VSK Sodba I Cpg 127/2018

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da se tožbeni zahtevek na plačilo 5.060,60 EUR z zakonskimi obrestmi od 19.5.2017 dalje in na plačilo pravdnih stroškov v znesku 306,57 EUR, zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 86,97 EUR in stroške pritožbenega postopka v znesku 290,00 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru toženo stranko obsodilo na plačilo 5.060,60 EUR s pripadajočimi obrestmi na podlagi določbe 190.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Gre za izplačila, ki jih je tožeča stranka opravila po 1.1.2016.

2Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka in navaja, da se je sodišče postavilo na napačno materialnopravno stališče, da predstavlja pravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2 oziroma ZPIZ-2B). Prometna nezgoda, iz katere izvira škoda, se je zgodila 1.7.2011, torej pred pričetkom veljavnosti novele ZPIZ-2B (1.1.2016), tudi pravica do rehabilitacije je bila zavarovancu priznana že v letu 2014. Res vtoževana izplačila izvirajo iz obdobja po 2016, vendar so se doslej sodišča postavila na stališče, da se določba ZPIZ-2B za take primere ne more uporabiti. Sodišče se je postavilo na napačno stališče, da Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOPZ) ni lex specialis. V času sklenitve zavarovalne pogodbe tožena stranka ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov, zato odločitev sodišča pomeni uporabo novele za nazaj, kar pa ni dopustno.

3Pritožba je utemeljena.

4Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Zavarovanec tožene stranke je dne 1.7.2008 povzročil prometno nesrečo, v kateri se je poškodoval zavarovanec tožeče stranke. Slednjemu je bila z odločbo z dne 21.5.2014 priznana pravica do nadomestila za čas poklicne rehabilitacije v znesku 414,91 EUR mesečno. Predmet zahtevka so izplačana nadomestila v letu 2016.

5Sporno je pravno vprašanje, ali se glede spornega zahtevka že uporabljajo določbe ZPIZ-2, kakršne veljajo po noveli ZPIZ-2B. Od 1.1.2016 je namreč Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) po določbi 190.a člena ZPIZ-2 upravičen od zavarovalnic, pri katerih imajo povzročitelji prometnih nesreč sklenjeno obvezno zavarovanje, zahtevati povrnitev tovrstne škode (izplačanih nadomestil).

6V sodni praksi ni več sporno, da se za izplačila, ki jih je Zavod izvedel pred 1.1.2016, določba 190. a člena ZPIZ-2, ne uporablja¹. Po splošnih načelih civilnega prava se uporablja materialno pravo, kakršno je veljalo v času nastanka pravnega razmerja. Za presojo, kdaj je neko pravno razmerje nastalo, je pomembno, kdaj so nastala pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka za nastanek tega razmerja. V predmetni zadevi je bilo to pred 1.1.2016. Ker vprašanje nastanka pravnega razmerja v ZPIZ-2 ni posebej urejeno, se po določbi prvega odstavka 193. člena ZPIZ-2 pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode uporabljajo določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Do škodnega dogodka je prišlo v letu 2008, škoda pa je bila znana najkasneje ob izdaji odločbe o pravici do nadomestila 2014 (kot bodoča škoda v smislu drugega odstavka 174. člena OZ)². Res so bila sporna izplačila izvedena v letu 2016, vendar to na zaključek, da so vsa pravna dejstva, ki so določena kot predpostavka odškodninskega razmerja, nastala že pred 1.1.2016, ne vpliva³. Ker je pravno razmerje nastalo pred 1.1.2016, Zavod do povrnitve vtoževane škode ni upravičen.

7Do enakega zaključka (da se določba 190.a člena ZPIZ-2 za sporno razmerje ne more uporabljati) pridemo tudi ob upoštevanju dejstva, da pasivna legitimacija tožene stranke temelji na pogodbi, ki jo je toženka po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (ZOZP) sklenila s svojim zavarovancem - povzročiteljem škode. Vsa izplačila odškodnine, ki jih oškodovancem v nezgodi (neposrednim in posrednim), ki jo je povzročil njen zavarovanec, izvaja tožena stranka, temeljijo na tej pogodbi. Pritožnica pravilno opozarja, da v času sklenitve zavarovalne pogodbe ni imela obveznosti plačevanja vtoževanih stroškov in da te obveznosti tudi ni mogla predvideti. Odločitev sodišča prve stopnje zato pomeni nedopustno retroaktivno širjenje zavez tožene stranke. Upoštevati je treba, da obstaja precejšnje število zavarovancev, ki jim je bila v preteklosti priznana pravica do različnih nadomestil in ki se še vedno izplačujejo. Odškodnina, ki jo ima Zavod po 193. členu ZPIZ-2 pravico zahtevati, obsega namreč nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu. Če bi morale zavarovalnice vsa ta izplačila, izvedena po 1.1.2016 povrniti, čeprav izvirajo iz razmerij, nastalih pred uveljavitvijo 190.a člena ZPIZ-2, bi to bistveno vplivalo na njihov finančni položaj in bi lahko ogrozilo siceršnje izplačevanje odškodnin, ki temeljijo na sklenjenih zavarovalnih pogodbah. Retroaktivna uporaba predpisa bi zato pomenila prehud poseg v pravice tako zavarovalnic kot njihovih zavarovancev.

8Ker je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo spremenilo, tako da je zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov postopka na prvi stopnji v znesku 86,97 EUR (materialni in potni stroški), prav tako pa ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 290,00 EUR (sodna taksa in materialni stroški).

¹ Gre za izplačila, ki so bila opravljena pred 1.1.2016, zahtevek za sodno varstvo pa je bil vložen po 1.1.2016.
² Takrat je bila že znana tudi višina škode, saj je v odločbi (priloga A7) določeno, da zavarovancu pripada nadomestilo v mesečni višini 414,91 EUR.
³ Iz sodbe Vrhovnega sodišča III Ips 33/2017, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, bi bilo res mogoče sklepati, da se v tovrstnih zadevah uporablja zakon, ki velja v času izplačil, vendar je bilo dopuščeno revizijsko vprašanje le vprašanje, ali je v razmerju med ZPIZ-2 (ki je veljal v časi od 1.1.2013 do 31.12.2015) in ZOZP slednji specialni predpis. Ni pa se Vrhovno sodišče posebej ukvarjalo z vprašanjem, kdaj so konkretna pravna razmerja nastala.