VSL Sodba I Cp 2255/2017

I. Pritožbi tožencev se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o podrednem tožbenem zahtevku (II., III. in IV. tč. izreka izpodbijane sodbe) in v stroškovni odločitvi (V. tč. izreka izpodbijane sodbe) spremeni tako, da se podredni tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnik pa je dolžan tožencema solidarno plačati njune pravdne stroške v znesku 2.196,46 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan tožencema solidarno plačati stroške pritožbe v znesku 1.004,60 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik nepremičnin parc. št. 1 k. o. X (ID000) in parc. št. 2 k. o. X (ID000) do 2/3 in da je tožena stranka dolžna izstaviti ustrezno listino, na podlagi katere se bo lahko v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik navedenih nepremičnin do 2/3 (tč. I izreka sodbe). Hkrati je delno ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku in odločilo, da je prvi toženec dolžan tožniku plačati znesek 7.440 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2015 dalje (tč. II izreka sodbe), drugotoženka pa 3.720 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2015 dalje (tč. III. izreka sodbe). Višji podredni tožbeni zahtevek je prvostopenjsko sodišče zavrnilo (tč. IV izreka sodbe) in še odločilo, da je tožnik dolžan tožencema solidarno povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.268,63 EUR (tč. V izreka sodbe).

2Proti takšni odločitvi sta pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi, s katerima uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

3Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da v celoti ugodi podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo 45.000,00 EUR. V pritožbi navaja, da je dokazal dogovor, da bo skupaj s toženo stranko obnovil hišo in da bo zato dobil svoj solastninski delež. Dogovor o nastanku solastnine je potrdila tudi priča Š. Š. Obstoj ustnega dogovora smiselno potrjujejo tudi naknadna prizadevanja tožnika o formalni, pisni zemljiškoknjižni ureditvi dogovora. Zavajajoča je izpoved tožene stranke o neobstoju dogovora iz razloga, ker tožniku ni zaupala. Če sta se dogovorila za skupno obnovo, je očitno, da je med njima obstajalo zaupanje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da ga tožnik ni prepričal o obstoju dogovora o priznanju solastninske pravice zaradi vlaganj in da tožnik ni pojasnil, da naj bi bil tak dogovor sprejet. Iz navedb in izpovedi tožnika jasno izhaja, da je bil dogovor sprejet pred začetkom obnove, saj se sicer za obnovo ne bi odločil. Navaja še, da je v podeželskem okolju običajno, da se ožji družinski člani najprej ustno dogovorijo o obnovah, nato pa po več letih pravnoformalno uredijo razmerja. Izpoved tožencev ni bila prepričljiva in verodostojna, na kar kaže v postopku ovržena trditev, da naj bi se obnova začela šele v letu 2008. Dodaja še, da je do napetih odnosov med strankama prišlo šele s sporom v letu 2012. Napačna je tudi odločitev o delni zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih pripomb na izvedensko mnenje, zaradi česar je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Opozarja tudi, da je objekt zaradi vgrajene kaminske peči večvreden, sodna izvedenka pa te večvrednosti ni opredelila. Prispevka posameznih pravdnih strank sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo. Meni še, da ni dokazano, da bi druga toženka v obnovo vložila odpravnino v znesku 8.300,00 EUR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje glede ugotovitve večvrednosti objekta in upoštevanja gradnje brez gradbenega dovoljenja ter nemožnosti legalizacije mansarde. Tožena stranka za legalizacijo gradnje ni zaprosila, ker želi v tem postopku doseči čim nižjo vrednost objekta. Splošno znano dejstvo tudi je, da do sedaj v R Sloveniji ni bil porušen še noben stanovanjski objekt in se vedno najde rešitev in gradnja legalizira. Dopolnitev mnenja sodne izvedenke v delu, ko navaja, da legalizacija obstoječega objekta ni možna, je nepravilna. Tako je zaključek sodišča prve stopnje, ko je več vrednost nepremičnin zaradi vlaganj ocenilo zgolj na 15.500 EUR, nepravilna in zmotna. Napačna je tudi stroškovna odločitev.

4Tožena stranka v svoji pritožbi predlaga pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tudi podredni tožbeni zahtevek. Toženca sta na naroku 5. 5. 2017 dala ugovor zastaranja, o katerem se sodišče ni opredelilo. Ugovarjala sta zastaranje vseh vlaganj, ki jih je zatrjeval tožnik po kreditu, najetem 3. 7. 2006 v višini 16.740 EUR ter vlaganj po kreditu, najetem 21. 8. 2008. Ker je bila tožba vložena 7. 10. 2013 je zahtevek iz teh vlaganj zastaral. Tožnik je na zadnjem naroku ugovoru zastaranja nasprotoval s trditvijo, da do zastaranja še ni prišlo, ker nepremičnino še vedno uporablja in jo ima v posesti, kar pomeni, da je potrebno zavrniti njegov zahtevek, saj do neupravičene obogatitve še ni moglo priti. Sodna praksa je glede zavrnitve zahtevka zaradi obogatitve v primeru, ko ima tožnik nepremičnino še vedno v posesti, enotna. V nasprotnem primeru bi morala toženca povrniti večvrednost nepremičnine, katero tožnik vključno z opremo še vedno uporablja. To bi pomenilo neupravičeno obogatitev tožnika in ne tožencev. Toženca opozarjata tudi na sodno prakso glede vračunavanja koristi od uporabe nepremičnine v izračun povečanja vrednosti. Toženca sta v vlogi z dne 26. 3. 2015 uveljavljala, da je tožnik uporabljal 2/3 hiše za svoje stanovanjske potrebe in je za ta čas dolžan plačati uporabnino. V tožnikovi trditveni podlagi ni navedeno, kolikšne zneske naj bi vložil v posamezne elemente in koliko v plačilo dela. Sodišče in izvedenka tako ne moreta mimo trditvene podlage ugotavljati, v kaj je in koliko tožnik vložil.

5Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev. Med drugim je navedel, da sta toženca kot zemljiškoknjižna lastnika obogatena za večvrednost nepremičnin zaradi vlaganj, da se je z njima sprl in odselil v Švico, kjer sedaj živi in da so navedbe tožencev glede zastaranja in glede tožnikove posesti nepremičnine nedovoljena pritožbena novota.

6Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je utemeljena.

O primarnem tožbenem zahtevku

7Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da sta obnovila stanovanjsko hišo, ki je predmet obravnavanja v tem postopku in je v solasti obeh tožencev. Ugotovilo je, da sta v letih 2006 do 2010 v nepremičnino vložila sredstva ter delo in njun prispevek k investicijskim vlaganjem ocenilo v razmerju 72 % v korist tožnika in 28 % v korist tožene stranke.

8Tožnik je primarno zahteval ugotovitev solastninske pravice na navedeni nepremičnini. V tožbi je navedel, da vrednost del, ki jih je financiral, ustreza navedenemu solastninskemu deležu. Za uspešno uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka, bi tožnik moral izkazati dogovor z lastnikom nepremičnine, da bo na njej zaradi vlaganj pridobil solastnino (drugi odstavek 48. člena Stvarnopravnega zakonika, SPZ). Zgolj dogovor o skupni gradnji ne predstavlja tudi dogovora, da se bodo na nepremičnini spremenila lastninska razmerja in se vzpostavila solastnina. Gre za poseben primer pravno poslovne pridobitve lastninske pravice (40. člen SPZ), po katerem se lastnik nepremičnine zaveže, da bo graditelju priznal solastniški delež na izboljšani nepremičnini.

9Pritožbeno sodišče v celoti sledi dokazni oceni sodišča prve stopnje, da tožnik takšnega dogovora ni uspel dokazati. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je med pravdnima strankama obstajal izrecen in jasen dogovor, na podlagi katerega bi mu toženec zaradi vlaganj priznal solastninski delež na nepremičnini, navsezadnje izhaja že iz tožnikovega zaslišanja, ko je navedel, da sta se s prvim tožencem dogovorila, da bo obnovil hišo, da bo zato dobil svoj delež in da je razumel, da bo dobil solastnino na hiši. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je v obravnavani zadevi izkazano zgolj soglasje tožene stranke za obnovo, medtem, ko o prenosu lastništva ni bilo izrecno nikoli govora. Tudi morebitno zgolj načelno soglasje ne bi predstavljalo dogovora, da se bodo na nepremičnini spremenila lastninska razmerja in se vzpostavila solastnina. Zaključka prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti obstoja dogovora o spremembi pravne pripadnosti nepremičnine, pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi iz izpovedi druge toženke in priče Š. Š. izhajal dogovor o nastanku solastnine. Prav tako naknadna prizadevanja tožnika za formalno sklenitev dogovora, to je za naknadno priznanje solastniškega deleža na podlagi skupne gradnje, ki niso pripeljala do njegove sklenitve, ne morejo dokazovati, da je bil zavezovalni posel (dogovor) sklenjen.

10Glede na navedeno je tožnikova pritožba zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku neutemeljena in jo je treba v tem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

O podrednem tožbenem zahtevku

11Toženca v pritožbi očitata sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo njunega ugovora zastaranja, ki sta ga podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Hkrati sta v pritožbi opozorila na tožnikov odgovor na ugovor zastaranja, češ da še vedno koristi nepremičnino, ki je predmet tega postopka in jo ima v posesti, zaradi česar po tožnikovem mnenju zastaranje sploh še ni začelo teči.

12Po določbi prvega odstavka 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ) začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Upnik ima torej pravico terjati izpolnitev obveznosti takrat, ko je dospela. Šele takrat, ko terjatev dospe, se obenem rodi tožba (actio nata) in takrat začne teči tudi zastaranje.¹ SPZ ima glede zastaranja verzijskega zahtevka graditelja posebno določbo. Po tretjem odstavku 48. člena SPZ tečejo zastaralni roki za zahtevke graditelja od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Gre za lex specialis glede na splošno pravilo o začetku teka splošnega petletnega zastaralnega roka². Tudi v tem primeru je trenutek, ko dospe terjatev graditelja iz naslova obogatitve zaradi povečanja vrednosti nepremičnine, odločilen za presojo začetka teka zastaranja. Za nastanek neupravičene obogatitve je namreč ključno, da korist preide s prikrajšane osebe (v obravnavanem primeru graditelja tožnika) na obogateno osebo (v obravnavanem primeru lastnika nepremičnine – toženca). Graditelj je prikrajšan, ker je vlagal, svojih vlaganj pa ne more koristiti. V obravnavanem primeru pa je bila nesporna dejanska ugotovitev, da tožnik uporablja 2/3 nepremičnine oziroma jo ima v posesti v tem obsegu, toženca, njena lastnika, pa le 1/3³. Če je tako, tožnik, ki ima v posesti del nepremičnine (2/3), ki po njegovih trditvah ustreza vrednosti vloženih del oziroma sredstev v nepremičnino (in ne le povečanju njene vrednosti), ni prikrajšan, hkrati pa s tem korist od tožnikovega vlaganja v nepremičnino na lastnika nepremičnine (toženca) še ni prešla.

13Neutemeljen je tožnikov očitek v odgovoru na pritožbo, da pritožbena trditev tožencev, da njegova terjatev še ni dospela, predstavlja pritožbeno novoto. Novoto predstavlja pravni zaključek o nedospelosti tožnikove terjatve, ne pa dejstva, iz katerih tak zaključek izhaja. Tožnik sam je že v tožbi navajal, da pravdni stranki živita na istem naslovu, da je tako pa izhaja tudi iz trditev toženca v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlog pravdnih strank. Končno je prav okoliščino, da ima tožnik v posesti 2/3 nepremičnin, toženca pa 1/3, v razlogih sodbe upoštevalo tudi sodišče prve stopnje pri presoji deležev pravdnih strank pri gradbenih delih, vloženih v nepremičnino. Tega dejanskega zaključka prvostopenjskega sodišča nobena od pravdnih strank s pritožbama ni izpodbijala.

14Predpostavka za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (prvi odstavek 190. člen OZ) je prehod koristi, v konkretnem obravnavanem primeru pa do prehoda koristi še ni prišlo, saj tožnik še vedno uporablja nepremičnine in ima zato od njih (sam) koristi. Njegova terjatev iz tega naslova še ni zapadla, šele z zapadlostjo oziroma dospelostjo terjatve v plačilo bo lahko upnik zahteval izpolnitev obveznosti iz naslova neupravičene obogatitve. Pritrditi je treba tožencema, da takšno stališče predstavlja enotno sodno prakso.⁴

15Glede na navedeno, je tožnikov verzijski zahtevek v celoti neutemeljen. Pritožbi tožencev je bilo zato treba ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot to izhaja iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), pritožbo tožnika pa zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

16Sprememba odločitve o glavni stvari je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožnik v pravdi ni uspel ne s primarnim ne s podrednim tožbenim zahtevkom, zato je dolžan tožencema povrniti njune pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), ki jih je sodišče pravilno odmerilo v skupnem znesku 2.196,46 EUR.

17Toženca sta uspela s pritožbo, zato jima je tožnik dolžan povrniti njune pritožbene stroške v skupnem znesku 1.004,60 EUR (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP). Pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za postopek s pritožbo v višini 545,60 EUR in strošek sodnih taks v znesku 459 EUR.

¹ Obligacijski zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 448.
² Odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 174/2010.
³ Tožnik je zaslišan izpovedal, da je v hiši živel do junija 2014 (tožbo v tej zadevi je vložil 4.10.2013), ko se je odselil v tujino, ko pa se iz tujine vrača, živi v svojem delu hiše.
⁴ Primerjaj II Ips 52/2017, II Ips 268/2012, II Ips 296/2010, II Ips 808/2007, VSL I Cp 1309/2010, II Cp 1714/2013, VSL I Cp 3647/2011.