VSL Sklep II Kp 27406/2016

I. Pritožba pooblaščenke se v delu, ki se nanaša na zasebnega tožilca A. d.d., zavrže kot nedovoljena.

II. Pritožbi pooblaščenke se v delu, ki se nanaša na zasebnega tožilca B. B., ugodi in se izpodbijani sklep tako spremeni, da se zoper

obdolženo C. C., rojeno 000 v T., stanujočo Š., novinarko pri D. d.o.o.,

uvede preiskava,

ker je podan utemeljen sum, da je razžalila zasebnega tožilca B. B., navedeno pa je bilo storjeno po tisku in na spletnih straneh časnika D. www.x.si s tem,

ker je obd. C. C. kot avtorica članka: „Lump B. B.: varčevalcem ponuja delnice A. - kako zelo narobe!“, objavljenega dne 11. 4. 2016 ob 22:30 v spletni izdaji časnika D. www.x.si in dne 12. 4. 2016 v tiskani izdaji D. v navedenem članku:

- navedla v naslovu članka pred imenom in priimkom zasebnega tožilca B. B. besedo „Lump“ in ga tako poimenovala: „Lump B. B. ...“, s čimer je podala obdolženka ponižujočo in žaljivo vrednostno oceno zasebnega tožilca in s tem zasebnega tožilca razžalila po tisku in z objavo na spletu;

- pod fotografijo glave zasebnega tožilca v navedenem članku objavila karikaturo kratkohlačnega strelca s fračo, s čimer je obdolženka osmešila zasebnega tožilca in s tem podala podcenljivo in žaljivo vrednostno oceno zasebnega tožilca in s tem zasebnega tožilca razžalila po tisku in z objavo na spletu;

- navedla v nadaljevanju naslova navedenega članka, da zasebni tožilec ponuja kot zelo narobe varčevalcem delnice A., v sami vsebini članka pa je navedla tudi, da je bila neki bralki pri okencu ponujena prodaja delnic, kar bi bilo nezakonito in se zato tak način prodaje delnic ni vršil in to torej ni bilo res, zaradi česar je navedeno razžalilo v tisku in z objavo na spletu zasebnega tožilca ter prizadelo njegovo čast in dobro ime, saj predstavlja negativno vrednostno sodbo o njegovem poslovanju,

s čimer naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

III. Zasebni tožilec A. d.d. Ljubljana je dolžan plačati 30,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani po nestrinjanju preiskovalne sodnice na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku/ZKP zavrnil zahtevo za preiskavo zasebnih tožilcev B. B. in A. d.d. zoper obdolženo C. C. v smeri kaznivega dejanja razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1. Odločil je še, da sta zasebna tožilca dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolžene ter potrebne izdatke in nagrado zagovornikov.

2Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka zasebnih tožilcev zaradi bistvenih kršitev ZKP, kršitev kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da zoper obdolženko (ob spremembi izpodbijanega sklepa) uvede preiskavo.

3V delu, ki se nanaša na zasebnega tožilca A. d.d., pritožba ni dovoljena. V delu, ki se nanaša na zasebnega tožilca B. B., pa je pritožba utemeljena.

Glede tč. I in III izreka:

4Z vlogo, ki je bila dne 22. 6. 2018 poslana sodišču prve stopnje priporočeno po pošti (red. št. 37), je drugi zasebni tožilec, tj. A. d.d. Ljubljana, umaknil „zasebno tožbo“ zoper obdolženo C. C. (hkrati s preklicem pooblastila pooblaščenki). Kljub temu, da v trenutni postopkovni fazi ni mogoče govoriti o umiku zasebne tožbe, saj je predmetna kazenska zadeva v fazi (pritožbenega) odločanja o zahtevi za preiskavo, ki je bila z izpodbijanim sklepom zavrnjena, iz prejete vloge izhaja jasno in nedvomno izražena volja drugega zasebnega tožilca, da zoper obdolženko ne začne kazenskega postopka. Posledično je sodišče druge stopnje vlogo vsebinsko obravnavalo kot umik pritožbe pooblaščenke, tj. v delu, kolikor se nanaša na drugega zasebnega tožilca. Kadar pritožbeno sodišče ugotovi, da je bila vložena pritožba umaknjena, pritožbo zavrže kot nedovoljeno. Iz navedenih razlogov je bilo zato potrebno odločiti, kot izhaja iz tč. I izreka tega sklepa.

5Obveznost zasebnega tožilca A. d.d., da plača sodno takso za pritožbeni postopek zaradi zavrženja vložene pritožbe (tj. v znesku 30,00 EUR), temelji na tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

Glede tč. II izreka:

6Pooblaščenka zasebnega tožilca B. B. utemeljeno problematizira zmotne razloge izpodbijanega sklepa (tč. 4), da že na ravni opisa očitanega dejanja v zahtevi za preiskavo ni moč razbrati zakonskih znakov nobenega od kaznivih dejanj zoper čast in dobro ime. Sodišče ni vezano na pravno opredelitev dejanja, ki jo v zahtevi poda upravičeni tožilec, zato ni ključno, ali so v opisu dejanja vsebovani izključno znaki razžalitve po 158. členu KZ-1 ali ne. Pritožba tehtno navaja, da se obdolženi med drugim očita tudi, da je o zasebnem tožilcu zatrjevala oziroma raznašala neresnična dejstva, ki bi mogla škoditi njegovi časti in dobremu imenu. V izvajanjih časopisnega članka, da zasebni tožilec varčevalcem A. ponuja delnice te institucije kar pri okencu, kar bi bilo nedvomno nezakonito početje, tj. v nasprotju s pravili trgovanja z vrednostnimi papirji, je po naziranju sodišča druge stopnje mogoče prepoznati konkretizacijo zakonskih znakov dejanja po 160. členu KZ-1, torej kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, ki ga stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje časti in dobremu imenu (zasebnega tožilca kot takratnega predsednika uprave A., pri poslovanju katere naj bi prihajalo do omenjenih delniških malverzacij). Vsi razlogi izpodbijanega sklepa, ki merijo k vprašanju resničnosti oziroma dokaza resnice glede zapisanih trditev, pa so v tej fazi postopka preuranjeni, saj gre za stvar dokazovanja oziroma dokazne ocene zagovora, s katero se sodišče pri vrednotenju dokaznega standarda utemeljenega suma, da je bilo očitano dejanje storjeno, pri odločanju o uvedbi preiskave ne sme ukvarjati.

7Utemeljene so tudi navedbe pritožbe, ki grajajo razlogovanje izpodbijanega sklepa, da zasebni tožilec ni „dokazno podprl“ trditev, da naj bi obdolženka poleg besedila kritičnega prispevka pripravila tudi (pod)naslov članka ter fotografijo in karikaturo, ki naj bi osmešili zasebnega tožilca. Pritožbeno sodišče se strinja s pooblaščenko, da je zasebni tožilec zahtevi za preiskavo priložil tako spletno kot tiskano verzijo članka, pod katerima je kot avtorica podpisana obdolženka, kar zadošča za zaključek o podanosti utemeljenega suma, da je prav ona storilka očitanega dejanja. Zlasti to velja za besedilo o malverzacijah z delnicami, saj avtorstva v tem delu obdolženka ne zanika. Prav pa ima pritožnica, da zasebnemu tožilcu ni dopustno naložiti bremena, naj že v fazi odločanja o uvedbi preiskave dokazno izpodbija obdolženkine zagovorne navedbe (da naslove in fotografije v člankih izbirajo uredniki, ne pa novinarji), ki se pravzaprav nanašajo na notranjo delitev dela v redakciji časnika D. Zakaj naj bi zasebni tožilec te (interne) okoliščine poznal, sodišče prve stopnje ne pojasni, pritožba pa pravilno zatrjuje, da je zasebni tožilec prav z namenom razjasnitve navedenih okoliščin predlagal, da se v preiskavi zasliši odgovorna urednica D. Kriterij predhodnosti oziroma antecedenčnosti utemeljenega suma, ki se zahteva za uvedbo preiskave, ne pomeni, da mora upravičeni tožilec že v tej fazi dokazno podprto izpodbiti obdolženkin zagovor v celoti. Kolikor je utemeljen sum podan, je prav faza preiskave tista, po kateri se bo pokazalo, ali obstaja dokazno gradivo, ki bo omogočilo prehod kazenske zadeve v nadaljnjo fazo obtoževanja, ali pa ne.

8Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi pooblaščenke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zoper obdolženko uvedlo preiskavo v obsegu, ki se nanaša na storitev očitanega kaznivega dejanja na škodo zasebnega tožilca B. B. Navedbe, ki se nanašajo na oškodovanje A. d.d., katere pritožba je bila zavržena kot nedovoljena, pa je sodišče izpustilo iz opisa dejanja, glede katerega se uvaja preiskava.