VSM Sodba IV Kp 41637/2015

I. Pritožba zagovornika obsojenega D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojenec je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 60,00 EUR sodne takse.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojenemu D.K. preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 41637/2015 z dne 10. 11. 2016, pravnomočno dne 19. 11. 2016, in mu izreklo kazen tri mesece zapora. Prvostopenjsko sodišče je še odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter plačati sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2Zoper takšno sodbo se je pritožil zagovornik obsojenega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojencu določi nov rok za izpolnitev obveznosti ali pogoj odpravi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornika obsojenega ter preučitvi spisovnega gradiva, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja pritožnik z navedbami, da obsojenec ni prejel vabila na narok za preklic pogojne obsodbe, zaradi česar ni imel možnosti opredeliti se do predloga za preklic pogojne obsodbe in predlagati dokaze v svojo korist. Pritožba nima prav. Kot izhaja iz podatkov spisa in 3. točke razlogov izpodbijane sodbe, je bilo obsojencu uspešno (v skladu z določbami ZKP) vročeno vabilo na narok, razpisan za dne 17. 10. 2017, na katerega pa obsojenec, kljub opozorilu, da bo postopek izveden v njegovi nenavzočnosti, ni pristopil. Na podlagi drugega odstavka 506. člena ZKP mora sodnik zaslišati obsojenca, če je dosegljiv. Kar pomeni, da mora dati obsojencu možnost, da v kontradiktornem postopku izrazi svoje stališče in predlaga dokaze. Če pa se obsojenec, čeprav je bil pravilno vabljen na zaslišanje, ne odzove vabilu, ga ni dopustno niti prisilno privesti. Zasliši se ga samo, če je dosegljiv. Če obsojenec ne pride, se šteje, da se je odrekel pravici odgovoriti na predlog za preklic pogojne obsodbe. V obravnavani zadevi je sodišče obsojencu dalo možnost izraziti svoje stališče. Ker pa obsojenec na narok ni pristopil, se je, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, tej pravici odrekel, s čimer je zavestno in hote tvegal preklic pogojne obsodbe. Na podlagi navedenega je tako brez uspeha pritožbena navedba, da je bila z ravnanjem sodišča prve stopnje obsojencu kršena pravica do izjave, saj mu je sodišče prve stopnje dalo možnost, da se izreče o razlogih neizpolnitve posebnega pogoja in s tem tudi glede predloga tožilstva za preklic pogojne obsodbe.

6Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožba neutemeljeno uveljavlja s trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je obsojenec oče mladoletnega otroka. Kršitev ni podana. Okoliščino, da je obsojenec oče mladoletnega otroka, je prvostopenjsko sodišče povsem ustrezno upoštevalo tako, da jo je navedlo v izreku izpodbijane sodbe, medtem ko je v obrazložitvi navedlo določne, jasne in tehtne razloge, s katerimi je utemeljilo preklic pogojne obsodbe.

7Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja pritožnik kot posledico zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ko trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati dolžnost obsojenca preživljati mladoletno hčerko ter določiti novi rok za izpolnitev posebnega pogoja oziroma pogoj odpraviti. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

8Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Prvostopenjsko sodišče je namreč upravičeno preklicalo pogojno obsodbo in obsojencu utemeljeno izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen zapora. Obsojenec s pogojno obsodbo naložen posebni pogoj ni izpolnil niti deloma, kljub temu da je bil, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, od 24. 4. 2017 zaposlen in da je bilo na njegova transakcijska računa v času od pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bil naložen posebni pogoj, nakazano skupaj 1.588,80 EUR. Na podlagi navedenega ter upoštevaje preostale razloge, ki jih je v podkrepitev svoje odločitve navedlo sodišče prve stopnje, je neizpolnitev posebnega pogoja tudi po mnenju pritožbenega sodišča posledica obsojenčeve nepripravljenosti, ne pa objektivnih okoliščin, zaradi katerih obsojenec posebnega pogoja ne bi mogel izpolniti.

9Takšno odločitev sodišča pa ne more omajati niti pritožbena navedba, da obsojenec posebnega pogoja ni mogel izpolniti, ker se je zaposlil šele pred potekom roka za njegovo izpolnitev. Obsojeni je oseba s poklicem (izučeni avtoličar), medtem ko posebnih zdravstvenih težav, ki so ga onemogočale pri iskanju dela in ki bi ga sedaj pri tem ovirale, ni navajal. Pa tudi okoliščina, da je obsojenec dolžan skrbeti za mladoletno hčerko, sama po sebi ne more biti razlog za ugoditev pritožbi. Nasprotna odločitev bi namreč pomenila, da staršem mladoletnih otrok ne bi bilo dopustno izrekati niti pogojnih obsodb s posebnim pogojem niti prostostnih kazni.

10Pritožnik tudi neutemeljeno navaja, da je potrebno upoštevati določbo 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), po kateri je z izvršbo mogoče poseči največ do dveh tretjin prejemkov iz delovnega razmerja, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči. ZIZ namreč ureja postopek prisilne izvršitve terjatev, medtem ko se v postopku za preklic pogojne obsodbe kot posebnem kazenskem postopku uporabljajo določbe ZKP. Sodišče tako v postopku za preklic pogojne obsodbe ugotavlja, ali je neizpolnitev naložene obveznosti posledica obsojenčevega brezbrižnega odnosa do slednje ali pa objektivnih okoliščin, nastalih po pravnomočnosti sodbe, ter na tej podlagi oceni, katera izmed zakonsko predvidenih možnosti je v danem primeru najbolj utemeljena. Vse prej navedeno po oceni pritožbenega sodišča omogoča zanesljiv sklep o obsojenčevem nesprejemljivem in nekritičnem odnosu do kaznivega dejanja in njegovih posledic ter pritrjuje razlogovanju izpodbijane sodbe, da izrečena pogojna obsodba na obsojenca ni imela pričakovanega učinka, zaradi česar je bila utemeljeno preklicana. Glede na to so brez uspeha tudi pritožbene navedbe, da je izrečena kazen zapora nesorazmerna z očitanim kaznivim dejanjem. Pritožba očitno spregleda, da je bila obsojencu sprva izrečena pogojna obsodba s posebnim pogojem. Ker slednjega obsojenec iz neutemeljenih razlogov ni izpolnil, je le-ta bila preklicana in mu v pogojni obsodbi določena kazen zapora tudi izrečena.

11Zagovornik obsojenega prereka tudi odločbo o stroških postopka. Pregled zadeve pa je pokazal, da je pritožba tudi v tem delu neutemeljena. Izrek o stroških postopka temelji na 507. členu ZKP ter prvem odstavku 95. člena ZKP in dejstvu, da je obdolženec, ki je spoznan za krivega, dolžan plačati stroške kazenskega postopka, kar je prvostopenjsko sodišče obrazložilo pod točko 8 izpodbijane sodbe.

12Ob navedenem, in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno (prvi odstavek 507. člena in 391. člen ZKP).

13Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, ki je odmerjena v skladu s tar. št. 74011 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Odločitev temelji na prvem odstavku 98. člena ZKP in prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP.