VSRS Sklep I Up 91/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožnika zoper dopis Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije (v nadaljevanju VDT) št. Ctz 177/2017-BKD z dne 8. 12. 2017, s katerim je tožena stranka obvestila tožnika kot pobudnika, da v skladu s tretjim odstavkom 19. člena Zakona o državnem tožilstvu (v nadaljevanju ZDT) v zvezi s 385. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni bilo podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V obrazložitvi sklepa se je sklicevalo na 2. člen ZUS-1 ter pojasnilo, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, ki posegajo v pravni položaj tožnika. Dopis (obvestilo) VDT pa ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ne gre za upravno odločbo oziroma drug akt, s katerim bi bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako pa navedeni dopis ni akt, za katerega bi drug zakon določal, da bi bil zoper njega dopusten upravni spor.

2Tožnik je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej med drugim navaja, da je sodišče obvestilo VDT presojalo zgolj s stališča 2. člena ZUS-1, ne pa tudi 4. člena ZUS-1, torej je napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik namreč zoper obvestilo VDT nima na voljo nobenega drugega pravnega sredstva, s tem obvestilom pa je bilo poseženo v njegove pravice, saj je bil obveščen, da VDT zahteve za varstvo zakonitosti ne bo vlagalo. Tožnik sam namreč ni aktivno legitimiran za vložitev tovrstne zahteve, torej je s tem poseženo v njegove pravice. Tožnik ima pravico podati pobudo, o kateri je bilo s spornim dopisom – obvestilom tudi odločeno in posledično navedena listina predstavlja prvo seznanitev tožnika z odločitvijo VDT. Zoper to nima drugega pravnega sredstva, zato so izpolnjene predpostavke za obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Poudarja, da je tožnik v razmerju do tožilstva nastopal le kot pobudnik, ki ne more zahtevati vložitve zahteve za varstvo zakonitosti, v tem postopku ni stranka in v njem nima zahtevka, s katerim bi lahko dosegel vložitev zahteve. Zahteva za varstvo zakonitosti ni pravno sredstvo pravdne stranke, temveč izredno pravno sredstvo v javnem interesu, katerega je upravičen vložiti le državni tožilec. Z odločitvijo državnega tožilstva o nevložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zato ni odločeno o pravicah, dolžnostih ali pravnem interesu posameznih strank pravnomočno končanega sodnega postopka. Zato tudi obvestilo ne predstavlja posamičnega akta, ki bi bil lahko predmet sodnega preizkusa v upravnem sporu. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

4Tožnik je bil z odgovorom tožene stranke na pritožbo seznanjen.

5Pritožba ni utemeljena.

6Na podlagi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt je opredeljen v drugem odstavku 2. člena ZUS-1, in sicer je to upravna odločba ali drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v izvrševanju upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu s 4. členom ZUS-1 pa sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7V obravnavanem primeru, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, izpodbijani dopis – obvestilo tožene stranke o nevložitvi zahteve za varstvo zakonitosti ni posamični upravni akt, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.¹ Gre za dopis, s katerim je tožena stranka v skladu s svojimi predpisi o poslovanju obvestila tožnika, da ne bo vlagala izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti. Odločitev o (ne)vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti je akt, ki temelji na zakonskih pooblastilih državnega tožilstva kot državnega organa, vendar se z njim ne odloča o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu pobudnika in/ali stranke v pravnomočno končanem pravdnem ali drugem postopku.² Ni torej posamični akt, ki bi ga VDT izdalo v postopku in v okviru pooblastil za odločanje o pravicah, dolžnostih ali pravnem interesu drugih kot strank. Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni pravno sredstvo v rokah stranke, ampak je namen posega v pravnomočno odločeno pravdno zadevo predvsem v varovanju pravnega reda, torej v javnem interesu oziroma javni koristi in varovanje neposrednih interesov strank je podrejene narave.³

8Neutemeljene so pritožbene navedbe, da navedeni dopis predstavlja akt po 4. členu ZUS-1. Kot že navedeno po 4. členu ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Navedeni dopis (obvestilo o tem, da ni podlage za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti) ni posamični akt, kot je bilo že navedeno, prav tako pa se z njim ni posegalo v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, tožnik konkretnih posegov niti ne zatrjuje. Res ima tožnik pravico dati pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (ne pa zahteve), o kateri se VDT odloči ter tožnika o svoji odločitvi obvesti. Vendar, kot že pojasnjeno, to ni tožnikova pravica.

9Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v povezavi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10Tožnik s pritožbo ni uspel zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

¹ Glej tudi E. Kerševan, V. Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 515 in naslednje.
² Glej S. Šinkovec: Odločanje VDT o zahtevi za varstvo zakonitosti po 385. členu ZPP, Pravna praksa 2004, št. 5, str. 9-10.
³ Isto tam.