VSL Sodba II Cp 533/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo (I) tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 19.026,87 EUR, in (II) tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 19.026,87 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila ter (III) tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki v roku 15 dni povrne nadaljnje pravdne stroške v znesku 170,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in posledično ponovno odmeri pravdne stroške, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V vsakem primeru naj toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpodbijana sodba v odločilnem delu nima razlogov. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je v presežku zavrnilo vtoževani znesek oziroma katera so tista merila in kriteriji, ki jih je sodišče presojalo in na podlagi katerih bi ugotovilo, da Tarifa Združenja SAZAS za javno priobčitev glasbenih del za izdajatelje radijskih in televizijskih programov (Uradni list RS, št. 3/2007, v nadaljevanju Tarifa 2007) ni primerna ali da ne ustreza pogojem iz novele Zakona o avtorski in sorodnih pravicah¹ (v nadaljevanju ZASP-B). S tem je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V sklepu II Ips 325/2016 je Vrhovno sodišče RS sodišču prve stopnje izrecno naložilo, naj presodi Tarifo 2007 in njeno skladnost z ZASP-B. Iz sklepa tudi izhaja, da individualna merila, kar pomeni sklepanje individualnih pogodb z uporabniki, predstavljajo odsotnost pravne predvidljivosti in pravne enakosti. Tega sodišče ni upoštevalo, saj je ponovno odločilo na podlagi individualnih meril, domnevno določenih v bianco nepodpisani pogodbi. Ponovno je odločilo o vprašanju pogodbe, o katerem je Vrhovno sodišče RS že odločilo. Sodišče se ni opredelilo do uporabe Tarife 2007 na podlagi kriterijev ZASP-B, s čimer je kršilo Zakon o avtorski in sorodnih pravicah² (v nadaljevanju ZASP), ravnalo pa je tudi v nasprotju z navodili Vrhovnega sodišča RS. Vprašanje uporabe tarife je vprašanje materialnega prava, ki ga mora sodišče poznati. Sodišče je zato breme opredelitve do primernosti Tarife 2007 na podlagi ZASP-B neutemeljeno prevalilo na pravdni stranki. Ravnanje sodišča na naroku dne 4. 9. 2017, na katerem je pravdni stranki pozvalo, da se opredelita do primernosti Tarife 2007, nima podlage v ZPP in v sklepu II Ips 325/2016. Sodišče je ravnalo arbitrarno in je kršilo ustavno pravico do sodnega varstva. Sodišče strankama ni omogočilo ustrezne priprave in jima določilo primernega roka za opredelitev do primernosti Tarife 2007, za kar je tožeča stranka izrecno zaprosila na naroku. Ker sodišče o njenem predlogu ni odločilo, je kršilo pravila pravdnega postopka. Strankama tudi ni bilo omogočeno, da se ustrezno pripravita in predložita kakršnekoli dokaze za svoje navedbe. Ocena sodišča, da tožeča stranka na naroku dne 4. 9. 2017 ni podala vseh trditev, po katerih jo je pozvalo sodišče, je v nasprotju z zapisnikom. Sodišče pravdnih strank ni pozvalo k podajanju navedb in predložitvi dokazov za svoje navedbe, temveč da se opredelita do materialnega prava. Če je nameravalo uporabiti pravno podlago, zaradi katere bi morali stranki podati navedbe in predložiti dokaze, bi ju moralo konkretno pozvati, pa ju ni. Sodišče se ni opredelilo do bistvenih navedb tožeče stranke o Tarifi 2007 v povezavi z ZASP-B, podanih na naroku dne 4. 9. 2017. Zgolj pavšalno je zapisalo, da tožeča stranka ni zmogla podati trditev. Ne pove pa, katere so navedbe, ki jih tožeča stranka ni podala, in v katerem delu so navedbe pomanjkljive. S tem je sodišče kršilo tožeči stranki ustavno pravico do učinkovitega sodnega varstva, predvsem pa pravico do izjave. Ker sodišče o predlogu za dodelitev primernega roka ni odločilo, je bila tožeča stranka prepričana, da je zadostila zahtevi sodišča. Ker sodišče ni presojalo skladnosti Tarife 2007 s kriteriji ZASP-B, je kršilo materialno pravo. Sodišče je brez pojasnila odstopilo od napotil Vrhovnega sodišča RS. Odločitev je tudi sama s seboj v nasprotju. Sodišče je kot podlago za odmeno avtorskega nadomestila uporabilo osnutek nepodpisane pogodbe, pri tem pa se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je višina avtorskega honorarja iz pogodbe skladna s kriteriji iz ZASP-B, s čimer je kršilo ZASP. Priglaša pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo tožeči stranki.

4Pritožba ni utemeljena.

5V tej pravdni zadevi tožeča stranka zahteva od tožene stranke, ki se profesionalno in v pridobitne namene ukvarja z radiodifuzijo, plačilo avtorskega nadomestila za leti 2008 in 2009. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe pravdni stranki v vtoževanem obdobju nista imeli sklenjene pogodbe o uporabi glasbenih del. Gre za pravico do radiodifuznega oddajanja glasbenih del iz 30. člena ZASP. Pravica radiodifuznega oddajanja je izključna pravica, da se delo priobči javnosti s pomočjo radijskih ali televizijskih programskih signalov, namenjenih javnosti, in sicer brezžično (vključno s satelitom) ali po žici (vključno s kablom ali mikrovalovnim sistemom). Ker je tožena stranka avtorsko varovana dela uporabljala brez ustrezne pogodbe, tj. brez dovoljenja tožeče stranke, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da obstoji temelj tožbenega zahtevka - neupravičena pridobitev (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Da tožena stranka dolguje tožeči stranki nadomestilo za neupravičeno uporabo avtorskih del za leti 2008 in 2009, je bilo sicer odločeno že v prvem sojenju v tej zadevi (tožbenemu zahtevku je bilo pravnomočno delno ugodeno). V ponovljenem sojenju je tako ostala sporna (predvsem) višina vtoževane terjatve.

6V prvem sojenju je prvostopenjsko sodišče apriorno zavrnilo zahtevek tožeče stranke po merilih, podanih v Tarifi 2007, za uporabo katerih se je zavzemala tožeča stranka. Zavzelo je stališče, da enostransko sprejeta Tarifa 2007 ni veljavna, ker ni bila sprejeta v postopku, kakršen je bil uzakonjen z novelo ZASP-B. Pritožbeno sodišče se je s tem stališčem strinjalo, ni pa ga sprejelo Vrhovno sodišče RS, ki je s sklepom II Ips 325/2016 z dne 18. 5. 2017 v zavrnilnem delu razveljavilo sodbi nižjih sodišč. Pojasnilo je, da Tarifa 2007 sicer ni bila sklenjena kot skupni sporazum, zaradi česar tudi ne more imeti veljave skupnega sporazuma. Vendar pa lahko ob dejstvu, da je bila v spornem obdobju podana pravna praznina,³ v skladu s četrtim odstavkom 157. člena ZASP-B predstavlja obrazloženo podlago zahteve za plačilo nadomestila, določenega s strani kolektivne organizacije, ob upoštevanju kriterijev iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Prvostopenjskemu sodišču je zato naložilo, naj v ponovljenem postopek zahtevek tožeče stranke obravnava na podlagi meril, vzpostavljenih na podlagi četrtega odstavka 157. člena ZASP-B. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju razpisalo narok za glavno obravnavo dne 4. 9. 2017, na katerem je glede na povzeto stališče Vrhovnega sodišča RS pozvalo pravdni stranki, da se opredelila do primernosti nadomestila po Tarifi 2007 glede na v 156. členu ZASP-B določena merila. Ker tožeča stranka po mnenju sodišča prve stopnje ni podala vseh trditev, po katerih je bila pozvana, je uporabo Tarife 2007 odklonilo, ne da bi se vsebinsko opredelilo do skladnosti meril iz Tarife 2007 s 156. členom ZASP-B. Sodišče prve stopnje je torej obrazložilo, zakaj ni uporabilo Tarife 2007 (in je posledično zavrnilo tožbeni zahtevek), zaradi česar v tej zvezi ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je tudi pojasnilo, glede katerih postavk iz 156. člena ZASP-B se tožeča stranka ni izjasnila (primerjaj zlasti 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je pojasnjeno, o čem se tožeča stranka ni izjasnila, pa bi se po stališču sodišča prve stopnje morala), se prav tako ni moč strinjati s pritožbenimi navedbami, da je kršilo tožeči stranki pravico do izjave. Pravilno pa tožeča stranka opozarja v pritožbi, da bi moralo sodišče prve stopnje, tudi ob upoštevanju njenih navedb, podanih na naroku dne 4. 9. 2017, vsebinsko obravnavati merila iz Tarife 2007.

7ZASP-B v tretjem odstavku 156. člena določa, da je podlaga za izračun višine nadomestila denarno ocenjena korist, ki jo pridobi uporabnik iz dejavnosti, v kateri so uporabljena varovana dela iz repertoarja kolektivne organizacije. V skladu s četrtim odstavkom istega člena ZASP-B se pri določanju višine nadomestila upošteva pomen varovanega dela za dejavnost uporabnika, v skladu s petim odstavkom pa se za oceno denarne koristi praviloma uporablja ustrezen del prihodka ali stroškov uporabnika pravic, upoštevajoč sporazumno dogovorjene kriterije; če se korist ne izraža v prihodku, lahko kolektivna organizacija in reprezentativno združenje uporabnikov določita druge kriterije.

8Tožeča stranka je v tej zvezi na naroku dne 4. 9. 2017 (v bistvenem) navedla:

- da je pri sprejemanju, določitvi in objavi Tarife 2007 upoštevala vse zakonske pogoje, kot jih določa 157. člen ZASP v četrtem odstavku,

- da je višina nadomestila po Tarifi 2007, ki ga mora plačati uporabnik za uporabo avtorskih glasbenih del, odvisna od prihodka uporabnika, ustvarjenega z uporabo glasbenih del, in od obsega uporabe avtorskih del - širši je obseg uporabe varovanih del, višji odstotek od ustvarjenega prihodka plača radijski izdajatelj in obratno,

- da se upošteva tudi, če uporabnik pravilno in pravočasno sporoča podatke o višini prihodkov, ki jih je ustvaril z uporabo avtorskih del, podatke o vrsti uporabe in podatke o avtorjih uporabljenih avtorskih del,

- da je tožeča stranka pri določitvi tarife uporabila kriterije Svetovne organizacije za intelektualno lastnino (WIPO) in priporočila Mednarodne konfederacije avtorskih združenj (CISAC), ki veljajo na področju avtorske zaščite v Evropi in svetu, kar je poudarjeno tudi v razveljavljenem delu Pravilnika 1998 (Ustavno sodišče je delno razveljavilo Pravilnik 1998, vendar je tožeča stranka s Tarifo 2007 kriterije za določitev višine nadomestila zgolj konkretizirala in jasneje določila, pri čemer je tarifa po višini ostala enaka) - upoštevano je pravilo, po katerem uporabnik v primeru, da celotni svoj oddajni čas uporablja avtorsko varovano glasbo, plača 10 % od prihodka, ustvarjenega z uporabo glasbe, če je varovane glasbe v oddajnem času manj, npr. 70 %, pa plača 7 % od navedenih prihodkov,

- da je tožeča stranka iz razloga, ker tožena stranka ni sporočila, koliko avtorsko varovane glasbe uporablja in katera avtorska dela uporablja, upoštevala splošni standard, ki je, da se avtorsko varovana dela v radijskih programih predvajajo v povprečju 70 % oddajnega časa,

- da skupno dogovorjenih kriterijev ni moč uporabiti, saj kolikor bi se stranki sporazumeli, do predmetnega spora ne bi prišlo.

9Predhodno je tožeča stranka pojasnila, katere prihodke konkretno je treba v skladu s Tarifo 2007 upoštevati pri izračunu avtorskega nadomestila - prihodke od ekonomsko propagandnega programa, prihodke od dotacij (razen za govorno informativni program), prihodke od posebej naročenih izvajanj glasbe ter prihodke od naročnine, ter predlagala, da se postavi izvedenec finančne stroke, ki bo ugotovil, kakšno korist ima tožena stranka od uporabe avtorskih del s področja glasbe oziroma kakšni so njeni prihodki (glej pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 1. 4. 2014). Sodišče prve stopnje je izvedenca tudi postavilo. Pri tem je tožeča stranka v tožbi pri obračunu avtorskega nadomestila upoštevala prihodke tožene stranke, objavljene v javnih evidencah – AJPES. Vtoževano terjatev je izračunala na podlagi 4.a člena Tarife 2007, ki določa minimalni honorar (specifikacija terjatve v prilogi A2).

10Glede na povzete trditve tožeče stranke pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago za presojo, ali je po Tarifi 2007 določeno nadomestilo primerno oziroma ali Tarifa 2007 v konkretnem primeru predstavlja obrazloženo zahtevo za plačilo vtoževanega avtorskega nadomestila, na kar pravilno opozarja tožeča stranka v pritožbi.⁴ Navedla je namreč kriterije za določitev višine nadomestila iz Tarife 2007 in zakaj so (po njenem mnenju) skladni s kriteriji iz tretjega, četrtega in petega odstavka 156. člena ZASP-B. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob upoštevanju zbranega procesnega gradiva opraviti materialnopravno presojo primernosti nadomestila po Tarifi 2007 glede na 156. člen ZASP-B, kar mu je bilo naloženo že s sklepom VS RS II Ips 325/2016. Takšno pravno presojo je lahko v konkretnem primeru opravilo tudi pritožbeno sodišče samo, brez predhodne obravnave. Pravno odločilna dejstva namreč bodisi niso bila sporna bodisi izhajajo iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča.

11Po Tarifi 2007 se pri določitvi višine avtorskega nadomestila upoštevajo standardi CISAC in priporočila WIPO, da je plačilo avtorskega nadomestila sorazmerno pomembnosti in obsegu uporabe avtorskih glasbenih del v dejavnosti uporabnika, kar pomeni, da v primeru, če uporabnik 100 % oddajnega časa uporablja avtorska glasbena dela, nadomestilo znaša 10 % prihodkov, ustvarjenih z uporabo glasbe. Ta odstotek se v primeru manjšega odstotka uporabe avtorskih glasbenih del v oddajnem času ustrezno sorazmerno zmanjšuje z manjšim obsegom uporabe avtorske glasbe (primerjaj 1. člen Tarife 2007). V konkretnem primeru je tožeča stranka trdila, da je toženka v vtoževanem obdobju uporabljala varovana glasbena dela 70 % oddajnega časa,⁵ kar pomeni, da bi bila toženka dolžna v skladu s povzetim 1. členom Tarife 2007 plačati kot nadomestilo za uporabo avtorskih glasbenih del 7 % od prihodkov, ustvarjenih z uporabo avtorske glasbe v letih 2008 in 2009. To pa je skoraj še enkrat več,⁶ kot bi bila dolžna plačati na podlagi Pogodbe št. 3058 o uporabi glasbenih neodrskih del v programih komercialnih radijskih postaj (v nadaljevanju Pogodba 2004), ki jo je sklenila s tožečo stranko za leto 2004 in se je avtomatično podaljševala za naslednje enoletno obdobje, vse dokler je tožeča stranka konec oktobra 2007 ni odpovedala, kar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi Pogodbe 2004 in dopisa z naslovom „Odpoved pogodbe“ (priloga A3). Po neizpodbijanih ugotovitvah izpodbijane sodbe bi namreč višina nadomestila za uporabo glasbenih del po Pogodbi 2004 v spornem obdobju znašala 3,85 % od ugotovljenih prihodkov, ustvarjenih z glasbo, pri čemer se pri obračunu nadomestila v skladu s 7. členom Pogodbe 2004 upoštevajo enaki prihodki, kot se upoštevajo v skladu s točkami a, b in c 2. člena Tarife 2007.⁷ Pogodba 2004 sicer v relevantnem obdobju ni več veljala, ker je bila odpovedana, vendar pa je treba v skladu s petim odstavkom 156. člena ZASP-B, po katerem se denarna korist oceni ob upoštevanju sporazumno dogovorjenih kriterijev, pri presoji primernosti nadomestila po enostransko sprejeti Tarifi 2007 upoštevati tudi višino nadomestila, dogovorjenega s Pogodbo 2004, na katero se je sklicevala toženka. Pogodbo 2004 je tožeča stranka res sklenila zgolj s toženko, a tožeča stranka ni trdila, da je imela z drugimi uporabniki sklenjene pogodbe, ki so vsebovale višje honorarje, oziroma ni konkretizirano prerekala trditev toženke, da je imela tožeča stranka z večino uporabnikov (radijskimi postajami) sklenjeno takšno pogodbo kot s toženko⁸ (drugi odstavek 214. člena ZPP).⁹ Ob dejstvu, da tožeča stranka ni navedla prepričljivih razlogov, zakaj po Pogodbi 2004 sprejeta merila ne odražajo primernega nadomestila, ni moč šteti, da Tarifa 2007, ki določa bistveno višje avtorsko nadomestilo kot Pogodba 2004, v okoliščinah konkretnega primera upošteva kriterije iz 156. člena ZASP-B oziroma da predstavlja obrazloženo podlago zahteve tožeče stranke za plačilo nadomestila v spornem obdobju v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP-B. Tožeča stranka je sicer navedla, da Tarifa 2007 upošteva kriterije WIPO in priporočila CISAC, kar pa ne zadošča. Iz njenih trditev namreč izhaja, da so navedeni standardi in priporočila veljali že v času, ko je bil sprejet Pravilnik 1998, ki jih je tudi že upošteval, in torej tudi v času veljavnosti Pogodbe 2004, pa je kljub temu s toženko sklenila pogodbo, s katero je bil dogovorjen bistveno nižji avtorski honorar, kot bi ji šel (po njenem zatrjevanju) ob upoštevanju navedenih standardov in priporočil. Tožeča stranka (kot tudi toženka) je v času veljavnosti Pogodbe 2004 očitno štela, da je bila dogovorjena tarifa primerna, saj sicer pogodbe ne bi sklenila in podaljševala. Ob tem velja poudariti, da je primernost tarife dosežena, ko je bila vsaka od udeleženih strank s svojimi pravicami in potrebami upoštevana in je prejela to, kar se ji dolguje.¹⁰ Primernost tarife se zato najlažje izrazi s soglasjem volje,¹¹ ki ga sicer v relevantnem obdobju ni bilo (več), je pa obstajalo v predhodnem obdobju. Ustavno sodišče tudi poudarja, da kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic temelji na pogodbenem načelu.¹² Ker enostransko sprejeta tarifa predstavlja odstop od tega načela, je pri obravnavanju Tarife 2007 in njenih meril v povezavi s 156. členom ZASP-B potreben restriktiven pristop.

12Drži pritožbena navedba, da je opredelitev meril za določitev avtorskega nadomestila s splošnim aktom, kakršen je Tarifa 2007, v skladu z načeloma pravne predvidljivosti in pravne enakosti (primerjaj tudi 16. točko obrazložitve sklepa VS RS II Ips 325/2016), vendar pa je treba na drugi strani upoštevati tudi monopolni položaj tožeče stranke in s tem povezano tveganje, da določi previsoko tarifo. Tudi zato je bilo na njej breme, da poda prepričljive argumente, zakaj je v konkretnem primeru enostransko sprejeta tarifa primerna, kljub temu, da določa nadomestilo, ki je skoraj še enkrat višje od nadomestila, dogovorjenega z več let veljavno Pogodbo 2004. Ker tožeča stranka tega bremena ni zmogla, meril iz Tarife 2007 v tej zadevi ni moč uporabiti, temveč je treba pri zapolnitvi pravne praznine upoštevati merila, vsebovana v Pogodbi 2004. Tožeča stranka, kot že pojasnjeno, ni oporekala trditvam toženke, da je imela tožeča stranka v (relevantnem obdobju) z večino uporabnikov sklenjeno takšno pogodbo kot s toženko, zato je treba šteti avtorski honorar, kot je bil dogovorjen s Pogodbo 2004, za običajen (drugi odstavek 168. člena ZASP¹³).

13Na merila, vsebovana v Pogodbi 2004, se je pri določitvi primerne višine avtorskega honorarja oprlo tudi sodišče prve stopnje,¹⁴ ki sicer neutemeljeno ni vsebinsko obravnavalo meril iz Tarife 2007. Ob upoštevanju navedenih meril in delnih plačil toženke, je tožeča stranka po izračunu sodišča prve stopnje, ki ga pritožba konkretizirano ne izpodbija, upravičena do plačila 11.322,12 EUR (gre za dolg na dan 19. 12. 2012, v katerem so zajete glavnica in zakonske zamudne obresti). Ker ji je bil ta znesek že pravnomočno prisojen v prvem sojenju, je izpodbijana odločitev o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka pravilna.

14Glede na vse pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako krije svoje stroške odgovora na pritožbo toženka. Ti stroški namreč niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in odločitvi na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Uradni list RS, št. 43/2004.
² Uradni list RS, št. 21/1995 s kasnejšimi spremembami.
³ Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 325/2016 zavzelo stališče, da višine avtorskega honorarja ni mogoče določiti po prvem odstavku II. poglavja tarife Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (v nadaljevanju Pravilnik 1998), ker ga je Ustavno sodišče razveljavilo z odločbo U-I-165/03 z dne 15. 12. 2005, iz sklepa pa tudi ni izhajala možnost določitve nadomestila na podlagi drugega in tretjega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998, ki sicer z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča nista bila razveljavljena. Takšno stališče (in sicer izrecno tako glede splošne tarife iz prvega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 1998 kot glede minimalne tarife iz drugega odstavka, ki se po mnenju Vrhovnega sodišča RS ne more uporabljati brez splošne tarife) je zavzeto tudi v kasnejših sodbah Vrhovnega sodišča RS - primerjaj sodbi II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
⁴ Ker je torej tožeča stranka (na poziv sodišča prve stopnje) podala zadostno trditveno podlago, je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno konkretneje pozivati na dopolnitev navedb, niti ji ni bilo dolžno dati primernega roka za dopolnitev navedb. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka za primer, da njene trditve niso bile zadostne (tožeča stranka v pritožbi trdi, da se je na naroku dne 4. 9. 2017 opredelila do Tarife 2007 v povezavi z ZASP-B in da bi moralo sodišče vsebinsko obravnavati merila iz Tarife 2007), utemeljuje kršitev pravil ZPP in pravice do sodnega varstva, so zato odveč. Tožeča stranka v pritožbi sicer ne navede, katere dodatne trditve in dokaze bi podala, če bi imela za to primeren (dodaten) rok. Pri tem iz zapisnika o glavni obravnavi dne 4. 9. 2017 tudi ne izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala kršitev ZPP, ker ji ni bil dan dodatni rok (prvi odstavek 286.b člena ZPP).
⁵ Teh trditev toženka ni konkretizirano prerekala.
⁶ Če pa se nadomestilo obračuna po 4. členu Tarife 2007, kot ga je tožeča stranka, ki določa minimalni honorar, bi šlo še za višje nadomestilo, saj se minimalno nadomestilo obračuna v primeru, če bi bilo na podlagi kriterijev iz 1., 2. in 3. člena te tarife nadomestilo nižje od minimalnega avtorskega honorarja.
⁷ Pri izračunu nadomestila se v skladu s Pogodbo 2004 upoštevajo: (1) prihodki od ekonomsko propagandnega programa, (2) prihodki od dotacij z izjemo tistih dotacij, ki jih lokalne ali regionalne skupnosti vplačajo namensko za govorno informativni program, in (3) prihodki od posebej naročenih izvajanj glasbe. Po Tarifi 2007 pa se poleg navedenih prihodkov upoštevajo še prihodki od naročnine. V skladu z 8. členom Pogodbe 2004 višina nadomestila za uporabo glasbenih del znaša 10 % od prihodkov od posebej naročenih izvajanj glasbe, 3,85 % pa od ostalih relevantnih prihodkov, vendar pa tožena stranka po ugotovitvah izpodbijane sodbe prihodkov od posebej naročenih izvajanj glasbe v letih 2008 in 2009 ni imela.
⁸ Navedeno je toženka trdila že v odgovoru na tožbo, pa tudi v pripravljalni vlogi z dne 9. 4. 2014.
⁹ V zvezi s Pogodbo 2004 je tožeča stranka trdila zgolj, da je neobstoječa oziroma da ne velja več.
¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča U-I-240/10-15 z dne 16. 5. 2013, točka 14 obrazložitve.
¹¹ Primerjaj sodbo VS RS II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018.
¹² Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013, točka 30 obrazložitve.
¹³ V skladu z navedeno določbo je kršilec dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode, ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste.
¹⁴ Tožeča stranka v pritožbi sicer trdi, da je sodišče prve stopnje uporabilo osnutek nepodpisane pogodbe, kar pa iz obrazložitve ne izhaja. Oprlo se je namreč na Pogodbo 2004 (glej 28. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijane sodbe), ki sta jo podpisali obe pravdni stranki (priloga A3).