VSK Sklep I Cp 299/2018

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelji in nasprotna udeleženca sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za določitev nujne poti in predlagateljem naložilo plačilo 497,69 EUR stroškov postopka nasprotnih udeležencev.

2Zoper sklep se po pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožujejo predlagatelji. Parceli št. 741/27 in 741/28 k.o. M.¹ dostopa do javne ceste, razen preko stopnišča do parcel št. 741/31 in 741/32, sploh nimata, to pa za njuno redno rabo ne zadošča, saj kmetijskih strojev in priključkov, prikolice, čolna, čebeljih panjev in druge opreme ni mogoče nositi po stopnicah. V nobenem primeru ni mogoče do parcel št. 741/27 in 741/28 dostopati z motornimi vozili, pri čemer parkirišče na južni strani zadošča le za največ štiri vozila in ne sedem, kot zmotno navaja sodišče. Sedem vozil bi bilo mogoče parkirati v izjemnih primerih in to enega za drugim, kar pa ne predstavlja urejenega parkirišča, prav tako ni mogoče zagotoviti parkiranja v primeru obiskov. Za dokončanje spodnjih prostorov je nujen dovoz materiala, manjšega kopača, tovornjaka in podobnega, česar ni mogoče izvesti preko stopnic oz. po parceli št. 741/29. Njihove nepremičnine predstavljajo stavbna zemljišča in se nahajajo na ureditvenem območju za poselitev, zato so v vsakem primeru upravičeni do ustanovitve nujne poti. Prav tako s strani nasprotnih udeležencev zatrjevano dejstvo, da naj bi v preteklosti obstajala možnost ureditve poti po lastnih nepremičninah, v postopku določitve nujne poti ni pravno pomembno (VSL sklep I Cp 2248/2013). Pri ovsebinjanju pravnega standarda redne rabe ni odločilno zgolj sedanje stanje, temveč je treba upoštevati tudi možnost bodoče rabe nepremičnine in njene naravne lastnosti. V sklepu VSL I Cp 1534/2010 je najti stališče, da mora sodišče priznati nujno pot tudi v primeru nameravane spremembe kulture ali namembnosti nepremičnine. Iz sklepa VSL I Cp 724/2010 pa izhaja, da ni nujno, da objekt na gospodujoči nepremičnini že stoji in še manj, da so zanj izdana kakršnakoli ustrezna dovoljenja. Stanovanjske objekte niso gradili za tri ali štiri leta, ampak za celotno življenje, kar pomeni, da bodo tudi njihovi otroci nekoč vozili motorna vozila ali imeli v spodnji etaži objektov svoja stanovanja. Nemogoče je pričakovati, da bodo podrobno pojasnili vsak premik na svojih nepremičninah ali vse bodoče aktivnosti in rabo za naslednjih trideset let. Nenazadnje bi na obeh parcelah lahko zgradili bazen, pri čemer si ne predstavljajo, kako bi izvedli izkop, če ne morejo pripeljati kopača in kamiona. V sklepu VSL I Cp 1742/2016 je poudarjeno, da je v okviru redne rabe nepremičnine potrebno upoštevati tudi bodočo rabo. Da se bodo tudi spodnji prostori stanovanjskega objekta uporabljali za stanovanjske potrebe se je sodišče lahko prepričalo, ko je ugotovilo, da gre za deloma nekončane prostore, deloma tudi za shrambo za živila, da se spredaj nahaja zelenica oz. betonirano dvorišče in da bodo prostori, ko bodo dokončani, dodatno zaživeli kot prostor za druženje in bivanje, poleg že obstoječe rabe za rojstnodnevne zabave, druga druženja, poletne piknike, igro otrok in zadrževanje na odprtem ter vrtnarjenje, hrambo stvari, čolna in druge opreme. Zgrešeno je stališče, da so sami krivi, da nimajo ustreznega dostopa do parcel št. 741/27 in 741/28, ker projektna dokumentacija za gradnjo takega dostopa ni predvidevala in ker so od nasprotnih udeležencev kupili nepremičnine v takem stanju in pogodbeno niso uredili ustrezne služnosti. Vse to vodi do praktičnega izničenja instituta nujne poti (VSL sklep II Cp 330/2012). Skladno z 88. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je moč ustanovitev nujne poti dovoliti tudi v primeru, ko lahko lastnik zgradi povezavo z javno cesto preko lastnih parcel, a bi bila taka gradnja povezana z nesorazmernimi stroški. Sodišče bi moralo upoštevati le to, da njihove parcele nimajo povezave z javno potjo in ne, da so imeli na voljo druge možnosti (VSL sklep II Cp 4129/2010). Ves čas so šteli, da je dostop do parcel št. 741/27 in 741/28 nesporen, četudi ni pravno urejen, saj sicer ne bi izvajali skupnih vlaganj v cesto od 2003 dalje. Šele po 2010 sta nasprotna udeleženca začela odpirati ta vprašanja, kar so skušali rešiti s sklenitvijo tripartitne pogodbe, ki je vključevala tudi zakonca J., in razširitvijo dostopne ceste v breme njune nepremičnine s parc. št. 741/8, katere osnutek je bil vložen v spis. V tem delu je sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič J.. Po stališču sodišča bi morali zrušiti del objekta, ki je zgrajen skladno z gradbenim dovoljenjem in ga je izvedenec v svojem grafičnem prikazu označil z roza barvo in „kapnica“ ter večji del kamnitega zidu in stopnišča ob objektu na parcelah št. 741/30, 741/31, 741/29 in 741/27, kar bi predstavljalo popolnoma nesorazmeren in enormen strošek v primerjavi s koristmi, ki jih imata nasprotna udeleženca s tem, ko se nujna pot ne ustanovi. Pri tem je okoliščina, ali je bil kamniti zid vzdolž obstoječe dostopne poti predviden v projektni dokumentaciji za gradnjo stanovanjskih objektov ali ne, povsem nepomembna, pri čemer dostopa zaradi naklona samega terena in zaradi ureditve dostopa do vhoda v stanovanjsko stavbo tudi sicer ne bi mogli urediti. Kasnejša gradnja kamnitega zidu je zato povsem brezpredmetna. Postavitev ali odstranitev zidu ne omogoča izgradnje dostopa, saj to ovira sam objekt, ki se nahaja na obstoječi dostopni cesti, ta pa je zgrajen po projektni dokumentaciji, pripravljeni s strani nasprotnih udeležencev. Parceli št. 741/6 in 741/9, za kateri sta nasprotna udeleženca pridobila gradbeno dovoljenje št. 351-143/96, sta obsegali vse sedanje parcele predlagateljev in tudi parceli nasprotnih udeležencev št. 741/20 in 741/20 (pravilno verjetno 741/21), saj sta slednji nastali šele leta 2008, zato so ugotovitve sodišča glede projektne dokumentacije povsem nejasne in nimajo podpore v listinah v spisu, zatrjevano dejansko stanje pa je napačno ugotovljeno. Nepojasnjeno je ostalo, kako naj bi uredili dostop po svoji parceli št. 741/27 preko predvidenih objektov oz. stališča sodišča ni mogoče preizkusiti. Potrebna bi bila izvedba dokaza z izvedencem gradbene stroke, glede katerega je sodišče tudi že sprejelo dokazni sklep in zahtevalo plačilo predujma, saj bi lahko pojasnil dejansko nezmožnost izvedbe dostopne ceste po parcelah št. 741/27 in 741/28 ter vrsto in kvaliteto cestnega priključka za zatrjevano redno in bodočo rabo stavbnih zemljišč. Priglašajo še stroške pritožbenega postopka.

3Nasprotna udeleženca v odgovoru na pritožbo le-tej nasprotujeta, predlagata njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo in pritožba tega ne izpodbija, da parcele predlagateljev št. 741/27, 741/28 in 741/29, za potrebe katerih naj se določi predlagana nujna pot, skupaj s preostalimi njihovimi parcelami št. 741/30, 741/31 in 741/32 v naravi predstavljajo zaključeno celoto, in sicer zemljišče v dveh nivojih z dvostanovanjskim objektom - dvojčkom, ki je namenjen zadovoljevanju stanovanjskih potreb dveh družin, in pripadajočim zemljiščem k stavbi. Objekt ima štiri etaže, pri čemer se v spodnji etaži nahajajo kletni prostori, v katerih imajo predlagatelji spravljene kmetijske pripomočke, skuter, kolesa, ozimnico in čebelje panje, na dvorišču pa prikolico. Severno od objekta se nahaja zatravljen teren, ki je namenjen vrtnarjenju in kratkočasnim dejavnostim, na jugovzhodnem delu pa betonirano dvorišče. Parceli št. 741/31 in 741/32 na južni strani mejita z javno cesto na parceli št. 741/22. Na jugozahodnem delu parcele št. 741/31 in na jugovzhodnem delu parcele št. 741/32 sta urejeni dve tlakovani parkirišči, pri čemer je na prvem mogoče istočasno parkirati tri, na drugem pa štiri osebna vozila.² Objekt stoji na nižje ležečem terenu in so iz obeh tlakovanih parkirišč do objekta urejene zunanje stopnice, in sicer po vzhodnem delu parcel št. 741/32 in 741/28 ter po zahodnem delu parcel št. 741/31 in 741/27. Parceli št. 741/30 in 741/29 predstavljata del asfaltirane poti, ki poteka od javne ceste na parceli št. 741/22 vzdolž kamnitega zidu, stoječega na parcelah št. 741/31 in 741/27. Širina asfaltiranega pasu ob kamnitem zidu na parceli št. 741/29 znaša od 1,10 metra do 1,82 metra.

6Po tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje predlog za določitev nujne poti po parceli nasprotnih udeležencev št. 741/20 zavrnilo, ker je ocenilo, da nepremičnine predlagateljev, ki v naravi predstavljajo dvostanovanjski objekt s pripadajočim zemljiščem, imajo zvezo z javno cesto, na južnem delu celo mejijo nanjo, potrebna zveza s severnim nižje ležečim delom pa je za njegovo redno rabo zagotovljena tako preko zunanjih stopnic, kot tudi preko asfaltiranega pasu ob betonskem zidu. Zaključilo je, da zato v obravnavanem primeru ni podan že prvi pogoj za določitev nujne poti iz 88. člena SPZ, tj. da nepremičnina, za katero naj se dovoli nujna pot, nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto.

7Pritožbeno sodišče s povzetim zaključkom in odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti soglaša in ju pritožba ne uspe izpodbiti. Drži sicer, na kar uvodoma opozarja, da objekt predlagateljev ne meji na javno cesto z vsemi parcelami, vendar pa je pri tem bistveno in odločilno, da gre pri nepremičninah predlagateljev, ki v naravi predstavljajo dvostanovanjski objekt s pripadajočim zemljiščem, za enovit prostor in zato ni potrebno, da se jim omogoči zveza s prevoznimi sredstvi do vseh parcel oz. iz vseh smeri. Res bi bilo bolj udobno, če bi imeli zagotovljeno dovozno pot tudi do severne strani objekta, a to ni in ne more biti namen nujne poti (88. člen SPZ).

8Pritožbene navedbe tudi sicer niso utemeljene. Tudi če bi držalo, da predlagatelji kmetijskih strojev in priključkov, prikolice, čolna, čebeljih panjev in druge opreme ne morejo nositi po zunanjih stopnicah, kot navajajo v pritožbi, to v ničemer ne vpliva na izpodbijano odločitev, saj je sodišče ugotovilo in pritožba tega konkretizirano ne izpodbija, da lahko kmetijske stroje in priključke, čebelje panje in drugo opremo, glede na to, da gre za premičnine, ki niso širše od 1 metra, vozijo po navedeni asfaltirani pešpoti ob betonskem zidu, ki je, kot že navedeno, široka od 1,10 metra do 1,80 metra. Pritožba prav tako ne nasprotuje stališču, da prikolica in čoln, ki ju predlagatelji hranijo oz. želijo hraniti na spodnjih parcelah, ne spadata v okvir redne rabe obravnavanih nepremičnin in ju zato pri predmetni presoji ni mogoče upoštevati.

9Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je v okviru redne rabe nepremičnine treba upoštevati tudi njeno bodočo rabo, vendar pa so predlagatelji s tem v zvezi v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazali le nameravano dokončanje kletnih prostorov, izdelavo ometov in tlakov ter ureditev letne kuhinje, v zvezi s čimer je sodišče prepričljivo ocenilo, da lahko to uresničijo tudi brez predlagane nujne poti. Kot je pojasnilo, lahko gradbeni material bodisi prinesejo po stopnicah, bodisi pripeljejo po asfaltirani dostopni poti, zakaj to naj ne bi bilo mogoče, pa pritožba konkretizirano ne navaja in ne obrazloži. Enako velja za v pritožbi problematizirani dovoz manjšega kopača in tovornjaka, pri čemer pritožba tudi ne pove, zakaj naj bi bila za izkazano dokončanje kletnih prostorov, izdelavo ometov in tlakov ter ureditev letne kuhinje sploh potrebna. Trditev, da nameravajo obravnavani stanovanjski objekt dograditi in postaviti manjše pomožne objekte, predlagatelji v postopku pred sodiščem prve stopnje niso konkretizirali in se zato v pritožbi na to neuspešno sklicujejo. Trditve oz. domneve, da bodo v spodnji etaži v prihodnosti uredili stanovanja za otroke in na zelenici postavili bazen, pa so pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, saj predlagatelji ne navajajo in še manj izkažejo, zakaj tega brez svoje krivde niso mogli pravočasno uveljavljati v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - v povezavi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP).³

10Ker torej v obravnavanem primeru ni izpolnjen že prvi izmed zakonskih pogojev, potrebnih za določitev nujne poti in je obravnavani predlog pravilno zavrnjen⁴, vprašanja, kakšen dostop je do obravnavanih nepremičnin predlagateljev predvidevala projektna dokumentacija, kaj je bilo s sklenitvijo zatrjevane tripartitne pogodbe, kaj s kasnejšo gradnjo kamnitega zidu in kako naj predlagatelji uredijo drugačen dostop do svojih spodnjih nepremičnin, niso odločilna. Pritožbeno sodišče se zato do obsežnih pritožbenih navedb v zvezi s tem ne bo vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

11Glede na neutemeljenost pritožbe in ker izpodbijani sklep nima niti pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 37. členom ZNP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

12O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP. Zaradi neuspeha s pritožbo predlagatelji sami trpijo svoje stroške nastale z njeno vložitvijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP). Tudi nasprotna udeleženca sama trpita svoje stroške odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o pritožbi predlagateljev (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi s 37. členom ZNP).

¹ Pritožbeno sodišče v nadaljevanju opušča ime katastrske občine, ker gre pri vseh nepremičninah za k.o. M..
² S tem v zvezi pritožba sicer navaja, da naj bi parkirišči zadoščali za skupno največ štiri osebna vozila, s čimer pa ne prepriča, saj je sodišče prve stopnje povzeto ugotovitev oprlo na izpoved prvega predlagatelja na zaslišanju dne 6.3.2018.
³ Glede na navedeno je neuspešno pritožbeno sklicevanje na odločitve v zadevah VSL I Cp 1534/2010, VSL I Cp 724/2010 in VSL I Cp 1742/2016.
⁴ Na kar dejstvo, da nepremičnine predlagateljev predstavljajo stavbna zemljišča, ne more vplivati in se pritožba neuspešno sklicuje na odločbo VSL I Cp 2248/2013, saj je bilo v tej zadevi - za razliko od obravnavane - ugotovljeno, da parcela predlagatelja nima dostopa do javne poti.