VSRS Sklep I Up 202/2017

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper dopis Ministrstva za kulturo, št. 6154-1/2016/53 z dne 20. 4. 2016 (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijani dopis ni upravni akt, niti akt, s katerim bi bilo poseženo v človekove pravice ali temeljne svoboščine tožeče stranke, prav tako ne gre za sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan; zato je tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

3Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo in predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene ugovore.

5Pritožba ni utemeljena.

6Pritožnik je pri sodišču prve stopnje s tožbo izpodbijal v 1. točki obrazložitve tega sklepa navedeni dopis tožene stranke, s katerim je ta tožniku v zvezi z zahtevo, da izda upravno odločbo, s katero bo RTV Sloveniji naložila odkup 106-ih avdiovizualnih avtorskih del avtorja R. K. in jih ponudila javnosti v dostop, pojasnila, da "ne more" posegati v delovanje javnega zavoda RTV Slovenije, saj gre za zavod posebnega kulturnega pomena, ki ima z zakonom zagotovljeno poslovno in uredniško avtonomijo. Tožeči stranki je predlagala, da svojo zahtevo naslovi na Nadzorni svet RTV Slovenija, ki je skladno z določili 27. člena Zakona o RTV pristojen za nadzor nad njenim poslovanjem. Po pozivu sodišča za odpravo pomanjkljivosti tožbe je tožeča stranka sodišču sporočila, da naj vloženo tožbo obravnava kot dve samostojni tožbi in sicer kot izpodbojno tožbo zoper dopis tožene stranke in tožbo zaradi molka organa v zvezi z dopisom naslovljenim na RTV Slovenija.

7V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je izpodbijani dopis tožene stranke upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

8V skladu z določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 odloča sodišča o upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po določbi drugega odstavka istega člena je upravni akt po tem zakonu upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni, posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe. Pojem upravne zadeve opredeljuje 2. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da je upravna zadeva odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek), pri čemer se šteje, da gre za upravno zadevo, če je s predpisom določeno, da organ v neki stvari vodi upravni postopek, odloča v upravnem postopku ali izda upravno odločbo, oziroma, če to zaradi varstva javnega interesa izhaja iz narave stvari (drugi odstavek istega člena).

9Sporni dopis ni akt iz 2. člena ZUS-1, niti v formalnem, niti materialnem smislu, saj ni izdan v obliki upravne odločbe, niti ni bilo z njim v okviru izvrševanja upravne funkcije vsebinsko odločeno o pritožnikovih materialnopravnih določenih pravicah, obveznostih ali pravnih koristih in s tem poseženo v njegov pravni položaj; zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbo zoper sporni dopis zavrglo, po presoji Vrhovnega sodišča pravilna iz razlogov, ki jih je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje.

10Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj pri varovanju človekovih pravic ni neposredno uporabilo Ustave RS, temveč je odločitev arbitrarno oprlo na zakonodajo, ki je v škodo tožeče stranke, je neutemeljen. Iz načela zakonitosti (153. člen Ustave RS), kateremu so podrejena vsa druga temeljna postopkovna načela in je poglavitni pogoj za pravno varnost in nepristransko delo ter odločanje tudi v upravnem postopku in v upravnem sporu izhaja, da morajo biti zakoni, podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z Ustavo RS (prvi in tretji odstavek 153. člena Ustave RS). Navedena ustavna norma opredeljuje stopnjevitost oziroma hierarhijo pravnih aktov. V zvezi s pritožbenim očitkom Vrhovno sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da so pogoji za uvedbo in vodenje upravnega postopka določeni v ZUP, glede sodnega postopka v upravnem sporu pa v ZUS-1, Zakona o pravdnem postopku in v Zakonu o sodiščih. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno in zakonito oprlo na 36. člen ZUS-1.

11Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni očitki o kršitvi načela varstvo pravic strank in varstva javne koristi (7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku). Kot je že navedeno v obravnavanem primeru ne gre za upravni akt iz 2. člena ZUS-1, ne gre za upravnopravno razmerje med tožečo in toženo stranko (gre lahko le za civilnopravno razmerje med tožečo stranko - R. K. in RTV Slovenija), niti ne gre za molk organa po 28. členu ZUS-1.

12Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.