VSRS Sklep X Ips 369/2016

I. Revizija se zavrže.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije DT 42153-664/2014 08-150-2-05 z dne 3. 12. 2014, s katero je bil ustavljen postopek odmere dohodnine revidentu od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2007. Na podlagi 125. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) je prišlo 28. 2. 2013 do zastaranja odmere davka, revident pa je napoved za odmero dohodnine na podlagi samoprijave po 63. členu ZDavP-2 vložil 3. 11. 2014, tj. po poteku zastaralnega roka. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo DT-499-05-1/2015-4 z dne 20. 4. 2015 tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnil.

2Revident je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1., 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj reviziji ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje Upravnemu sodišču. Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

3Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev iz razlogov navedenih v upravni in sodni odločbi.

K I. točki izreka:

4Revizija ni dovoljena.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1¹ je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed v zakonu določenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o njihovem izpolnjevanju na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnosti tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svoje odločitve o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne razlaga.²

6Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oz. pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Z izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo odločeno v zadevi, v kateri je pravica ali obveznost izražena v denarni vrednosti, saj je bil postopek odmere davka ustavljen.³ Revident navaja, da je kot vrednost spornega predmeta treba upoštevati višino davka, odmerjenega po 68.a členu ZDavP-2. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta višina ni relevantna za določanje vrednosti spornega predmeta, saj je predmet izpodbijanja odločba o ustavitvi postopka odmere davka. Pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tako v tem primeru ni izpolnjen.

7V skladu z 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.⁴

8Revident zatrjuje, da gre v obravnavani zadevi za odločitev o pomembnih pravnih vprašanjih, in sicer:

1) "Ali sme davčni organ na podlagi 68.a člena ZDavP-2 odmeriti in posledično izterjati davek tudi po poteku petletnega zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2? V kolikor je takšno postopanje davčnega organa dopustno, ali je takšno podaljševanje zastaralnega roka skladno z ustavnimi jamstvi in pravicami davčnih zavezancev?"

2) Drugo vprašanje se nanaša na "različne presoje dokumentacije s strani davčnega organa, ki mu je sicer bila naznanjena in posredovana že v preteklosti."

3) "Ali sme davčni zavezanec napovedati dohodke v obliki samoprijave tudi po poteku petletnega zastaralnega roka iz 125. člena ZDavP-2?"

9Po presoji Vrhovnega sodišča navedena vprašanja niso pomembna pravna vprašanja, zaradi katerih bi bila revizija dovoljena.

10Iz navedenih vprašanj in revizijskih navedb izhaja, da se prvo in tretje vprašanje nanašata na postopek odmere davka po 68. a členu ZDavP-2, ki ni predmet tega upravnega spora. Iz besedila prvega vprašanja je to povsem očitno, medtem ko povezava z navedenim postopkom odmere davka od nenapovedanih dohodkov pri tretjem vprašanju izhaja iz revizijskih navedb, in sicer, da je postopek po 68. a členu izjema od petletnega zastaralnega roka, ki je določen s 125. členom ZDavP-2, zato mora enako veljati za pravico zavezanca do samoprijave. Po presoji Vrhovnega sodišča te navedbe dejansko vzpostavljajo vprašanje, pomembno za uporabo 68. a člena ZDavP-2, to je, ali je dopustno odmeriti davek od nenapovedanih dohodkov, če je zavezanec zanje vložil napoved na podlagi samoprijave v okviru desetletnega roka⁵ ne glede na to, da mu davek na njeni podlagi ni bil odmerjen, ker je davčni organ štel, da mu to preprečuje potek splošnega zastaralnega roka. Ker se vprašanji ne nanašata na odločbo, ki je predmet upravnega spora, tj. sklep o ustavitvi postopka odmere davka, ne gre za pravno pomembni vprašanji.

11Prav tako niso izpolnjeni pogoji za obravnavo drugega vprašanja. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.⁶ V obravnavanem primeru zatrjevana različna presoja iste dokumentacije je pavšalna, zato iz nje ni mogoče razbrati pravnega problema, do katerega naj se Vrhovno sodišče opredeli.

12Revident se sklicuje tudi na obstoj pogoja za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice hude, in to tudi izkazati.⁷ Zatrjevane zelo hude posledice kot razlog za dovoljenost revizije morajo biti neposredna posledica akta, ki je predmet upravnega spora.⁸ Ker znesek davka, odmerjen po 68.a členu ZDavP-2, ni posledica izpodbijanega sklepa o ustavitvi davčnega postopka, revident zelo hudih posledic ni izkazal.

13Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo (89. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

14Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-E, Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, tj. pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek skladno s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E konča po do tedaj veljavnem Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1.
² Primerjaj sodbo X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015.
³ V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZDavP-2 se davčni postopek začne po uradni dolžnosti tudi, ko davčni organ prejme davčno napoved.
⁴ Npr. sklepi VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014 in drugi.
⁵ Revident sam navaja, da ni mogoče trditi, da gre v primeru njegovih dohodkov med leti 2005 in 2007 za dohodke nepojasnjenega izvora, saj so bili ti davčnemu organu naznanjeni med samo finančno preiskavo.
⁶ Prim. npr. sklep X Ips 146/2015 z dne 8. 11. 2017.
⁷ Npr. sklepi Vrhovnega soidšča X Ips 212/2008 z dne 4. 11. 2010, X Ips 85/2009 z dne 19. 8. 2010 in X Ips 148/2010 z dne 19. 8. 2010.
⁸ V tem smislu Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015.