VDSS Sklep Pdp 416/2018

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo škode v višini 9.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške postopka v znesku 1.359,99 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega izpolnitvenega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da za grajo tožnikovega dela s strani A.A. dne 11. 5. 2011 ni bilo nobenih utemeljenih razlogov. Meni, da grožnja z disciplinsko kršitvijo in žalitev z neumnostjo ne moreta predstavljati običajne in normalne kritike tožnikovega dela. Po oceni tožnika je z njim neprimerno komuniciral tudi B.B. v elektronskem sporočilu z dne 26. 4. 2012. Tožnik je bil odgovoren za poslovanje konzularnega oddelka na veleposlaništvu C., osnovni pogoj za učinkovito vodenje tega oddelka pa je sprotna obveščenost o tekočih zadevah. Neprimerna službena komunikacija B.B. je ostala brez odziva nadrejenih oseb na Ministrstvu za zunanje zadeve. Tožnik šteje prepoved vstopa na veleposlaništvo C. in odvzem pooblastil pred zaključkom mandata za hud poseg v dostojanstvo oziroma njegove osebnostne pravice. Za sprejem tega ukrepa ne tožena stranka ne sodišče prve stopnje ne navajata pravne podlage. Tožena stranka ni dovolila tožniku, da bi se po 10. 6. 2013 vrnil na delo. O sprejetem ukrepu je bil tožnik seznanjen le ustno, ne da bi prejel ustrezna pojasnila. Zaradi opisanega ravnanja se je porušilo tožnikovo psihofizično ravnovesje in je moral poiskati pomoč zdravnika. V zvezi s tem sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem medicinske stroke. Glede očitka pri izdaji vizuma za nigerijskega državljana pa tožnik navaja, da je prosilcu na državni meji vizum izdala policija, ki je prepoznala pomen prosilčevega obiska v podjetju D. Zato tožnik meni, da so bila nejasna in zavajajoča vprašanja, ki so bila nanj naslovljena, vse prej kot umestna. Priglaša pritožbene stroške.

3V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe v pritožbi in predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tem členu, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in v posledici navedenega nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6Pravilno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je očitek oziroma pripomba v elektronskem sporočilu z dne 11. 5. 2011, v katerem je A.A. ravnanje tožnika označil za "zrelo za disciplinsko" in "neumno", temeljilo na ravnanju tožnika, ki je samovoljno spremenil podatke pri izdaji vizuma. Kritika se je nanašala na predhodno ravnanje tožnika oziroma na nepravilnosti pri opravljanju dela, ne pa na samo osebo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je bila izjava A.A. podana brez utemeljenih razlogov. Podobno velja glede očitka trpinčenja v zvezi z vložitvijo vloge za izdajo vizuma "nigerijskemu princu". Pritožbeno sodišče soglaša z stališčem sodišča prve stopnje, da je vprašanje A.A. v elektronskem sporočilu z dne 20. 4. 2012, ali imajo tudi druga predstavništva EU podobne težave z Nigerijci, mogoče razumeti tudi v smislu pridobivanja službenih informacij. Ne gre prezreti, da tudi iz odgovora tožnika izhaja, da sam ne razume vprašanja najbolje in je tako dopuščal, da ga je mogoče razumeti drugače kot provokacijo. Na drugačno presojo ne morejo vplivati navedbe, da naj bi prosilcu vizum nazadnje na meji izdala policija. Pritožbene navedbe o prepoznavanju pomena obiska v podjetju D. pa se nanašajo na dogajanje v letu 2013 in niso relevantne za presojo očitka v letu 2012.

7Pritožbeno sodišče nadalje ocenjuje, da je elektronsko sporočilo B.B. z dne 26. 4. 2012, v katerem je zapisal, da mu ni treba soliti pameti in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Zaposleni na ministrstvu so pri odgovoru na predloge zaposlenih na predstavništvih v tujini dolžni poskrbeti za službeno komunikacijo na ustreznem nivoju. Ne glede na utemeljenost tožnikove zahteve po posredovanju elektronskih sporočil, neposredno naslovljenih na tožnikove podrejene na veleposlaništvu, bi morala tožena stranka poskrbeti, da je odgovor zaposlenih uslužbencev na Ministrstvu za zunanje zadeve objektivno primeren, spoštljiv in vrednostno nevtralen. Tudi neutemeljenost zahteve posameznega delavca ali izražanje nestrinjanja z organizacijo dela pri delodajalcu še ne opravičujejo posmehljivih besed B.B. Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da besede B.B. še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke.

8Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnika, ki je po izvršenem nadzoru predstavništva E. dne 10. 6. 2013 želel nastopiti delo, veleposlanik F.F. le ustno obvestil o tem, da mu je tožena stranka odvzela pooblastila in mu prepovedala vstop v prostore veleposlaništva CA. Takšen ukrep tožene stranke ni bil skladen s predlaganim ukrepom, kot izhaja iz poročila o izvršenem nadzoru (vrnitev v notranjo službo), niti nima podlage v zakonu. Če glavni diplomatski nadzornik odkrije nepravilnosti, mora o njih obvestiti ministra za zunanje zadeve, ki sprejme ukrepe v skladu z zakonom (četrti odstavek 8. člena Zakona o zunanjih zadevah, Ur. l. RS, št. 45/2001 in nasl. - ZZZ-1). Poleg tega se o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca oziroma ukrepih delodajalca odloča le s pisnim sklepom, ki mora biti obrazložen in vročen javnemu uslužbencu (prvi odstavek 24. člen Zakona o javnih uslužbencih, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), česar pa tožena stranka v konkretnem primeru ni storila. Zato je po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala v nasprotju s pravno normo oziroma protipravno.

9Opisano ravnanje (enkraten dogodek) po presoji pritožbenega sodišča sicer nima elementov trpinčenja na delovnem mestu, vendar pa Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 46. členu določa obveznost varovanja delavčeve osebnosti in določa, da mora delodajalec varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Torej tudi navedena določba zavezuje delodajalca k varovanju delavčeve osebnosti oziroma dostojanstva pri delu, saj je tožnik navedel, da je bil zaradi izvršenega ukrepa okrnjen njegov ugled pred znanci in v medijih. V primeru kršitve navedene obveznosti pa lahko privede do odškodninske odgovornosti delodajalca po pravilih civilnega prava.

10Ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, ko je tožniku 10. 6. 2013 ustno in brez obrazložitve prepovedala vstop v službene prostore veleposlaništva, ni ugotavljalo dejanskega stanja glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (vzročna zveza, krivda in škoda). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva glede elementov odškodninske odgovornosti prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za nesorazmeren oziroma hujši poseg v strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke oziroma ugotoviti, ali so podani ostali elementi odškodninske odgovornosti, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti odškodninskega zahtevka ter stroških postopka pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (tretji odstavek 165. člena ZPP).