VSRS Sodba VIII Ips 17/2018

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke z dne 7. 4. 2016 in z dne 26. 2. 2016, s katerima je bilo odločeno, da ima tožnica od 1. 1. 2016 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-2) za 10 ur na teden. Presodilo je, da je odločitev toženke pravilna, saj tožnica v zakonskem roku ni sama uskladila svojega statusa glede na veljavno zakonodajo.

2Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v letu 2007 pridobila pravico do starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPIZ-1). Kljub temu je še naprej opravljala samostojno pridobitno dejavnost, saj je imela v skladu s takratno zakonodajo pravico do izvzema iz zavarovanja. Zaradi spremenjenih določb ZPIZ-2 ji je toženka izdala odločbo, da ima od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti, kar ima avtomatično za posledico znižanje višine pokojnine. Nepravilno je stališče sodišč, da ni bilo poseženo v njeno že pridobljeno pravico do pokojnine, ker toženka z izpodbijano odločbo ni odločala o znižanju pokojnine ampak zgolj o statusu zavarovanca. Pridobitev lastnosti zavarovanca ima za posledico izgubo oziroma zmanjšanje višine pokojnine. Meni, da zavarovanec, ki je že uveljavil pravico do pokojnine po prejšnjih predpisih, te pravice zaradi kasneje spremenjenih predpisov ne more izgubiti, kar izhaja iz 391. člena ZPIZ-2. Na njeni strani se v času od pridobitve pravice do pokojnine do zmanjšanja te pravice ni nič spremenilo. Spremenile so se le določbe ZPIZ-2, ki za osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, ne pozna več izjeme iz zavarovanja.

4Revizija ni utemeljena.

5Na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji, v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

6Tožnica ima na podlagi odločbe toženke z dne 17. 8. 2007 pravico do starostne pokojnine od 21. 5. 2007 dalje. Toženka je z odločbo z dne 26. 2. 2016, ki jo je izdala po uradni dolžnosti, odločila, da ima tožnica od 1. 1. 2016 lastnost zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po določbi 15. člena ZPIZ-2 za 10 ur na teden. Odločitev je oprla na podatke Poslovnega registra Slovenije, iz katerega je razvidno, da je bila tožnica vanj vpisana kot samostojni podjetnik posameznik s firmo X., predelava plastičnih mas, A. A., s. p., z datumom vpisa 6. 7. 1994. Organ druge stopnje je z odločbo z dne 7. 4. 2016 tožničino pritožbo zavrnil.

7ZPIZ-2 v 13. do 22. členu določa kategorije oseb, ki morajo biti obvezno pokojninsko oziroma invalidsko zavarovane. Na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-2 to velja tudi za osebe, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost. Zavarovanje je v skladu s 116. členom ZPIZ-2 obvezno tudi za osebe, ki so že upokojene in želijo ponovno pričeti z delom¹, pri čemer se zavarovancu v času opravljanja dela oziroma dejavnosti izplačuje le sorazmerni del pokojnine oziroma se mu ta ne izplačuje, če delo opravlja polni delovni čas. ZPIZ-2 ne omogoča več opravljanja dela oziroma dejavnosti in hkratnega uživanja polne pokojnine (kar je bilo pod določenimi pogoji mogoče na podlagi ZPIZ-1). Mogoča je zgolj kombinacija dela oziroma opravljanja dejavnosti in prejemanja dela pokojnine, in sicer za zavarovance, ki pričnejo opravljati delo oziroma dejavnost, ki je podlaga za obvezno zavarovanje iz 14., 15., 16. in 17. člena zakona, torej za vse tako imenovane aktivne statuse. Dvojni status je urejen preko pravice do delne pokojnine, ponovnega vstopa v zavarovanje in izplačevanja sorazmernega dela že priznane pokojnine ter izplačila 20 % starostne ali predčasne pokojnine.

8Zaradi navedene spremembe je ZPIZ-2 v 406. členu uredil tudi položaj oseb, ki so ob uveljavitvi ZPIZ-2 bile upokojene ter prejemale polno pokojnino in hkrati opravljale samostojno dejavnost, kar je bilo na podlagi ZPIZ-1 omogočeno z institutom izvzema iz zavarovanja². V skladu s četrtim odstavkom 406. člena ZPIZ-2 uživalec pokojnine, ki ob uveljavitvi tega zakona opravlja delo ali dejavnost, na podlagi katere bi ponovno pridobil lastnost zavarovanca iz 14., 15. in 16. člena tega zakona, najpozneje v roku enega leta od uveljavitve tega zakona uskladi svoj status z določbami 116. člena tega zakona (t.j. do 31. 12. 2013). Rok za uskladitev statusa je bil v nadaljevanju večkrat podaljšan, nazadnje na podlagi 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2B, Ur. l. RS, št. 102/2015). Določeno je bilo, da zavarovanci lahko nadaljujejo z opravljanjem dejavnosti pod pogojem, da v roku 30 dni od uveljavitve zakona ponovno vstopijo v obvezno zavarovanje za najmanj dve uri dnevno. Hkrati je bilo določeno, da upokojencem, ki v tem roku ne uredijo dvojnega statusa, toženka po uradni dolžnosti ugotovi lastnost zavarovanca od 1. 1. 2016 dalje.

9Kot izhaja iz Poročevalca DZ RS z dne 18. 11. 2015, je bil namen takšne ureditve (t.j. vključitve v obvezno zavarovanje tudi oseb, ki so v skladu z ZPIZ-1 uveljavljale izjemo iz zavarovanja), doseči enako obravnavo vseh samozaposlenih oseb v pokojninski zakonodaji. Že v skladu z ZPIZ-1, ki je bil v veljavi do 31. 12. 2012, možnosti izvzema iz zavarovanja niso imeli vsi samozaposleni, temveč le tisti, ki so izpolnjevali predpisane pogoje³, kar je že znotraj te skupine zavarovancev povzročalo neenakosti. Poleg tega je za delavce v delovnem razmerju nasprotno veljalo, da se pokojnina izplačuje šele po prenehanju zavarovanja, hkrati se jim preneha izplačevati, če ponovno vstopijo v zavarovanje. Zaradi sledenja poenotenju zavarovancev pri pridobivanju, uživanju in varstvu pravic se je možnost izvzema iz zavarovanja z uveljavitvijo ZPIZ-2 ukinila. Eno izmed načel novega pokojninskega zakona je namreč tudi to, da naj se vsi posamezniki, ki neko delo oziroma aktivnost bolj ali manj trajno opravljajo, vključijo v zavarovanje. To pomeni, da morajo biti vse osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (npr. kot samostojni podjetniki posamezniki po zakonu o gospodarskih družbah), po ZPIZ-2 (vsaj sorazmerno) vključene v obvezno zavarovanje ali pa morajo zaradi upokojitve prenehati opravljati dejavnost. ZPIZ-2 je pri tem določil prehodno obdobje za ureditev dvojnega statusa. To je bilo sprva določeno do 31. 12. 2013, nato podaljšano do 31. 12. 2014 in nato še do 31. 12. 2015.

10Tožnica je bila na dan 1. 1. 2016 upokojena in hkrati opravljala dejavnost, ki je podlaga za pridobitev lastnosti zavarovanca po 15. členu ZPIZ-2, vendar svojega dvojnega statusa v zakonskem roku ni uredila sama. Toženka je zato glede na citirano pravno podlago pravilno (po uradni dolžnosti) ugotovila, da ima tožnica lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne pridobitne dejavnosti po 15. členu ZPIZ-2 za deset ur tedensko.

11Tožnica ima sicer prav, da odločba o ugotovitvi lastnosti zavarovanca v posledici pomeni izplačilo sorazmerno nižje pokojnine. Vendar ne gre za poseg v pridobljene pravice. Z izpodbijano odločbo o priznanju lastnosti zavarovanca ni bilo trajno poseženo v odločbo o pravici do starostne pokojnine, ki jo je tožnica pridobila v letu 2007, temveč gre le za začasno (za čas, ko je tožnica vključena v obvezno zavarovanje kot samostojna podjetnica) mirovanje dela njene pokojnine, v sorazmerju z obsegom vključitve v obvezno zavarovanje (v konkretnem primeru za 10 ur tedensko). Pokojnina se bo v polnem obsegu, v skladu z odločbo iz leta 2007, tožnici izplačevala takoj, ko bo prenehala z opravljanjem dejavnosti. Poleg tega pri institutu izvzema iz zavarovanja po ZPIZ-1 niti ni šlo za pravico, ki bi bila tožnici podeljena z odločbo o starostni pokojnini iz leta 2007, temveč zgolj za to, da v skladu s takrat veljavno zakonodajo zavarovanje ni bilo obvezno za določen (ožji) krog samostojnih podjetnikov, ki so izpolnjevali predpisane pogoje.

12Navedena sprememba zakonodaje tudi ni v neskladju z Ustavo. V okviru pravice do socialne varnosti Ustava nalaga državi ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in skrb za njegovo delovanje (drugi odstavek 50. člena). Zakonodajalec določi pogoje in obseg pravic, ki gredo zavarovancem iz tega zavarovanja, lahko pa zakonodajo tudi spreminja. To pomeni, da zakonodajalec lahko enak pravni položaj pravnih subjektov v različnih zaporednih časovnih obdobjih uredi različno in to samo po sebi ne pomeni kršitve Ustave. Opisano spremembo zakonodaje je zakonodajalec ustrezno utemeljil s ciljem enakega urejanja primerljivih položajev. S takšno ureditvijo (ko je tudi za zavarovance, ki so se v preteklosti upokojili in opravljali eno od dejavnosti, ki je podlaga za obvezno zavarovanje, zahteval vključitev v zavarovanje), je enake položaje uredil enako. Za vse aktivne statuse (zavarovance iz 14., 15., 16., 17. člena ZPIZ-2), sedaj velja ista ureditev, to je, da se jim v primeru, ko začnejo ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v omejenem obsegu, izplačuje le sorazmerni del pokojnine. S takšno spremembo je bil dejansko odpravljen institut, ki je zgolj nekaterim samostojnim podjetnikom omogočal ohranjanje samostojne dejavnosti v celoti in hkratnega prejemanja celotne pokojnine, čeprav za takšno razlikovanje s preostalimi samostojnimi podjetniki (in nenazadnje tudi s preostalimi aktivnimi zavarovanci) ni bilo utemeljenega razloga. Hkrati je zakonodajalec določil dovolj dolgo obdobje (skupno 3 leta), v katerem so lahko zavarovanci ustrezno uredili svoj dvojni status.

13Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnice na 391. člen ZPIZ-2, ki ureja varstvo pričakovanih pravic in v prvem odstavku določa, da se osebe, ki so do uveljavitve tega zakona izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, vendar še niso vložile zahtevka, lahko uveljavijo to pravico po navedenih predpisih tudi po uveljavitvi tega zakona. Navedena določba ureja možnost upokojitve po določbah ZPIZ-1 v času veljavnosti ZPIZ-2, kar za tožnico, ki je že upokojena, ni relevantna določba.

14Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

¹ ZPIZ-2 v prvem odstavku 116. člena določa, da uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje. V tretjem odstavku 116. člena pa, da se uživalcu starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine, ki začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, izplačuje sorazmerni del pokojnine. Sorazmerni del pokojnine se začne izplačevati z dnem ponovne pridobitve lastnosti zavarovanca.
² Gre za institut, ki je omogočal, da se je oseba pod določenimi pogoji lahko upokojila in uživala polno pokojnino, kljub temu, da je še naprej opravljala samostojno dejavnost.
³ To možnost je po 18. členu ZPIZ-1 imel upokojenec, ki je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska), in sicer samo pod pogojem, da ni opravljal dejavnosti z osebnim delom, ker je imel zaposlenega vsaj enega delavca za opravljanje te dejavnosti ali je do uveljavitve pravice opravljal isto dejavnost v enakem obsegu, vendar je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja. Za samozaposlene je veljalo še, da dejavnosti ne opravljajo kot edini ali glavni poklic, če v preteklih treh letih niso dosegali določene višine dohodka (nekoliko drugačna ureditev je veljala le v določenem prehodnem obdobju).