VSL Sklep I Cpg 510/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika z dne 21. 1. 2016 ugodilo, sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Zg 9/2016 z dne 11. 1. 2016 razveljavilo in predlog upnika za izdajo začasne odredbe z dne 8. 1. 2016 zavrnilo (I. točka izreka). Upniku je naložilo, da dolžniku povrne 769,13 EUR stroškov postopka zavarovanja (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožil upnik. Višjemu sodišču je predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred novega sodnika. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

3Dolžnik je na pritožbo odgovoril in višjemu sodišču predlagal, da jo kot neutemeljeno zavrne. Zahteval je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru sta upnik (kot izvajalec gradbenih del) in dolžnik (kot naročnik) 13. 11. 2014 sklenila dve gradbeni pogodbi, skladno s katerima je upnik dolžniku izročil dve garanciji za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti v vrednosti 302.880,98 EUR in 55.334,58 EUR. Dolžnik je dne 7. 1. 2016 pri banki garantu vložil zahtevek za njuno unovčenje, upnik pa je z vloženim predlogom za izdajo začasne odredbe zahteval, da se banki izplačilo prepove, ker naj bi dolžnik pri unovčenju bančnih garancij ravnal zvijačno in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Poleg tega je upnik zatrjeval, da bi mu z unovčenjem bančnih garancij nastala težko nadomestljiva škoda, medtem ko dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

6Upoštevajoč določilo 272. člena ZIZ je predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen, če sta kumulativno podana oba pogoja, in sicer verjetno izkazana terjatev (t. i. objektivni kriterij) ter ena izmed naslednjih predpostavk: 1. nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; 2. da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali težko nadomestljive škode; 3. da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (t. i. subjektivni kriterij).

7Upnik je v predlogu obstoj subjektivnega kriterija za izdajo začasne odredbe utemeljeval z navedbami, da bi v primeru unovčenja bančne garancije zapadel v resne likvidnostne težave in da bi postali ogroženi njegovi tekoči projekti. Navajal je tudi, da mu dolžnik dolguje 732.700,00 EUR, zato dolžniku z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, saj bi slednji morebitne zahtevke do upnika lahko pobotal z zneskom, ki ga dolžnik dolguje upniku.

8Dolžnik je v ugovoru zanikal, da bi bil upniku dolžan 732.700,00 EUR. Po oceni sodišča prve stopnje je zato ta terjatev med njima sporna, posledično pa je sporna in vprašljiva tudi dolžnikova možnost uveljavljanja terjatve, ki je zavarovana z bančno garancijo, v pobot. Sodišče prve stopnje tako ni moglo slediti upnikovim navedbam, da dolžniku z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nobena škoda. Poudarilo je tudi, da bi dolžnik z izdajo začasne odredbe izgubil abstraktno sredstvo zavarovanja, brez katerega bi moral v rednem (pogosto dolgotrajnem) sodnem postopku izkazovati temelj in višino svoje terjatve, ob upoštevanju vseh možnih ugovorov nasprotne stranke. Z bančno garancijo „brez ugovora“ pa si je dolžnik (in na kar bi upnik moral računati) zagotovil ravno obratni položaj, in sicer da so njegove terjatve najprej poplačane, nato pa se (po potrebi) ugotavlja, ali je upnik kršil pogodbene obveznosti. Poleg tega upnik po oceni sodišča prve stopnje niti ni ustrezno zatrjeval nastanka težko nadomestljive škode. Upnik namreč ni pojasnil, zakaj naj bi v primeru unovčenja bančne garancije zapadel v resne likvidnostne težave in bi bilo ogroženo izvajanje njegovih drugih projektov, niti kako bi dolg v višini 358.215,56 EUR (kolikor znaša zavarovanje z bančnima garancijama) vplival na njegov finančno-likvidnosti položaj in kakšen ta sploh je. Ker torej upnik že trditvenega bremena glede obstoja predpostavk iz drugega odstavka 272. člena ZIZ ni zmogel, obenem pa tudi ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in predlog upnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

9Upnik v pritožbi v zvezi z (ne)obstojem t. i. subjektivnega kriterija navaja, da je že v predlogu za izdajo začasne odredbe in v odgovoru na ugovor izkazal, da mu bo v primeru unovčenja bančnih garancij nastala veliko večja škoda, kot bi nastala dolžniku z neizplačanim zneskom iz naslova bančnih garancij in da mu dolžnik dolguje bistveno več, kot znaša vrednost zavarovanja z bančnima garancijama. Na te (tudi sicer pavšalne) navedbe pa je pravilno in izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje v 17. točki izpodbijanega sklepa. Višje sodišče se zato v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje.

10Tudi navedbe pritožnika, da iz Načrta finančnega prestrukturiranja izhaja, da se je upnik znašel v slabem finančnem položaju samo zaradi projekta A. in ravnanj dolžnika, so pavšalne in jih ni mogoče povezati z nobenim od abstraktnih dejanskih stanov iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. Glede na to, da iz podatkov AJPES izhaja, da je upnik od ... 8. 2016 v stečaju, pa se kot očitno neutemeljene izkažejo tudi njegove navedbe, da je zavarovanje z začasno odredbo potrebno, ker mu sicer grozi stečaj (do tega je prišlo, kljub (še) ne unovčenim bančnima garancijama).

11Drugih argumentov, s katerimi bi izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal t. i. subjektivnega kriterija za izdajo začasne odredbe, pritožnik ne navaja – preostanek pritožbe se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, da upnik ni verjetno izkazal obstoja terjatve. Ker morajo biti pogoji po 272. členu ZIZ podani kumulativno, pa niso, se zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v primeru, ko sodišče ne ugotovi enega izmed pogojev za zavarovanje z začasno odredbo, ni potrebno ukvarjati še z ugotavljanjem drugih pogojev. Zato višje sodišče v zvezi s tem tudi ne odgovarja na ostale pritožbene navedbe, saj le-te za odločitev niso pomembne (prvi odstavek 360. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13Upnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ), dolžnik pa svoje stroške krije sam zato, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi višjega sodišča in tako ni bil potreben strošek (155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).