8. člen ZZZ-1
(nadzor v predstavništvih Republike Slovenije v tujini)
(1)Ministrstvo za zunanje zadeve skrbi za urejeno, učinkovito in gospodarno delovanje predstavništev v tujini ter zagotavlja ugledu države primerne in v posameznih državah primerljive personalne, materialne in prostorske pogoje za delovanje predstavništev, vključno z rezidencami vodij predstavništev.
(2)Za izvajanje nadzora nad delovanjem in izvajanjem nalog predstavništev Republike Slovenije v tujini minister za zunanje zadeve določi diplomata, ki je najmanj dvakrat opravljal naloge vodje diplomatskega predstavništva v tujini (v nadaljnjem besedilu: glavni diplomatski nadzornik).
(3)Glavni diplomatski nadzornik ima naslednje pristojnosti: - svetuje vodji predstavništva v zvezi z delovanjem predstavništva, - pregleduje prostore predstavništva in prostore dela rezidence vodje predstavništva, ki je namenjen opravljanju nalog vodje predstavništva, - pregleduje dokumentacijo in evidence, ki jih v zvezi z opravljanjem svojih nalog pripravlja ali pridobiva predstavništvo, - opravi ločene ali skupne pogovore z zaposlenimi v predstavništvu in rezidenci vodje predstavništva, - poroča ministru, - predlaga ustrezne ukrepe in spremlja njihovo izvajanje.
(4)Glavni diplomatski nadzornik pri opravljanju svojega dela v okviru pristojnosti deluje neodvisno in nepristransko. Če odkrije nepravilnosti, mora o njih obvestiti ministra za zunanje zadeve, ki sprejme ukrepe v skladu z zakonom.
(5)Na konzularnem, finančnem, kadrovskem, varnostnem in drugih področjih lahko opravljajo posamezne naloge nadzora uslužbenci ministrstva za zunanje zadeve, ki jih na predlog glavnega diplomatskega nadzornika pooblasti generalni sekretar. Uslužbenci iz tega odstavka so pri svojem delu samostojni. Pripravo in potek nadzora v predstavništvu vodi glavni diplomatski nadzornik.
(6)Nadzor nad delovanjem in izvajanjem nalog uslužbencev na obrambnem področju izvaja tudi Inšpektorat Republike Slovenije za obrambo.
(7)Postopek nadzora, organizacijo nadzora, poročanje, predlaganje ukrepov in spremljanje izvajanja sprejetih ukrepov podrobneje določi minister za zunanje zadeve s podzakonskim aktom.
- VDSS Sklep Pdp 416/2018Višje delovno in socialno sodišče · 2018
Sporno elektronsko sporočilo, v katerem je zapisano, da mu ni treba soliti pameti, in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, je primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Kljub navedenemu, navedene besede še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca.
- VSRS Sodba II Ips 296/2017Vrhovno sodišče RS · 2018
Kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva, saj uradni del rezidence ni prostor v smislu 36. člena URS, v katerem bi toženec lahko upravičeno pričakoval, da bo sam (merilo "razumno pričakovane zasebnosti"). Pregled uradnega dela rezidence je bil opravljen v skladu z določbami ZZZ-1 in Navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana glede izvajanja notranjega nadzora in z njim povezanega pregleda v zasebnih prostorih rezidence. Toženka namreč v postopku ni izkazala okoliščin, ki bi upravičevale pregled zasebnega dela rezidence in posledično omejitev pravice do zasebnosti veleposlanika in njegove družine v skladu z ustavo in zakonom.
- VDSS Sklep Pdp 787/2017Višje delovno in socialno sodišče · 2017
Tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 7. 2018Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VDSS Sklep Pdp 416/2018Višje delovno in socialno sodišče · 12. 7. 2018besedilo 2010–2026
Sporno elektronsko sporočilo, v katerem je zapisano, da mu ni treba soliti pameti, in da lahko mail naslovi na ministra, papeža in božička, je primer neustrezne komunikacije, ki je tožena stranka ne bi smela dopuščati. Kljub navedenemu, navedene besede še ne pomenijo nedopustnega posega v tožnikovo osebnost in dostojanstvo oziroma protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Utemeljeno pa tožnik v pritožbi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da prepoved tožniku do vstopa v službene prostore po opravljanem nadzoru na veleposlaništvu ne pomeni protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Izrečeni ukrep mora biti namreč zakonit in izveden tako, da se varuje dostojanstvo (osebnost) delavca.
- VSRS Sodba II Ips 296/2017Vrhovno sodišče RS · 15. 3. 2018besedilo 2010–2026
Kršitev pravice do zasebnosti in nedotakljivosti stanovanja ni podana v zvezi s pregledom dela rezidence, v katerem so se izvajale (tudi) naloge predstavništva, saj uradni del rezidence ni prostor v smislu 36. člena URS, v katerem bi toženec lahko upravičeno pričakoval, da bo sam (merilo "razumno pričakovane zasebnosti"). Pregled uradnega dela rezidence je bil opravljen v skladu z določbami ZZZ-1 in Navodili, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Glede na okoliščine konkretnega primera pa Vrhovno sodišče ne soglaša z zaključkom sodišča druge stopnje, da protipravnost ravnanja toženke ni podana glede izvajanja notranjega nadzora in z njim povezanega pregleda v zasebnih prostorih rezidence. Toženka namreč v postopku ni izkazala okoliščin, ki bi upravičevale pregled zasebnega dela rezidence in posledično omejitev pravice do zasebnosti veleposlanika in njegove družine v skladu z ustavo in zakonom.
- VDSS Sklep Pdp 787/2017Višje delovno in socialno sodišče · 6. 12. 2017besedilo 2010–2026
Tudi morebitno nepravilno ali celo nezakonito ravnanje tožnika ne omogoča in ne opravičuje toženi stranki oziroma njenim zaposlenim delavcem (tj. tožnikovim nadrejenim delavcem), da ravnajo na način, ki ni skladen s prepovedjo trpinčenja na delovnem mestu. Drži, da ima nadrejeni delavec pravico in dolžnost nadzirati in preverjati delo podrejenih, dodeljevati naloge, dajati navodila za njihovo izvedbo in podajati kritike, kadar je delo opravljeno neustrezno. Vendar pa mora pri tem ravnati na primeren način. Kritika se lahko nanaša samo na delo, ne pa na samo osebo delavca, hkrati pa mora biti podana na način, da je varovano osebno dostojanstvo delavca. Tožena stranka je bila v prvi vrsti dolžna poseči po zakonitih ukrepih za sankcioniranje tožnika. Res je sicer, da tudi morebitni ukrepi, ki jih delovnopravni akti ne predvidevajo (in so se, kot je razvidno iz dokaznega postopka, pri toženi stranki izvajali), še ne pomenijo nujno graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja. Zato je treba v vsakem posameznem primeru konkretno presoditi, ali je delodajalec s sprejetjem ukrepa za sankcioniranje delavca oziroma opozarjanjem na možnost sankcioniranja glede na