VSL Sklep II Cp 2699/2017

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu, da plača tožnici 108.907,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz I. točke izreka sodbe, ter ji povrne pravdne stroške v znesku 9.721,83 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da izpodbijana sodba pomeni odstop od utečene sodne prakse. Direktor in družbeniki za obveznosti družbe z omejeno odgovornostjo ne odgovarjajo s svojim premoženjem. Izjema od tega načela je spregled pravne osebnosti. Druga izjema so pravila insolvenčnega prava, ki direktorjem in družbenikom nalagajo obveznosti in določajo tudi sankcije za primer kršitev. Toženec ni pasivno legitimiran, saj s tožnico ni bil nikoli v poslovnem razmerju. Glede ravnanja direktorjev ni mogoče neposredno uporabiti določbe 131. člena OZ, ker bi šlo za nedopustno prebijanje. Morebitna kršitev dolžnosti po 12. členu ZFPPod ne more biti protipravno ravnanje v smislu 131. člena OZ, ampak kvečjemu protipravno ravnanje znotraj pravil insolvenčnega prava, ki samostojno določa tudi sankcije za takšno ravnanje. Toženčevo ravnanje v kritičnem času ni odstopalo od ravnanj drugih direktorjev v podobni situaciji in je bilo znotraj standarda dobrega gospodarja. Trdi, da ni kršil dolžnosti po 12. členu ZFPPod. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Vztraja pri podanem ugovoru zastaranja, glede katerega je izpodbijana sodba napačna. Tudi morebitna kršitev dolžnosti iz 12. člena ZFPPod ne more biti protipravno ravnanje v smislu 131. člena OZ. ZFPPod je v tem pogledu uvedel odškodninsko odgovornost uprave družbe. Ta pa se presoja po določbah ZFPPod. Za to je predpostavka začeti stečaj družbe. Določb specialnega zakona ZFPPod ni mogoče obiti z uporabo 131. člena OZ. Protispisna je ugotovitev prvega sodišča, da toženec ni specificirano prerekal višine vtoževane škode. Napačna je ugotovitev, da bi toženec lahko zagotovil zadostna denarna sredstva za poplačilo terjatve, če bi izvedel ukrepe prestrukturiranja. Toženec je v decembru 2006 prenehal biti direktor družbe A., d. o. o. Prišlo je tudi do prodaje poslovnega deleža v družbi, ki je bil v lasti družbe B. d. o. o. Res je bil toženec lastnik družbe B. d. o. o. vendar pa iz tega ni mogoče sklepati na kakršnokoli njegovo protipravno ravnanje. Prodaja poslovnega deleža v družbi A. d. o. o., na položaj tožnice ni imela nobenega vpliva. Glede spregleda pravne osebnosti je prvo sodišče prezrlo, da toženec ni bil družbenik družbe A., d. o. o. in kot tak družbe ni mogel zlorabiti. Direktor družbe ni zajet v 8. členu ZGD-1. Sama prodaja poslovnega deleža ne more predstavljati zlorabe. Enako velja za izbris družbe brez likvidacije.

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je utemeljena.

5Prvo sodišče je glede vprašanja utemeljenosti toženčevega ugovora zastaranja navedlo, da je odločitev, da ugovor zastaranja ni utemeljen, že pravnomočna. Ni jasno, kaj je prvo sodišče imelo pri tem v mislih, saj sta bili v tej zadevi sodba prvega sodišča z dne 20. 2. 2014 in sodba pritožbenega sodišča z dne 24. 6. 2015 po sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 329/2015 razveljavljeni in zadeva vrnjena prvemu sodišču v nov postopek. V tem delu so razlogi sodbe nerazumljivi, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in je tudi iz tega razloga pritožbeno sodišče moralo razveljaviti izpodbijano sodbo.

6Tožnica uveljavlja tožbeni zahtevek na več podlagah, med drugim tudi na podlagi 131. člena OZ, pri čemer je utemeljevala toženčevo nedopustno ravnanje s kršitvijo njegovih obveznosti po določbah insolvenčnega prava v okviru toženčeve funkcije poslovodje družbe A., d. o. o., da v primeru nelikvidnosti družbe nemudoma sprejeme ukrepe za zagotovitev likvidnosti. V tej zadevi ne gre za tožbo na podlagi določil tedaj veljavnega ZFPPod o odškodninski odgovornosti uprave gospodarske družbe (poslovodje družbe z omejeno odgovornostjo – d. o. o.).

7Tožnica zatrjuje, da ji je toženec povzročil škodo s tem, da kot poslovodja A., d. o. o. ni sprejel dolžnih ukrepov po ZFPPod, zaradi česar ji je nastala škoda, ker v izvršilnem postopku zoper dolžnika A., d. o. o. ni dosegla poplačila svoje terjatve po sklepu o izvršbi. Trdi, da ji je toženec odškodninsko odgovoren tudi na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti po 131. členu OZ. Četrti odstavek 21. člena ZFPPod je tedaj določal, da 19. in 20. člen tega zakona ne izključujeta odškodninske odgovornosti poslovodje d. o. o. po drugih zakonih. Pritožbeno sodišče meni, da 131. člen OZ v tej zadevi ne predstavlja "drugega zakona" iz četrtega odstavka 21. člena ZFPPod oziroma tožnica na njegovi podlagi ne more utemeljevati odškodninskega zahtevka zoper toženca kot tedanjega poslovodjo družbe A. d. o. o. (prim. dr. Marko Brus, Zakon o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), Pravna praksa, 26/199). Po prvem odstavku 148. člena OZ je za ravnanje organa pravne osebe oziroma za škodo, ki jo njen organ povzroči tretji osebi oziroma upniku, odgovorna le pravna oseba. To velja tudi za toženca v času, ko je deloval kot poslovodja družbe A., d. o. o. Toženec zato kot poslovodja družbe A., d. o. o. za povzročitev škode pri opravljanju funkcije poslovodje ne more osebno odškodninsko odgovarjati tretjim (upnikom odgovorne pravne osebe) na podlagi 131. člena OZ in glede na trditveno podlago toženec zato ne more biti osebno odškodninsko odgovoren tožnici za vtoževano škodo (prim. II Ips 132/2016, II Ips 101/2013). Odločitev prvega sodišča je v tem delu zato napačna.

8Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tudi na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti. Tudi v tem delu je odločitev napačna. S tem, da je bila družba A., d. o. o. oziroma poslovni delež v njej prodan tretji osebi, še ni mogoče utemeljevati zaključka o zlorabi pravne osebe in spregledu pravne osebnosti, saj odsvojitev poslovnega deleža v gospodarski družbi v ničemer ne vpliva na njeno premoženje, ampak le na lastniško sestavo te družbe, zato njeno premoženje zaradi te prodaje ni zmanjšano. Razen tega pa poslovni delež v družbi A. d. o. o. sploh ni bil toženčeva last, ampak last družbe B., d. o. o., ki je bila prodajalec, toženec pa je bil njen družbenik. Pasivno legitimiran v smislu 8. člena ZGD-1 je lahko le družbenik, kar pa toženec v času prodaje poslovnega deleža družbe A., d. o. o. ni bil in tudi kot poslovodja te družbe ob prodaji ne more biti pasivno legitimiran. Tudi izbris družbe A. d. o. o. iz sodnega registra brez likvidacije ne more predstavljati oblike zlorabe pravne osebe v smislu 8. člena ZGD-1.

9Na navedenih podlagah tožbeni zahtevek zato ne more biti utemeljen. Tožnica je kot podlago svojega zahtevka uveljavljala tudi odgovornost toženca za dolgove družbe A. d. o. o., ker je bil (v določenem obdobju) družbenik izbrisane družbe. Prvo sodišče te trditvene podlage ni izčrpalo, ker je tožbenemu zahtevku ugodilo na drugih (neutemeljenih) podlagah. Zato je bilo treba tudi iz tega razloga razveljaviti izpodbijano sodbo in zadevo vrniti prvemu sodišču v novo sojenje (354. člen in 355. člen ZPP). Pri tem bo moralo prvo sodišče pri nadaljnjem postopanju upoštevati tudi določbe Zakona o prekinitvi postopkov proti družbenikom izbrisanih družb.

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).