VSRS Sklep I Up 259/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnikov zoper sklep Občinskega sveta Občine Ajdovščina, št. 351-056/2017-DIIP z dne 29. 6. 2017 (sklep o potrditvi dokumenta identifikacije investicijskega projekta - DIIP), s katerim je bil potrjen dokument identifikacije investicijskega projekta za naložbo Ureditev starega mestnega jedra - Kastre v Ajdovščini (1. točka izreka), tako da se je v načrtovani razvojni projekt občine uvrstila nova naložba (2. točka izreka), odobrila izvedba investicije (3. točka izreka), določila potrebna finančna sredstva za realizacijo investicije v dveh fazah po tekočih cenah z vključenim DDV (4. točka izreka) ter določili viri financiranja (5. točka izreka). Po presoji sodišča prve stopnje izpodbijani akt (sklep) in DIIP nimata pravne narave konkretnega posamičnega upravnega akta, saj z njima ni bilo neposredno odločeno o nobeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožečih strank s področja upravnega prava. Izpodbijani akt tako nima glede na navedeno nobenih pravnih posledic za tožeče stranke, torej tudi ne izkazujejo zatrjevane kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Njegova vsebina in namen nista urejanje konkretnih pravic in pravnih razmerij, ampak služi kot podlaga nadaljnjim postopkom za izvrševanje občinskega proračuna, tako je to po mnenju sodišča akt poslovanja, s katerim se planira bodočo proračunsko porabo. Zavrnilo je tudi tožbene ugovore o posegu v ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS, ki ureja sodelovanje pri upravljanju javnih zadev.

2Tožniki so zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej med drugim poudarjajo, da so že v tožbi zatrjevali, da je DIIP conditio sine qua non za nameravane posege v njihove pravice, sodišče pa se do tega konkretno ni opredelilo. Ta akt namreč vzpostavlja pogoje za posege v njihove pravice, saj brez DIIP investicij ne bi bilo mogoče izvesti in tudi do posegov v njihove pravice ne bi moglo priti. Na upravne akte ni mogoče gledati zgolj formalistično, pač pa je treba gledati na njihove širše učinke. Navajajo, da so želeli pridobiti status udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, vendar je bila njihova zahteva s sklepom zavržena, o pritožbi zoper zavrženje pa ministrstvo še ni odločilo. Zvedeli so za obstoj že izdanih gradbenih dovoljenj, ki se, kolikor jim je znano, nanašajo na izvedbo komunalne infrastrukture, vendar pa bodo ta dela omogočila nadaljnje posege, kot so opredeljeni v DIIP, ter s tem kršitev njihovih pravic. Zato je treba DIIP šteti za akt, ki toženi stranki daje pravico posegati v pravice tožnikov. Predlagali so tudi izdajo začasne odločbe, s katero bi jim bil priznan status udeležencev v postopku, a je bil njihov predlog zavržen. Iz vsega izhaja, da jim tako tožena stranka kot upravni organi onemogočajo učinkovito varstvo svojih pravic. Predmetni upravni spor je zato edina možnost, saj bi z odpravo izpodbijanega sklepa odpadla tudi podlaga za izdana gradbena dovoljenja ter izvajanje del in s tega vidika je DIIP zagotovo akt, ki posega neposredno v njihove pravice. Sodišče prve stopnje se tudi ni v ničemer opredelilo do zatrjevanega posega tožene stranke v lastninsko pravico tožnikov, prav tako je preozko in napačno razlagalo pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, saj ta ne more biti razumljena zgolj formalistično. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ter se obširno in obrazloženo opredeli do pritožbenih navedb. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Tožniki so bili z odgovorom tožene stranke na pritožbo seznanjeni.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu s 4. členom ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7V obravnavanem primeru, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpodbijani sklep tožene stranke o potrditvi dokumenta identifikacije investicijskega projekta ni posamični upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.¹ Gre za akt, sprejet v skladu z določbami Zakona o javnih financah zaradi spremembe načrta razvojnih programov tožene stranke in njegova vsebina in namen nista urejanje konkretnih pravic in pravnih razmerij, ampak služi kot podlaga nadaljnjim postopkom za izvrševanje občinskega proračuna (po svoji naravi je DIIP strokovni dokument, namenjen potrebnim postopkom za izvrševanje proračuna).

8Izpodbijani akt je tako dejansko akt poslovanja, s katerim se planira bodoča proračunska poraba in sam po sebi nima nobenih pravnih posledic za tožnike. V posledici tega Vrhovno sodišče pritrjuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da tožniki ne izkazujejo zatrjevanega posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Izpodbijani akt namreč z ničemer ne posega v lastninsko pravico tožnikov.

9Glede na navedeno so neutemeljene vse pritožbene navedbe o poseganju izpodbijanega akta v lastninsko pravico tožnikov. Izpodbijani akt tudi ni nujen pogoj za izdajo gradbenih dovoljenj za izvedbo posameznih del. Gradbena dovoljenja se izdajo v ločenem postopku neodvisno od izpodbijanega akta in se jih lahko izpodbija v postopku njihove izdaje. Zato so v tem upravnem sporu pravno nerelevantni vsi nadaljnji ugovori, ki se nanašajo na gradbena dovoljenja, ki naj bi posegla v lastninsko pravico tožnikov. Iz istih razlogov so pravno nerelevantne v tem upravnem sporu vse navedbe glede priznanja statusa udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj gre za drug postopek.

10Sodišče se je v izpodbijanem sklepu opredelilo do tožbenih ugovorov glede zatrjevanega posega v lastninsko pravico in pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, jih obrazloženo zavrnilo, zato so nutemeljeni tudi pritožbeni ugovori v smeri kršitve določb postopka v upravnem sporu zaradi neobrazloženosti.

11Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

12Tožniki s pritožbo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 515 in naslednje.