VSL Sodba I Cpg 562/2017

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 352,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) dovolilo spremembo tožbe, (II.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 120670/2014 z dne 16. 9. 2014 razveljavilo v 1. in 3. točki izreka in odločilo, da se postopek nadaljuje kot po tožbi, (III.) toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki 801,80 EUR in 3.797,40 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneskov: od 1.000,00 EUR od 23. 11. 2012 do 9. 10. 2013, od 500,00 EUR od 23. 11. 2012 do 25. 7. 2014, od 801,80 EUR od 23. 11. 2012 do plačila in od 3.797,40 EUR od 25. 11. 2012 do plačila, (IV.) zavrnilo zahtevek za plačilo stroškov izterjave v višini 122,00 EUR, (V.) toženi stranki naložilo v 15 dneh plačati tožeči stranki izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2014 do plačila in (VI.) toženi stranki v roku 15 dni naložilo še plačilo nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 830,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v pritožbi navedla, da se pritožuje zoper sodbo, pri tem pa niti ni navedla kakih razlogov zoper I. in II. točko izreka, ki predstavljata sklep. Prav tako ni navedla nikakršnih razlogov v zvezi z delno zavrnitvijo tožbenega zahtevka, zato je višje sodišče njeno pritožbo upoštevalo le kot pritožbo zoper III., V. in VI. točko izreka.

6Bistvena pritožbena razloga sta, da naj sodišče prve stopnje ne bi ločilo razmerja med odstopnikom in prevzemnikom ter razmerja med prevzemnikom in dolžnikom, napačno pa naj bi ugotovilo tudi dejansko stanje v zvezi s tem, katere terjatve so se sploh prenesle v razmerju med prevzemnikom in dolžnikom, torej med pravdnima strankama.

7Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka z I. P. s. p. kot upnikom tožene stranke 18. 7. 2014 sklenila pogodbo o odstopu terjatve, iz katere izhaja, da je bila odstopljena terjatev do toženca v višini 4.599,20 EUR s pripadajočimi pripadki z zapadlostjo 24. 11. 2012 in starejše. Terjatev, ki se odstopa, se na prevzemnika terjatve prenese s pogodbo, ki ima med pogodbenima strankama takojšnje učinke (417. in 418. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Pravilnost tega stališča sicer priznava tudi pritožnik. Zmotno pa meni, da do prenosa terjatve ne pride že s samo sklenitvijo cesijske pogodbe. Iz zakonskih določil, ki jih je pravilno povzelo in upoštevalo sodišče prve stopnje, izhaja, da do prenosa terjatve pride že s sklenitvijo pogodbe o odstopu terjatev. Pravilno je stališče, da mora biti dolžnik obveščen o odstopu terjatve (prvi odstavek 419. člena OZ). Tako ima pogodba učinek na dolžnika šele po tem, ko je o odstopu terjatve obveščen. Vendar pa so ti učinki pomembni le v primeru, ko dolžnik kaj plača po sklenitvi pogodbe o odstopu terjatve, vendar pa pred obvestilom o odstopu terjatve. Če v tem času kaj plača odstopniku, je svoje obveznosti v tej višini prost (drugi odstavek 419. člena OZ). Tožena stranka pa v postopku niti ni trdila, da bi odstopniku terjatve, torej I. P., karkoli plačala poleg zneska 1.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka že tako ali tako upoštevala v zahtevku.

8Tožena stranka ima sicer prav, ko navaja, da jo je tožeča stranka z dopisom z dne 21. 7. 2014 obvestila, da je prevzela terjatev v višini 4.599,20 EUR s pripadajočimi pripadki z zapadlostjo 25. 10. 2012 in starejše. Vendar pa se višje sodišče strinja s tožečo stranko, da je šlo zgolj za pomoto pri zapisu, pri čemer sta računa, ki sta vtoževana, izdana pred tem datumom, zapadla pa sta 22. 11. 2012 (račun št. X.) in 24. 11. 2012 (račun št. Y.). Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je bila tožena stranka o prenosu terjatve obveščena najkasneje s prejemom sklepa o izvršbi oziroma s prejemom prve pripravljalne vloge, v kateri je tožeča stranka podrobno pojasnila svoj zahtevek. Iz te vloge pa zagotovo izhaja prevzem terjatve. Poleg tega je tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje (kot tudi v odgovoru na pritožbo) izpostavila, da ji je tožena stranka po prejemu tega obvestila tudi delno plačala terjatev. Kljub tem trditvam tožeče stranke pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje v ničemer ni pojasnila, čemu je bilo torej namenjeno plačilo 500,00 EUR, ki jih je od nje prejela tožeča stranka, kot izhaja tudi iz predloženega dokazila (priloga A14). Navedla je le, da naj bi se delna plačila nanašala na račune, izdane v mesecu avgustu in septembru. Ta navedba je pavšalna, saj ni jasno, na katere konkretne račune naj bi se to plačilo nanašalo. Ob zgolj pavšalni navedbi, ki niti ni bila konkretizirana niti niso bili o tem predloženi kakršnikoli listinski dokazi, tudi zaslišanje prič ni bilo potrebno. Ob odsotnosti kakršnegakoli pojasnila tožene stranke, zakaj je izvršila to plačilo tožeči stranki, ni mogoč noben drug zaključek kot ta, da je bila tožena stranka o odstopu terjatve obveščena in je zato tudi znesek nakazala tožeči stranki, ta pa ga je upoštevala pri starejši obveznosti.

9Tožena stranka v pritožbi nadalje zatrjuje, da odstopljena terjatev v pogodbi med tožečo stranko in I. P. sploh ni določena in opredeljena. Višje sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je prenesena terjatev v pogodbi o odstopu terjatve dovolj določena. Določena je njena višina in zapadlost (24. 11. 2012 in starejše), oba vtoževana računa pa sta zapadla najkasneje do 24. 11. 2012. Pri tem tožena stranka tudi ni navedla, da bi imela še kakršnokoli drugo obveznost razen vtoževanih do I. P. Tako tudi ni nikakršne podlage za skrb, da bi moral dolžnik dvakrat plačati isto terjatev. Višje sodišče se tudi strinja, da je izpoved I. P. dovolj verodostojna, zakaj naj mu ne bi verjelo, pa tožena stranka niti ni pojasnila. Navedla je le, da priča na vprašanje, ali sta sporna računa zajeta v pogodbi o prenosu terjatev, niti ni znala odgovoriti, čeprav je bila podpisnik navedene pogodbe. Od priče pač ni mogoče pričakovati, da bo na pamet vedela številke računov, ki so bili izstavljeni toženi stranki, od izstavitve računov in sklenitve pogodbe o odstopu terjatev do zaslišanja pa je tudi minilo več let.

10Tožena stranka nadalje tudi navaja, da naj bi bile terjatve zastarane, saj tožbe in predloga za izvršbo ni moč razumeti v smislu pretrganja zastaranja, ker je v razmerju do tožene stranke v smislu prenosa terjatev učinek le za terjatve, ki so zapadle do 25. 10. 2012 in starejše. Višje sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da gre za dolg iz gospodarske pogodbe, ki zastara v treh letih (prvi odstavek 349. člena OZ). Vendar pa, kot to pravilno navaja tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev (365. člen OZ). Vtoževana računa sta zapadla v plačilo v novembru 2012, predlog za izvršbo pa je bil vložen v septembru 2014, torej pred potekom treh let. Dejanje tožeče stranke pred sodiščem je tako pretrgalo zastaranje, že zgoraj pa je bilo obrazloženo, da se višje sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka obveščena o odstopu terjatve. Če ne bi bila, ni bilo nikakršnega razloga, da bi karkoli plačala tožeči stranki (ponovno je treba poudariti, da tega svojega plačila prav z ničemer ni pojasnila). Nedvomno je takrat obvestilo štela za pravilno.

11Tožena stranka nadalje tudi izpodbija ugotovitve sodišča, da naj bi I. P. naročila izvedbo del (miniranje) v kamnolomu. Že dejstvo, da je tožena stranka terjatev po računu X. delno plačala I. P., delno pa tožeči stranki, kaže na to, da je sama naročila ta dela in da jih je tudi dolžna plačati. Kakšno je bilo razmerje toženca z lastnikom kamnoloma, za obravnavano zadevo ni pomembno. O opravi del sta se dogovarjala I. P. in toženec, vsa druga dela pa je toženec I. P. tudi že plačal. Nenazadnje je pomembno tudi dejstvo, da je bilo delno plačilo izvršeno tudi tožeči stranki. Sodba o tem vsebuje vse potrebne razloge, vtoževana računa pa vsebujeta enako ceno za miniranje in premik stroja kot tudi prejšnji računi, ki jih je I. P. izdal tožencu in jih je ta tudi plačal. Šlo je torej za običajno in s tem dogovorjeno ceno med I. P. in tožencem. Ker sta se o delih pogovarjala le I. P. in toženec, ki je dela tudi naročil, tudi ni bilo nobenih razlogov, da bi sodišče prve stopnje o tem zasliševalo predlagane priče tožene stranke, saj o dogovoru, ki mu niso prisostvovale, pač ne bi mogle verodostojno izpovedati; govorile bi lahko le o tem, kar jim je povedal toženec, njega pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ker se razpisanega naroka za zaslišanje ni udeležil, in tej odločitvi toženec v pritožbi niti ne nasprotuje.

12Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo tudi ni bistvenih kršitev določb postopka, ki jih zatrjuje tožena stranka. Sodba je namreč podrobno obrazložena in vsebuje vse potrebne razloge, tako da jo je mogoče preizkusiti. Pravilna pa je tudi odločitev, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala tožena stranka. Višje sodišče, ki tudi ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Na podlagi istih določil ZPP je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po stroškovniku, specificiranem v odgovoru na pritožbo.