev iz tretjega odstavka 93. člena ZPIZ-1, in ker nima utemeljitve za odpravo dela drugostopenjskega upravnega akta, sicer pa je opozorilo tudi na pomen odločitve ESČP v zadevi Kranjc proti Sloveniji. V nadaljnjem je sodišču prve stopnje nakazalo, da bo moralo pretehtati in oceniti, ali je mogoče zakonsko ureditev, ki ima za posledico občutno nižjo denarno dajatev iz invalidskega zavarovanja, kljub poslabšani invalidnosti (tako kot pri tožniku), šteti za ustavno skladno in napotilo na morebitno prekinitev postopka in sprožitev spora pred Ustavnim sodiščem.

3Tožnik je v skladu s 357.a členom ZPP zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje vložil pritožbo. V pritožbi opozarja na že dalj časa trajajoče postopke pred sodiščem, ki jih vodi proti toženki. Apelira na Vrhovno sodišče, da samo odpravi njegova oškodovanja, meni pa tudi, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe ZPP, ker ni samo odločalo o zadevi, čeprav bi lahko.

4Pritožba je utemeljena.

5V skladu s 357.a členom ZPP vrhovno sodišče ne preverja, ali je sodišče druge stopnje napravilo pravilen pravni sklep in ne preizkuša razlogov za odločitev sodišča druge stopnje, temveč v pritožbenem postopku presoja, ali bi sodišče druge stopnje lahko samo odpravilo kršitve postopka ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (glej tudi prvi in drugi odstavke 347. člena ZPP, drugi odstavke 354. člena ZPP in prvi in drugi odstavek 355. člena ZPP).

6Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno opozarja na dalj časa trajajoč postopek; res se tožnikova celotna problematika v zvezi s priznanjem pravic in odmero dajatev vleče že dalj časa (in se nanaša na razne postopke in zahtevke tožnika), vendar ne v konkretni zadevi, ki se je začela z vložitvijo tožbe dne 19. 7. 2017. Obenem tudi tožnik sam v pritožbi ugotavlja, da bi zadeva lahko trajala zaradi morebitnega vprašanja ustavnosti nekaterih določb zakona, ki so v posledici (kljub poslabšanju invalidnosti) pripeljale do večjega znižanja tožnikove delne invalidske pokojnine v primerjavi s prejšnjim prejemkom. Tožnik tudi neutemeljeno apelira na Vrhovno sodišče, da to samo dokončno uredi oziroma reši zadevo, saj takih pristojnosti nima.

7Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da posebnih ovir za to, da bi sodišče druge stopnje lahko v tem primeru saniralo sodišču prve stopnje očitano bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer v skladu s 347. členom ZPP, ni.

8Očitana kršitev namreč ni takšna, da bi onemogočala odpravo s strani sodišča druge stopnje. Pri tem je pomembno, da se očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP dejansko nanaša zgolj na razloge sodbe sodišča prve stopnje, ki se je odločilo za uporabo četrtega odstavka 93. člena ZPIZ-1 očitno le zaradi tega, da bi na ta način zmanjšalo razliko med višino nadomestila za čas čakanja, ki ga je tožnik prejemal pred izpodbijanimi odločbami, in novo odmerjeno delno invalidsko pokojnino. S tem v zvezi pa tudi pritožbeno sodišče v nadaljevanju napotuje sodišče prve stopnje, naj (še enkrat) pretehta in oceni, ali je zakonsko ureditev, ki ima za posledico občutno nižjo denarno dajatev iz invalidskega zavarovanja, mogoče šteti za ustavno skladno ali ne. V prvi vrsti se torej v očitku bistvene kršitve določb postopka (ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje pravno relevantnih dejstev za uporabo zakonskih določb, ki jih je sodišče prve stopnje pač uporabilo, podrejeno pa tudi, ker ne navede posebne utemeljitve za odpravljeni del drugostopenjskega upravnega akta) skriva vprašanje pravilne materialno pravne presoje, ki se je je sodišče prve stopnje lotilo poenostavljeno, vendar ob tem Vrhovno sodišče ne ugotavlja utemeljenih zakonskih razlogov (razlogov iz navedenih določb ZPP) za to, da bi takšne presoje ne opravilo pritožbeno sodišče samo, s tem saniralo očitano kršitev, takšna presoja pa bi lahko vplivala tudi na (hitrejšo) končno odločitev v zadevi.

9Glede na navedeno in v skladu s petim odstavkom 357.a člena ZPP je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrača v novo odločanje.