VSK Sodba in sklep I Cp 136/2015

I. Pritožbi toženca se v celoti, pritožbi tožnice pa delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v IV., V. in VI. točki izreka in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V ostalem izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu se pritožba tožnice zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (III. točka izreka).

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je stanovanje na naslovu N. Š. v S. skupno premoženje strank (II. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek v delu, ki se glasi na ugotovitev, da spada v skupno premoženje družba S. d.o.o. s sedežem v S., K.. (III. točka izreka). Ugotovilo je, da delež tožnice na skupnem premoženju znaša 60%, delež toženca pa 40% (IV. točka izreka) in zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, v katerem tožnica zahteva, da sodišče ugotovi, da njen delež na skupnem premoženju znaša več kot 60% in do 75%, toženčev delež pa manj kot 40% in do 25% (V. točka izreka) in tožnico zavezalo, da mora v roku petnajstih dni povrniti tožencu stroške postopka v znesku 3.669,64 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje (VI. točka izreka).

2Zoper sodbo se po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnica izpodbija sodbo v delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek, da spada v skupno premoženje družba S. d.o.o. S. in v delu, v katerem je sodišče zavrnilo njen zahtevek, da njen delež na skupnem premoženju znaša več kot 60% ter v stroškovni odločbi. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi družba S. d.o.o. S., da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 75% in da tožencu naloži povrnitev njenih stroškov postopka z obrestmi. Meni, da bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča gotovo drugačna v primeru, da bi sodišče neposredno zaznalo - spremljalo in slišalo vse izpovedi tako tožnice, kakor tudi posameznih prič. Sodišče ni niti besedice namenilo temu, da bi obrazložilo, zakaj ne verjame v celoti izpovedi tožeče stranke, v katerih delih verjame in v katerih delih ne. Popolnoma pavšalno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da večina zaslišanih prič o njuni zvezi bodisi ni vedela izpovedovati iz prve roke, bodisi so bili njihovi stiki s strankama površni. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je razmerje med pravdnima strankama že v letu 1994 izgubilo vse konstitutivne lastnosti zakonske zveze, in da med njima ni bilo več ne življenjske, ne ekonomske skupnosti, je v popolnem neskladju z obsežno izpovedjo tožnice vendar sodišče njene izpovedi sploh ni analiziralo in ugotavljalo, v katerih delih je ta kakorkoli nelogična in neskladna oz. v nasprotju z drugimi dokazi. Ni točna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da večina zaslišanih prič o njuni zvezi bodisi ni vedela izpovedi iz prve roke, bodisi so bili njihovi stiki s strankama površni. Posamezne zaslišane priče kot M. J., D. K., V. V. Š., A. G., A. G., pa tudi druge so zelo konkretno izpovedale ne zgolj o obdobju do leta 1994, temveč tudi predvsem o obdobju po navedenem letu. V zvezi z letom 1994 pa je potrebno navesti, da je konkretno leto v sodnem spisu glede na navedbe toženca neka umetna meja, ki je ni bilo. Pritožnica poudarja, da izpoved sina pravdnih strank M. P., katerega sodišče sicer šteje za ključno pričo, v celoti potrjuje njene navedbe, kot tudi točnost njene izpovedi. Izpoved priče A. P., toženčeve matere je nelogična, pri čemer se sodišče ni opredelilo do tega, da gre za izpoved priče o tem, kaj je toženec priči rekel. Sicer pa, če bi bilo res, kako je možno, da je mati toženca še toliko let po letu 1994 hodila na dom pravdnih strank, tam likala, imela ključe stanovanja, itd. Ni verjeti, da bi toženčeva mati hodila pomagati svoji snahi, do katere ni bila pretirano naklonjena, v kolikor bi zakonska skupnost razpadla. Prav tako se sodišče ni opredeljevalo do razlike med izpovedjo toženca, pa tudi njegove sestre ter izpovedjo A. P. glede tega, od kdaj dalje je toženec začel k svoji mami hoditi na kosilo. Sodišče kot najiskrenejšo in najizčrpnejšo ter čustveno najmanj obremenjeno šteje izpoved toženčeve sestre, vendar ni navedlo nobenega argumenta, zakaj je tako štelo, posebno še, ker gre za pričo, ki je iz lastnega zaznavanja zelo malo vedela. Prav tako ga niso motile neskladnosti med po mnenju sodišča ključnimi pričami A. P. in M. P.. Tudi analiza elektronske pošte v spisu B 12 s strani sodišča je skrajno pomanjkljiva, saj se sodišče ni opredeljevalo do različnih izpovedi tožnice in M. P. o istem dokumentu. Sodišče je glede prenehanja intimnega razmerja povsem spregledalo izpoved priče M. P.. Glede skupnega gospodinjstva ni navedlo nobenega argumenta, čeprav je skupno gospodinjstvo trajalo še vsaj 10 let po namišljenem odločilnem letu 1994, ko pa resda ni bilo več mešanja denarnih sredstev, ter je sredstva tudi za preživljanje toženca morala zagotavljati tožnica. V kolikor zakonska skupnost ne bi več trajala, tega z gotovostjo ne bi počela. Pravdni stranki bi v primeru, da bi se razšli, vsaka posebej obiskovali sina, ki pa ju je spremljal kot očeta in mater v zakonski skupnosti. V kolikor bi bili zaključki sodišča točni, potem tožnica gotovo ne bi bila angažirana za toženčevo dobrobit, mu pomagala pri firmi, zagotavljala sredstva, ipd. V kolikor bi zakonska skupnost razpadla, potem tožnica z gotovostjo ne bi soglašala s tem, da bi toženčeva mati vse do leta 2002 prihajala v stanovanje pravdnih strank, pazila psa in likala. Sodišče bi moralo vedeti, da se v primeru razpada zakonske skupnosti zaostrijo vsa razmerja, tudi razmerja z npr. taščo, posebno še v primeru, ko partner ugotovi pretirano navezanost drugega partnerja na lastno mamo. Skratka obrazložitev sodišča glede trajanja ekonomske skupnosti je neprepričljiva, brez pričakovane analiza dokazov, brez opredeljevanja do različnih izpovedi in ustreznih opredelitev. Prvostopenjsko sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, podane pa so tudi bistvene kršitvi po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

V delu, v katerem je sodišče zavrnilo zahtevek, da družba S. d.o.o. S. spada v skupno premoženje, je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo. V konkretni zadevi ne gre za vprašanje delitve toženčevega 100% deleža v navedeni družbi, pač pa za upoštevanje vrednosti družbe po stanju v letu 2004. V kolikor bi tožnica tožbeni zahtevek postavila na ugotovitev, da je predmet skupnega premoženja delež toženca v navedeni družbi, ki je danes vreden nič, v letu 2004 pa ni bilo nujno tako, bi samo sebe oškodovala. Delitev konkretnega deleža med tožnico in tožencem je glede na sedanje stanje brezpredmetno, saj bi se delilo nekaj, kar ni nič vredno, v letu 2004 pa je družba, ki jo je 100% obvladoval toženec imela določeno vrednost. Sklicevanje prvostopenjskega sodišča na sodbo Vrhovnega sodišča po mnenju tožnice ni pravilno, saj se je Vrhovno sodišče ukvarjalo z vprašanjem delitve poslovnega deleža kot dela skupnega premoženja, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem upoštevanja vrednosti družbe, ki jo obvladuje eden izmed bivših zakoncev.

Sodišče je napačno ugotovilo tudi delež na skupnem premoženje, in sicer že zato, ker se ni ukvarjalo s primerjavo dohodkov pravdnih strank in njunim prispevanjem k zakonski skupnosti po letu 1994. Že v obdobju do leta 1994 pa se sodišče ni pravilno opredelilo do konkurence dokazov, ki so v spisu. Tožnica je tako v okviru svojega prizadevanja pridobila vrsto listinskih dokazov o njenih dohodkih za obdobje do leta 1994, dostavo le teh za sebe je sodišču obljubil toženec, vendar pa jih ni nikoli pridobil, tako tudi ne nobenega izkaza o uspehih družbe S. d.o.o., ki jo je od vodil. V zvezi s tem je sodišče zapisalo, da zaslužek prva leta tudi ni bil slab, vendar ta ugotovitev ne temelji na nobeni dokumentaciji, poleg tega se je toženec pri družbi S. d.o.o. zaposlil 1.11.1992, kar bi lahko sodišče ugotovilo že na podlagi vpogleda v fotokopijo toženčeve delovne knjižice. Sodišče tudi ni podrobno analiziralo izpoved priče S. J., pomen njegove izpovedi pa popolnoma zbledi, v kolikor bi prvostopenjsko sodišče štelo, da je zakonska skupnost razpadla v letu 2004, saj se zaslišanje S. J. nanaša zgolj na obdobje do leta 1994 ali 1995. Sodišče je zmotno štelo za dokazano, koliko je toženec do leta 1994, ki je umetna in z dejanskim potekom dogodkov nesprejemljiva meja, zaslužil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe ni nikjer nikakršne primerjave koliko je založila ena oz. druga stranka. Ker ni ustrezno ugotovitve dejanskega stanja, tudi ni bilo možno izvesti ustrezne primerjave in na podlagi tega odločiti. Glede deleža na skupnem premoženju je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Napačna je tudi odločitev sodišča o stroških postopka in to celo v primeru, v kolikor bi bila izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker pa je napačna, je seveda napačen tudi sklep o stroških. Tožnica uveljavlja stroške pritožbenega postopka.

4Zoper IV. točko izreka izpodbijane sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano točko sodbe spremeni tako, da ugotovi, da znaša delež toženca na skupnem premoženju 50%, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Zaključek sodišča, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 60%, delež toženca pa 40% je posledica nepravilne presoje izvedenih dokazov ter posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Izvedenih dokazov sodišče ni ocenilo po metodološkem napotku 8. člena ZPP, pač pa je izpovedi ocenilo le delno in ne celovito, ocene vseh dokazov skupaj pa niti ni napravilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je povsem spregledalo toženčeve trditve, da je pričel delati že kot študent v letu 1975 in je za tožnico, s katero sta pričela živeti v življenjski skupnosti v letu 1974, finančno skrbel vse do leta 1981, ko se je prvič zaposlila. Spregledalo je, da je bil toženec edini nosilec družine tudi v času, ko je bil v vojski oz., da je bilo nadomestilo države, ki ga je prejemal v tem času edini vir družinskih dohodkov. Sodišče ni upoštevalo toženčeve trditve, da je v času, ko je opravljal honorarno delo na terenu skrbel za nabavo mesa in drugih živil pri kmetih, kar izhaja iz njegove izpovedi in izpovedi priče S. J.. Prav tako ni upoštevalo njegovih trditev, da je bila tožnica neskrbna gospodinja, da je svojo plačo ves čas trajanja življenjske skupnosti porabila le zase in za svoje užitke. Toženec prereka zaključke sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala svojo pretežno skrb za gospodinjstvo pri čemer izpostavlja, da ni jedel doma, ker je takoj po službi šel opravljat popoldansko delo in potem pojedel kaj na hitro, domov pa prihajal pozno zvečer in jedel suho hrano. Če je pri gospodinjskih opravilih pomagala toženčeva mati, kar je sodišče tožencu verjelo, je zaključek sodišča, da je tožnica v pretežni meri skrbela za gospodinjstvo v nasprotju z ugotovitvijo, da je pri gospodinjskih opravilih pomagala toženčeva mati, ki je tožnico razbremenila velikega dela gospodinjskih opravil. Nepravilen je tudi zaključek sodišča, da je tožnica dokazala svoje pretežno skrb za sina s pretežno dnevno odsotnostjo toženca z doma, saj je toženec zatrjeval, da sta obe pravdni stranki sodelovali pri skrbi za vzgojo in izobraževanje sina, ter da sta oba delala tudi v popoldanskih urah, česar tožnica, ki je sama zatrjevala, da je delala tudi pogodbena dela, ni zanikala. Prav tako je pri skrbi za sina pomagala tudi toženčeva mati A. P., ki je izpovedala, da je poleg tega, da je k pravdnima strankama hodila likat pazila po svoji službi tudi sina, ko je hodil v prvi in drugi razred. Opozarja, da sodišče ni ocenilo ne izpovedi toženca, ne njegove matere in posledično napačno ugotovilo dejansko stanje glede prispevka toženca k skrbi za varstvo in vzgojo sina. V zvezi z navedenim je nepravilno ocenilo tudi izpoved toženčeve sestre M. P., glede skrbi pravdnih strank za sina. Sodišče je namreč ocenilo, da je priča M. P. potrdila večjo vlogo tožnice pri vzgoji sina, kar ne drži. Navedena priča je namreč izpovedala zgolj o odnosu in ljubezni med tožencem in sinom M. in izpovedala, da je iz njunega odnosa sklepala, da je prevladala vzgoja matere. Iz takšne izpovedi priče ni mogoče sprejeti zaključka, da je za skupnega sina pravdnih strank skrbela pretežno tožnica. Nenazadnje toženec opozarja, da četudi bi res tožnica več prispevala pri varstvu in vzgoji sina in gospodinjstvu, kar sicer toženec zanika, bi se ta njen prispevek najmanj izničil z bistveno višjimi dohodki toženca v času trajanja življenjske skupnosti med leti 1974 in 1994, še posebej v času do leta 1989, ko se je plačevalo stanovanje, ki je predmet skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je prispevek pravdnih strank tehtalo nepravilno in je posledično zaključek sodišča, da je delež tožnice višji od toženčevega materialno pravno nepravilen. Toženec priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke, predlagata njeno zavrnitev in uveljavljata plačilo stroškov v zvezi z odgovorom na pritožbo.

6Pritožba tožnice je delno, pritožba toženca pa je v celoti utemeljena.

Glede zahtevka, da spada v skupno premoženje pravdnih strank družba S. d.o.o. S.:

7Kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče predmet skupnega premoženja ne more biti gospodarska družba, lastninski delež na celotnem premoženju družbe ali na premoženjskih objektih, ki spadajo v premoženje družbe, ampak samo udeležba v družbi v obliki poslovnega deleža oz. v obliki delnic¹. Odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je zahtevek, da se ugotovi, da je skupno premoženje družba S. d.o.o. S. zavrnilo, je zato pravilna in je pritožnica ne more izpodbiti s trditvami, da je šel njen zahtevek v smeri, da se po stanju v letu 2004 upošteva družba S. d.o.o. kot vrednostni del skupnega premoženja. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo tožničino pritožbo v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka in v tem delu (III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede trajanja življenjske in ekonomske skupnosti:

8Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da je prvostopenjsko sodišče zaključek o tem, da je razmerje med pravdnima strankama že v letu 1994 izgubilo vse konstitutivne lastnosti zakonske zveze, oprlo predvsem na izpoved toženčeve sestre. Pritožbeno sodišče pri tem ugotavlja, da je sodba pomanjkljivo obrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi tudi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da sodišče ni ocenilo vseh izvedenih dokazov, predvsem izpovedbe tožnice in prič, pri čem izpostavlja, da je sin pravdnih strank M. P., katerega sodišče celo šteje za ključno pričo, glede trajanja skupnosti v celoti potrdil izpovedbo in navedbe tožnice. V takšni situaciji, ko si dokazi glede odločilnega dejstva med seboj nasprotujejo, mora sodišče pojasniti, katerim dokazom verjame in za to navesti prepričljive razloge, ki omogočajo vsebinski preizkus v pritožbenem postopku. Tega prvostopenjsko sodišče v konkretnem primeru ni storilo. Ker je dokazna ocena izostala, tudi ni mogoče odgovoriti na obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica izpodbija verodostojnost izpovedbe toženčeve sestre M. P. in matere A. P..

Glede deleža na skupnem premoženju:

9Ta del sodbe izpodbijata obe pravdni stranki, in sicer tožeča zato, ker meni, da je njen delež na skupnem premoženju več kot 60%, in sicer 75%, toženec pa zato, ker meni, da sta deleža na skupnem premoženju obeh pravdnih strank enaka. Ker je prvostopenjsko sodišče pri ugotavljanju deleža na skupnem premoženju izhajalo iz zaključka, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih stranka prenehala že v letu 1994 in ker se je tak zaključek izkazal za najmanj preuranjen, je že iz tega razloga utemeljena pritožba tožnice tudi v delu, ki se nanaša na delež pravdnih strank na skupnem premoženju. Tudi sicer pa obe pravdni stranki pravilno opozarjata, da prvostopenjsko sodišče izvedenih dokazov ni ocenilo po metodološkem napotku 8. člena ZPP, pač pa, da je izpovedi ocenilo le delno in ne celovito, ocene vseh dokazov skupaj pa niti ni napravilo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Toženec tako utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče povsem spregledalo njegove trditve, da je pričel delati že kot študent in da je finančno skrbel za družino vse do leta 1981, ko se je tožnica prvič zaposlila; da je bil edini nosilec družine tudi v času, ko je bil v vojski, da sodišče ni upoštevalo njegovih trditev, da je v času, ko je opravljal honorarno delo na terenu skrbel za nabavo mesa in drugih živil pri kmetih in tudi ne trditev, da je bila tožnica neskrbna gospodinja, da je svoje plače ves čas trajanja življenjske skupnosti porabila le zase. V zvezi z zaključkom sodišča, da je tožnica dokazala svojo pretežno skrb za sina in gospodinjstvo se izkaže za utemeljen tudi pritožbeni zaključek toženca, da sodišče ni ocenilo njegove izpovedi in izpovedi njegove matere, da je ves čas trajanja zakonske skupnosti hodila likat in pazila na otroka.

10Pritožbeno sodišče je iz zgoraj opisanih razlogov pritožbama obeh pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v točki IV in V in posledično v stroškovnem delu (točka VI) razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo prvostopenjsko sodišče oceniti vse izvedene dokaze in ustrezno obrazložiti svoja stališča. V primeru, da bo ugotovilo, da kljub izvedenim dokazom ne more s stopnjo prepričanja ugotoviti, do kdaj je trajala življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank, pa bo moralo o obstoju tega dejstva odločati na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Ker je bila v obravnavani zadevi zakonska zveza pravdnih strank razvezana s sodbo z dne 17.3.2010, je na strani toženca, da dokaže, da je življenjska in ekonomska skupnost pravdnih strank prenehala že toliko prej.

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

¹ J. Hudej I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik št. 11-12, Ljubljana 2010, stran 764; Vesna Rijavec, Udeležba zakoncev v kapitalskih gospodarskih družbah, Podjetje in delo - 2006, št. 8, stran 1699.