VSL Sklep VII Kp 18336/2015

Pritožbama obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

1Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter jima izreklo obdolženemu B. B. kazen pet mesecev zapora, obdolženemu A. A. pa kazen šest mesecev zapora. Obdolžencema je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila:

- obdolženi A. A. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne drugemu sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno pa naj „mu določi nižjo kazen“.

- zagovornik obdolženega B. B. iz pritožbenih razlogov po 1., 2., 3. in 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter „kazenski postopek zoper obdolženca ustavi“, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Obdolženi A. A. je smiselno zahteval, da se ga obvesti o seji pritožbenega senata („višje sodišče naj razpiše obravnavo in me nanjo povabi“). Ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo izdalo po skrajšanem postopku, niti predsednik senata niti senat pa nista sprejela ocene, da bi bila navzočnost obdolženca na seji koristna, ga sodišče druge stopnje o seji ni obvestilo (445. člen ZKP).

4Pritožbi sta utemeljeni.

K pritožbi obdolženega A. A.:

5Utemeljeni so pritožbeni očitki obdolženca, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ni pojasnilo, zakaj je glavno obravnavo opravilo v njegovi nenavzočnosti. V skrajšanem postopku se lahko glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če je bil ta nanjo v redu povabljen, če njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna in če je bil pred tem že zaslišan (prvi odstavek 442. člena ZKP). Iz zapisnikov o glavni obravnavi 20. 10. 2016, 15. 12. 2016 in 2. 3. 2017 izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji, ali so podani pogoji za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti upoštevalo, da je bil v postopku že zaslišan, da je bil na glavno obravnavo v redu povabljen in da svojih izostankov ni opravičil, ni pa razvidno, da bi presojalo, ali je bila navzočnost obdolženca na glavni obravnavi nujna, do izpolnitve tega pogoja pa se ni izrecno opredelilo niti v razlogih izpodbijane sodbe. Na strani 6 obrazložitve sodbe je namreč zgolj na posplošeni ravni pojasnilo, da kljub temu, da obdolženca nista sodelovala pri izvedbi posameznih dokazov, ocenjuje, da so jima bile v postopku pravilno zagotovljene vse pravice do obrambe. S tem, ko sodišče prve stopnje pri presoji pogojev za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti očitno sploh ni ocenjevalo, ali je njegova navzočnost nujna, pa je nepopolno in morebiti celo zmotno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev.

K pritožbi zagovornika obdolženega B. B.:

6Pritožbene navedbe zagovornika, da obdolženec zaradi nepismenosti (potrjene tudi s podatki spisa) ni poznal vsebine listin, na katerih je temeljila obtožba, niti ni razumel vsebine vabil, nakazujejo na morebitno utemeljenost pritožbenega očitka, da je obdolženec nezmožen, da se sam uspešno brani, zato bi mu moral biti, ker si zagovornika ni vzel, temveč se je branil sam, skladno s prvim in četrtim odstavkom 70. člena ZKP, postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, česar pa sodišče prve stopnje ni storilo. Pritožnik pravilno izpostavlja stališče sodne prakse, da besedna zveza »nezmožen«, da se sam brani, ne pomeni, da mora imeti obdolženec zagovornika samo takrat, kadar je popolnoma nezmožen za vsakršno obrambo, ampak pomeni, da je nezmožen za uspešno obrambo.

7Ker sodišče prve stopnje ni presojalo nujnosti navzočnosti obdolženega A. A. na glavni obravnavi, za obdolženega B. B. pa se nakazuje, da morebiti ni zmožen, da se sam uspešno brani, je na škodo obeh obdolžencev zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala oziroma bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama obdolženega A. A. in zagovornika obdolženega B. B. ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje ter se do ostalih pritožbenih navedb pritožnikov ni opredelilo.

8Obdolženi A. A. je s pritožbenim predlogom, da naj se zadeva vrne v novo odločanje drugemu sodišču prve stopnje, smiselno predlagal prenos krajevne pristojnosti po 35. členu ZKP. Ker pa v obrazložitvi pritožbe predloga ni vsebinsko utemeljil, se sodišče druge stopnje do njega niti ne more opredeliti, zato o njem ni odločalo.

9Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, če si obdolženi B. B. zagovornika ne bo zagotovil sam, najprej oceniti, ali je ta obdolženec (zaradi nepismenosti) zmožen, da se sam uspešno brani, in mu, v kolikor bo ocenilo, da tega ni zmožen, postaviti zagovornika po uradni dolžnosti. Nato pa bo moralo ponovno razpisati glavno obravnavo in ponovno izvesti vse dokaze ter pri tem obdolžencema zagotoviti spoštovanje ustavno zagotovljenih procesnih jamstev, med katere spadata tudi pravica do sojenja v navzočnosti in pravica do soočenja z obremenilnimi pričami (C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in H. H.).

10Ob morebitnem ponovnem odločanju o sojenju v nenavzočnosti obdolžencev pa bo moralo sodišče prve stopnje obvezno presojati tudi zakonsko določeni pogoj nujnosti njune navzočnosti. Pri tem bo moralo upoštevati, da se, če je bil obdolženec že zaslišan, to vprašanje presoja na podlagi tega, ali je imel možnost izjaviti se o kaznivem dejanju iz obtožnega akta ter se soočiti z vsemi dokazi, ki ga obremenjujejo in na katere se nato v bistvenih delih opira obsodilna sodba. Če obdolženec še ni bil zaslišan ali se ni seznanil z vsemi dokazi, ki so predlagani v obtožbi, je njegova navzočnost na glavni obravnavi vedno nujna. V takem primeru tudi izjava obdolženca, da se strinja, da se glavna obravnava opravi brez njega, nima pravnih učinkov. Obdolžencu mora biti namreč v postopku vsaj enkrat omogočeno zaslišanje obremenilne priče, kar pomeni neposredno zastavljanje vprašanj priči in komentiranje njenih izpovedb.¹ Sodišče prve stopnje bo torej lahko glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obdolžencev le, če bodo izpolnjeni vsi zakonsko določeni pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP, pri čemer bo moralo v obrazložitvi sodbe takšno svojo odločitev pojasniti z določnimi in argumentiranimi razlogi.

¹ Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 17472/2015-64 z dne 20. 4. 2017.