VSL Sodba II Cpg 94/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.000,00 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1915/2015 z dne 24. 2. 2015 je v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne 322,35 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 3.000,00 EUR, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi. Podrejeno je predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

Glede (ne)izvedbe naroka:

5V sporih majhne vrednosti (kot je obravnavani) veljajo izjeme od obligatornosti glavne obravnave. Tako prvi odstavek 454. člena ZPP določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Enako ravna sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz prvega odstavka 454. člena ZPP. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti naroka, četudi ga je tožena stranka zahtevala. Pritožbeni očitek o kršitvi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni utemeljen.

Glede pobotnega ugovora:

6Tožena stranka je v postopku uveljavljala v pobot terjatev za plačilo pogodbene kazni, ki je bila med pravdnima strankama dogovorjena v 10. členu Podizvajalske pogodbe št. AC-14-00038-p in 10. členu Podizvajalske pogodbe št. AC-13-00019-p, med drugim tudi za kršitev obveznosti iz 6. člena omenjenih podizvajalskih pogodb.

7Za ta postopek relevanten prvi odstavek 6. člena Podizvajalske pogodbe št. AC-14-00038-p in prvi odstavek 6. člena Podizvajalske pogodbe št. AC-13-00019-p (ki vsebujeta identično besedilo) določata: „Podizvajalec se zavezuje, da v času trajanja in še dve leti po prenehanju te pogodbe storitev in dejavnosti, ki so predmet te pogodbe ali drugače sodijo v dejavnost, ki jo opravlja izvajalec, ne bo samostojno ponujal naročnikom, s katerimi ima izvajalec ali katerakoli druga z njim lastniško povezana družba, sklenjene pogodbe o opravljanju storitev, oziroma ne bo stopil v stik z naročniki v zvezi s konkurenčnimi ponudbami oz. storitvami“.

8Tožena stranka je trdila, da naj bi tožeča stranka kršila citirano določbo s tem, ko je oddala ponudbo in stopila v stik z družbo L. d. o. o., ki je bila naročnik tožene stranke.

9Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da kadar gre za splošna znanja, podatke, izkušnje in vsem dostopne zveze, je zaščita s konkurenčno klavzulo nična. Prav takšen dejanski stan pa je po oceni sodišča prve stopnje podan v konkretnem primeru, glede na to, da tožeča stranka pri delu za toženo stranko ni pridobila nobenih posebnih znanj (obe pravdni stranki sta specializirani za splošno čiščenje stavb) in jih tako tudi ni mogla izkoristiti pri ponudbi za opravljanje storitev čiščenja družbi L. d. o. o. Ker pogodba ne ustvarja obveznosti v delu, v katerem je nična, je sodišče prve stopnje zaključilo, da terjatev tožene stranke za plačilo pogodbene kazni ni nastala in posledično zavrnilo njen pobotni ugovor.

10Višje sodišče uvodoma kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki je v pobot dano terjatev utemeljevala na podlagi 247. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo s tem, ko je pojasnilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do kršitve podizvajalskih pogodb in da zato tudi ne obstaja terjatev na plačilo pogodbene kazni (drugi odstavek na strani 4 izpodbijane sodbe). Drži pa, da se ni opredelilo do instituta konkurenčne prepovedi. Vendar to vprašanje, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, za odločitev niti ni bilo pravno odločilno.

11Višje sodišče namreč pritrjuje pritožnici, da vsebina, ki sta jo pravdni stranki kot gospodarska subjekta dogovorili v prvem odstavku 6. člena podizvajalskih pogodb, ni nedopustna, saj je z njim tožena stranka le želela zaščiti svoje poslovne zveze, kar je povsem legitimno. Je pa zato po presoji višjega sodišča nedopustna razlaga tožene stranke, da se prepoved iz prvega odstavka 6. člena podizvajalskih pogodb nanaša tudi na toženkine naročnike (oziroma naročnike oseb, s katerimi je tožena stranka lastniško povezana), za katere tožeča stranka ni vedela in tudi ni mogla vedeti. Takšna razlaga je namreč pretirano stroga in neživljenjska ter nasprotuje načelu vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Pomenila bi, da bi morala tožeča stranka v času veljavnosti pogodbe s toženo stranko, in še dve leti po tem, za vsako osebo, s katero bi hotela stopiti v stik v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, preveriti ali ne gre nemara za toženkinega naročnika oziroma naročnika, s katerim ima katerakoli oseba, ki je lastniško povezana s toženo stranko, že sklenjeno pogodbo.

12Prvi odstavek 6. člena obravnavanih podizvajalskih pogodb je zato potrebno razlagati na način, da je kot „naročnika“ mogoče šteti le tiste osebe, za katere je tožeča stranka vedela ali bi mogla vedeti, da gre za naročnika tožene stranke ali z njo lastniško povezane osebe. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da tožeča stranka ni vedela, da je bila družba L. d. o. o. naročnik tožene stranke (gre za neprerekano trditev tožeče stranke). Poleg tega je tožena stranka sama priznala, da na to okoliščino tožeče stranke ni opozorila niti ni navajala drugih okoliščin, na podlagi katerih bi tožeča stranka vedela ali mogla vedeti za to dejstvo. Čim je tako, pa tožeči stranki ni mogoče očitati, da je s tem, ko je stopila v stik z družbo L. d. o. o. oziroma ji oddala ponudbo, kršila prvi odstavek 6. člena podizvajalskih pogodb. Ker ni bilo kršitve, tožena stranka posledično tudi ni pridobila upravičenja tožeči stranki zaračunati pogodbeno kazen iz 10. člena podizvajalskih pogodb in je odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pobotni ugovor (čeprav iz drugih razlogov) vseeno pravilna.

13S tem je višje sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člen ZPP).

14Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.