UPRS Sodba I U 1479/2017-20

I. Tožbi se ugodi. Odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4230-356210/2014-26 z dne 8. 9. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo št. DT 4230-356210/2014-26 z dne 8. 9. 2016 v ponovnem postopku zavrnila zahtevek tožeče stranke za vračilo obračunanega in plačanega davka na dodano vrednost v znesku 107.704,13 EUR od neplačanih računov, ki jih je na podlagi Izvajalske pogodbe št. 4/2004 z dne 7. 4. 2004 in aneksov z dne 24. 9. 2004 ter 25. 2. 2005 kot izvajalka izstavila naročniku A. d.o.o.

2Iz obrazložitve sledi, da je tožeča stranka opravila dobavo blaga oziroma storitev po izdanih začasnih situacijah družbi A. d.o.o., da je od izdanih računov obračunala DDV in da ga v predloženih obračunih DDV-O izkazala skladno s 33. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Iz obrazložitve nadalje sledi, da je tožeča stranka s Pogodbo o odstopu terjatev v zavarovanje št. POT/016/2005 z dne 7. 3. 2005 obravnavane terjatve odstopila posojilodajalki družbi B. d.o.o. za zavarovanje posojila po Pogodbi o kratkoročnem posojilu in da je Okrožno sodišče v Ljubljani v gospodarskem sporu IX Pg ... tožbo tožeče stranke zoper proti toženi stranki A. d.o.o. (sodba z dne 30. 3. 2010 v zvezi s popravnim sklepom in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 19. 1. 2011) zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Ugotovilo je namreč, da so bile z obravnavano pogodbo o odstopu terjatev z dne 7. 3. 2005 terjatve tožeče stranke iz Izvajalske pogodbe 4/2004 za opravljena dela na objektu C. odstopljene novemu upniku na podlagi 417. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odstopljene terjatve tožeče stranke so s sklenitvijo pogodbe z dne 7. 3. 2005 med tožečo stranko in družbo B. d.o.o. prešle iz premoženja tožeče stranke v premoženje družbe B. d.o.o., s čemer je tožeča stranka izgubila položaj upnika in s tem, po presoji davčnega organa, tudi pravico do uveljavljanja popravka obračunanega DDV na podlagi tretjega oziroma četrtega odstavka 39. člena ZDDV-1.

3Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-16-171/2016-5 z dne 6. 6. 2017 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo, v svojih razlogih pritrdilo izpodbijani odločitvi in razlogom prve stopnje ter poudarilo, da je tožeča stranka terjatve odstopila v zavarovanje svoje obveznosti, pri čemer povratna cesija ni bila izkazana.

4Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh razlogov po določbah 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka v priglašeni višini.

5Tožena stranka je pri svoji odločitvi napačno uporabila materialno pravo oziroma ga sploh ni uporabila, saj niti izpodbijana odločba niti odločba o pritožbi ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih in zato odločitve ni mogoče preizkusiti. Prav tako se tožena stranka ne izreče o vsebinskih stališčih tožeče stranke. Med strankama je po navedbah tožbe nesporno: 1. da je tožeča stranka plačala DDV po izstavljenih računih, 2. da je na kontih tožeče stranke knjiženo preplačilo DDV, 3. da je družba A. d.o.o. upoštevala DDV kot vstopni DDV, 4. da je bilo s pravnomočno sodno odločbo ugotovljeno, da DDV, ki ga je plačala tožeča stranka, ni bil predmet odstopa terjatve v zavarovanje niti prenosa terjatev in 5. da iz razloga pod 4. tudi družba B. d.o.o. ni nikdar imela podlage za podajo zahtevka za vračilo DDV, ki ga je plačala tožeča stranka. Ob pravilni uporabi materialnega prava, bi morala tožena stranka zahtevku za vračilo DDV ugoditi.

6Tožeča stranka je v 6. točki vloge z dne 30. 6. 2016 kot pravno podlago zahteve poleg 39. člena ZDDV-1 navedla določbe 73. člena ZDDV-1, obračun pa opredelila v 5. točki vloge z dne 22. 3. 2016, ter predložila ustrezne obračune DDV, in sicer za DDV po stopnji 20% in DDV po stopnji 8,5%, ki ga je plačala v času, ko je bila mesečni zavezanec za plačilo DDV. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožena stranka pri odločanju ni uporabila 73. člena ZDDV-1 in je izpodbijana odločba v tem pogledu brez razlogov. Tožena stranka ni preverila, ali pri tožeči stranki obstaja preplačilo plačanega DDV v skladu s 1. odstavkom 73. člena ZDDV-1 in ali je družba A. d.o.o. DDV uveljavljala v svojih obračunih in na kakšen način. Tožena stranka je pri odločanju vezana na pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IX Pg ... z dne 19. 6. 2013. Terjatve, ki so bile predmet prenosa (odstopa) terjatve po Pogodbi o odstopu terjatev v zavarovanje, so razvidne iz tabele št. 2 v 11. točki obrazložitve in predstavljajo neplačani del glavnic po izdanih računih – situacijah I do XII. Navedena ugotovitev potrjuje navedbe tožeče stranke, da je bila tožeča stranka plačnik DDV po izdanih računih – situacijah od I do XII, do enakih ugotovitev pa bi morala priti tudi tožena stranka, kolikor bi preverila obračune tožeče stranke, tako da dejansko stanje tudi v tem pogledu ni bilo ugotovljeno.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

8Tožba je utemeljena.

9Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da tožeča stranka, zaradi izgube položaja upnika, ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV. Z izpodbijano odločbo je po navedenem zahtevek zavrnjen po temelju, zato sodišče kot pravno nerelevantnih ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na zahtevek po višini. Ker je pogoj za vračilo davka ugotovljeno preplačilo na podlagi predloženega (popravka) obračuna, pa tudi ni presojalo tožbenih navedb, ki se nanašajo na uporabo zakonskih določb o vračilu davka (73. člena ZDDV-1 in 97. člena Zakona o davčnem postopku- v nadaljevanju ZDavP-2).

10Bistvo spora v zadevi torej ostaja vprašanje ali je tožeča stranka, ki je odstopila terjatve do svojega dolžnika A. d.o.o. družbi B. d.o.o. v zavarovanje prevzemnikove terjatve do tožeče stranke iz naslova danega posojila, upravičena do popravka (znižanja) obračunanega DDV. Ključno je torej vprašanje uporabe 39. člena ZDDV-1, i sicer glede na dejansko stanje v obravnavani zadevi, vprašanje izpolnjevanja pogojev, ki so določeni v tretjem in četrtem odstavku tega člena.

11Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 lahko davčni zavezanec popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča o zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Na enak način lahko ravna tudi davčni zavezanec, ki pridobi pravnomočni sklep sodišča o ustavitvi izvršilnega postopka oziroma drugo listino, iz katere je razvidno, da v zaključenem izvršilnem postopku ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ter davčni zavezanec, ki ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra oziroma drugih ustreznih registrov ali predpisanih evidenc. Skladno s četrtim odstavkom lahko davčni zavezanec ne glede na določbo tretjega odstavka popravi (zmanjša) znesek obračunanega in neplačanega DDV od vseh priznanih terjatev, ki jih je prijavil v postopku prisilne poravnave oziroma stečajnem postopku.

12Ugotovitev, da je tožeča stranka s sklenitvijo Pogodbe o odstopu terjatev v zavarovanje z dne 7. 3. 2005 in obvestilom dolžniku izgubila položaj upnika in s tem aktivno materialno legitimacijo za njeno uveljavljanje v sodnih postopkih, je po presoji sodišča pravilna in med strankama tudi nesporna. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi in odločbi o pritožbi v celoti neobrazloženo zavzeto pravno stališče, po katerem je do popravka obračunanega DDV davčni zavezanec upravičen le, če ima v času popravka položaj upnika, da je torej položaj upnika eden od pogojev za zmanjšanje obračunanega DDV, oziroma da izguba položaja upnika že sama po sebi, ne glede na okoliščine primera, privede do izgube pravice po citiranih določbah 39. člena ZDDV-1. Zaradi zavzetega pravnega stališča pa se davčna organa ne izrečeta tudi o drugih dejstvih in okoliščinah, ki jih v skladno s podatki upravnih spisov sicer ugotavljata v obrazložitvi odločb. Iz njih namreč sledi, da je družba B. d.o.o. kot fiduciarni cesionar (novi upnik terjatve) terjatev uveljavljala v sodnem postopku, s tožbo delno uspela (pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IX ... z dne 19. 6. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1574/2013 z dne 10. 12. 2014) in da je svojo terjatev prijavila v stečajnem postopku dolžnika A. d.o.o., ki je bil začet 7. 7. 2015 in končan brez razdelitve upnikom (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St ... z dne 30. 10. 2015, ki je postal pravnomočen 17. 11. 2015). Navedene ugotovitve po presoji sodišča utemeljujejo sklep, da prevzemnik z izterjavo odstopljene terjatve ni bil uspešen, da je neplačilo terjatve dokončno, in da obveznost tožeče stranke do prevzemnika iz naslova posojila na tej podlagi ni bila in tudi ne bo poplačana.

13Ker je po navedenem obrazložitev izpodbijane odločbe bistveno pomanjkljiva, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo organu prve stopnje, da ob upoštevanju stališča sodbe ponovno odloči v zadevi.

14Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

15Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.