VSL Sklep V Kp 888/2018

Pritožbi zagovornika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

1Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani na podlagi prvega in drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) kot neutemeljen zavrnilo predlog zagovornika obtoženega A. A. za izločitev dopisa ZD A. (list. št. 32 spisa) ter zapisnika o zaslišanju priče B. B. (list. št. 115-117).

2Zoper sklep se je pritožil zagovornik iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja (po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP). Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da navedene listine izloči iz spisa.

3Pritožba je utemeljena.

4Osrednje vprašanje pritožbenega postopka je, ali je bilo dokazno oziroma procesno gradivo, ki je del spisa, nanašajoče se na zdravstvene podatke o psihiatričnem stanju obtoženega, pridobljeno na zakonit način. Konkretno gre za opredelitve zdravnice psihiatrinje B. B., zaslišane kot priče v preiskavi, da ima obtoženi organsko duševno motnjo, je zelo impulziven in ima izbruhe, ter navedbe v dopisu B. B. (list. št. 32), da je obtoženi „utrpel takšne poškodbe možganov, da absolutno ne nadzoruje impulzov“.

5ZKP v 5. točki prvega odstavka 236. člena ZKP (med drugim) določa, da je dolžnosti pričevanja oproščen zdravnik o dejstvih, za katera je izvedel pri opravljanju poklica, če velja dolžnost, da mora ohraniti kot tajnost tisto, kar je izvedel, razen če so izpolnjeni pogoji, določeni v zakonu, pod katerimi je odvezan dolžnosti varovanja tajnosti oziroma je dolžan posredovati zaupne podatke pristojnim organom. V drugem odstavku istega člena pa je urejena dolžnost sodišča, da mora zdravnika poučiti, da mu ni potrebno pričati, brž ko izve, da gre za okoliščine, zaradi katerih je oproščen dolžnosti pričanja. Psihiatrinja B. B., ki je (kar pa je odločilno) zdravnica oškodovanke in ne obtoženca, je bila pred zaslišanjem v preiskavi sicer poučena v smislu 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, nakar se je opredelila, da ne bo pričala o zaupnih podatkih oškodovanke, saj je slednja ni odvezala tajnosti glede na njuno razmerje, pričala naj bi le o „splošnih dejstvih“, ki so „javno znana“. Zdravstveni (psihiatrični) status obtoženca gotovo ni splošno znano dejstvo, ne glede na to, ali je v podatkih o pacientu podana uradna diagnoza ali ne. Pritožbeno sodišče poudarja, da gre pri obravnavani pravni dobroti za ureditev v korist priče, ki načeloma ni dolžna izdati poklicnih skrivnosti oziroma prekršiti zaupnega odnosa med zdravnikom in pacientom. Že na tej podlagi gre pritrditi pritožniku, da razmerje zaupnosti med B. B. ter oškodovanko za odločitev ni bistveno, vsi tosmerni razlogi izpodbijanega sklepa pa so pravzaprav nerelevantni, saj predmet presoje niso zdravstveni podatki oškodovanke, temveč obtoženega. Edina oseba, ki bi se po prejetem pravnem pouku po 236. členu ZKP mogla odreči varstvu zaupnih podatkov, je obtoženčeva psihiatrinja (dr. C. C.), ki pa v postopku sploh ni bila zaslišana. V tem kontekstu ima prav pritožnik, da je prišlo do obida predmetnih določb ZKP, saj je bila o zdravstvenih podatkih obtoženega dr. B. B., kot je izpovedala, seznanjena (očitno od dr. C. C.) v okviru strokovnih konzilijev na Psihiatrični kliniki, kar pa še vedno pomeni seznanitev v okvirih opravljanja zdravniškega poklica. Nesprejemljivo pa je sklepanje, da lahko neki drug zdravnik ali celo druga oseba pravno veljavno izpoveduje o zdravstvenem stanju pacienta, o katerem je bil seznanjen od njegovega osebnega zdravnika, ki nikdar ni bil odvezan varovanja tajnosti; z drugimi besedami - če se podatki osebnega zdravnika, ki ni dolžan pričati, vendar o tem ni bil poučen in se ni izrecno odpovedal tej pravici (237. člen ZKP), prelijejo v spisovno gradivo po drugi poti, še to ne pomeni, da gre že pojmovno za zakonito pridobljeno gradivo, kot razloguje izpodbijani sklep.

6Izvajanja sodišča prve stopnje, da je B. B. v dopis z dne 17. 3. 2017 vključila informacije o obtoženčevih poškodbah možganov in nezmožnosti nadzora impulzov iz razloga zaščite življenjsko ogrožene oškodovanke, so primarno protispisna. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju priče v preiskavi, je B. B. izpovedala, da je dopis sestavila zato, ker je gospod A. A. D. D. odkril v varni hiši na P., medtem ko je bil namen razkritja zdravstvenih podatkov obtoženca v dopisu v tem, da se slednjega v primeru zapletov obravnava z ustrezno pieteto, strokovnostjo, da se ga zaščiti, ne pa izpostavlja izključno kot povzročitelja nasilja. Ne glede na navedeno pa je v opredeljevanju izpodbijanega sklepa moč prepoznati sklicevanje na pogoje, pod katerimi je osebni zdravnik (vendar obtoženca, ne oškodovanke) lahko razrešen dolžnosti varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta. V 20. členu Kodeksa zdravniške etike je določeno, da sme osebne zdravstvene podatke zdravnik razkriti le s pacientovim soglasjem, razen kadar bi varstvo zaupnosti vodilo k „pomembni škodi“ za tretje osebe. Kljub zapisanemu je obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se ukvarja s kodeksom, nerelevantna, saj 5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP, kot že povedano, med razlogi za odstop od načela tajnosti podatkov zahteva podanost pogojev, določenih v zakonu (kar pa etični kodeks ni). Po pojasnjenem se pokaže, da so razlogi sklepa neprepričljivi, saj se pri namenu razkritja obtoženčevih zdravstvenih podatkov protispisno sklicujejo na izpovedbo B. B., ki ni zdravnica obtoženca, pristojna za opredeljevanje o odvezi tajnosti, razlogi o določbah Kodeksa zdravniške etike pa že v izhodišču ne morejo utemeljiti odločitve.

7Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje zagovorniku, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep utemeljilo z zmotnimi razlogi, kar pa še ne pomeni, da je sprejeta odločitev nujno napačna. Sodišče bo zato presodilo okoliščino, da je obtoženec, potem ko je bil poučen o pravicah po četrtem odstavku 148. člena ZKP, policiji sam izročil zdravstveno dokumentacijo (list. št. 36-43), iz katere izhajajo njegove medicinske diagnoze, vključno z opredeljevanjem o psihi(atri)čnem stanju. Prav tako je na predobravnavnem naroku psihiatrično mnenje dr. E. E. (priloga B2) o obtoženemu s sorodno vsebino v spis vložil zagovornik. Navedene okoliščine bo sodišče ovrednotilo v optiki dela drugega odstavka 45. člena Zakona o pacientovih pravicah (ZPacP), ki določa, da lahko varovanja podatkov o zdravstvenem stanju zdravnika razreši tudi sam pacient, ter v tej luči presodilo okoliščino, da sta obtoženi oziroma zagovornik predmetne zdravstvene podatke policiji in nato tudi sodišču razkrila povsem prostovoljno, kar načeloma pomeni, da za varstvo zaupnosti predmetnih podatkov ni logičnih razlogov.¹ Posledično pa se bo mogoče informirano opredeliti tudi do vprašanja, ali sploh obstaja zakonska podlaga za izločitev v tem postopku problematiziranega gradiva. Obrazloženo je narekovalo razveljavitev izpodbijanega sklepa na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP ter vrnitev zadeve v vnovično odločanje sodišču prve stopnje, skupaj z napotki, kot izhajajo iz razlogov tega sklepa.

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 11376/2012-84 z dne 8. 5. 2014, tč. 12.