VSK Sodba I Cpg 141/2018

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 1386/2018 z dne 9.7.2018, in dogovora med predsednico Višjega sodišča v Kopru in predsednikom Višjega sodišča v Ljubljani, je v predmetni zadevi za odločanje o pritožbi pristojno Višje sodišče v Kopru.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke zoper prvega toženca na vrnitev določenih nepremičnin, kot je to razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodne odločbe. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora prva toženka v 15-ih dneh plačati tožeči stranki 3.269,40 EUR pravdnih stroškov.

3Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožil prvi toženec in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in naloži tožeči stranki plačilo stroškov postopka. V pritožbi opozarja, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, pri čemer je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo določbo 522. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). V sodbi tudi ni nobenih razlogov, na kakšni pravni podlagi temelji pravica tožeče stranke zahtevati vrnitev spornih nepremičnin. Pri prodaji na obroke je treba upoštevati, da določilo 522. člena OZ velja samo za premične stvari. Napačna je tudi uporaba 111. člena OZ. Tožeča stranka ni ničesar dala prvemu tožencu, da bi lahko zahtevala vračilo. Sodba je popolnoma neobrazložena, saj ne pove, zakaj bi moral prvi toženec vrniti nepremičnine, ki jih ima v posesti.

4Pritožba prvega toženca ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljene dejanske ugotovitve pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere se sklicuje obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6V Sloveniji finančni lizing ni zakonsko urejen. Slovenija tudi ni kodificirala mednarodnega pravnega akta, ki ureja finančni lizing¹, vendar pa je pravni posel finančni lizing, ki je produkt mednarodne poslovne prakse in avtonomnega prava, v Sloveniji splošno sprejet; tako v pravni praksi kot v pravni teoriji. Finančni lizing je specifičen pravni posel, ki ga ni mogoče uvrstiti med klasične tipe pogodb. Pri tem poslu gre za kompleksni, atipični pogodbeni odnos, ki ga opredeljujejo predvsem specifične pogodbene klavzule. Ključnega pomena pa je, da so pri finančnem lizingu izraženi drugačni interesi: dajalca izpostavlja interes financiranja, jemalca pa interes uporabe. Finančnega lizinga ni mogoče enačiti z najemom, kot je to pravilno in prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Pojem najem običajno označuje transakcijo, pri kateri lastnik pogodbeno prepusti posest na svojem premoženju drugi osebi, za določeno najemno obdobje, ki je krajše od življenjske dobe premoženja, v zameno za določena periodična denarna plačila. Po koncu obdobja se premoženje vrne k lastniku, pri čemer najemnik med najemnim obdobjem nima lastniških interesov glede premoženja najema. Toda pojem najema se uporablja tudi v smislu transakcij, katerih ključna funkcija je financiranje nakupa premoženja. Končni cilj te transakcije je, da lastnik premoženja pridobi povrnjeno naložbo v premoženje, skupaj z obrestmi, medtem ko ima oseba, ki dobi posest na predmetu, pravice in obveznosti, ki so v praksi vzporedne z lastnikovimi. Zaradi tega je transakcija po imenu finančni lizing pravzaprav zavarovan finančni mehanizem in ne dejanski najem. Iz tega razloga je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni šlo za pravni posel najema in zato uporaba določb Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) ne pride v poštev.

7Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, saj je konkreten posel pravilno presojalo skozi prizmo avtonomnega prava, ki sta ga pravdni stranki dogovorili s Pogodbo o finančnem leasingu (priloga A2) z Dodatki (priloge A3 – A5), katere sestavni del so tudi splošni pogoji o finančnem leasingu (priloga A22). Ker v konkretnem primeru prvi toženec ni pravilno izpolnjeval svoje glavne obveznosti (plačevanje dogovorjenih lizing obrokov), je tožeča stranka upravičeno odstopila od lizing pogodbe in je zato upravičena zahtevati vrnitev predmeta lizinga, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Prvi toženec torej ni poravnal svoje celotne obveznosti po lizing pogodbi, zato tudi ni prišlo do prenosa lastninske pravice na predmetu lizinga.

8Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je prvi toženec (brez soglasja tožnice) dal predmet lizinga v neposredno uporabo drugi toženki, pri čemer prvi toženec v tej zvezi niti ni trdil, da predmeta lizinga ne more od druge toženke prevzeti nazaj v svojo neposredno posest. Zaradi tega lastnik predmeta lahko zahteva tudi od posrednega posestnika, da predmet lizinga vrne neposredno njemu (92. in 93. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

9Pravno podlago za vrnitveni zahtevek pa ima tožeča stranka tudi v relevantnih določbah avtonomnega prava, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

10Ne drži tudi pritožbeni očitek, da je v obravnavani zadevi podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), oziroma da se je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno naslonilo na uporabo določbe 522. člena OZ². V tej zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ponudilo jasne, celovite in pravno prepričljive razloge, na kakšni pravni podlagi temelji pravica tožeče stranke, da od prvega toženca zahteva vrnitev predmeta lizinga.

11Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbo prvega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

¹ Konvencijo o mednarodnem finančnem lizingu UNDROIT.
² Pravno nepomembno je tudi sklicevanje pritožbe na uporabo določbe 111. člena OZ.