VSL Sodba II Cp 308/2018

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako:

- da se v točki I. izreka zavrne tudi tožbeni zahtevek za plačilo 3.289,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 do plačila;

- v točki III. izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna v 15. dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 689, 84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (točka II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 230,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

IV. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Toženi stranki je naložilo v plačilo 3.289,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 5. 2013 in pravdne stroške tožeče stranke v višini 852,10 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. in III. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za 1.653,98 EUR; točka II.).

2Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

3Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu za znesek 550,00 EUR (450,00 EUR za strah in 100,00 EUR za premoženjsko škodo: 60,00 za kilometrino in 40,00 EUR za tujo nego in pomoč). Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP¹. Predlaga spremembo sodbe z zvišanjem odškodnine za navedeni znesek. Podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami.

4Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5Tožena stranka izpodbija sodbo v točki I. in III. izreka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z ugotovitvijo o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke zaradi opustitve skrbnosti pri brisanju mokrih stopnic. Povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah škodnega dogodka. Po pritožbenem mnenju slednje ne dopuščajo presoje, da ravnanje zavarovanke ni bilo zadosti skrbno in da je odstopila od dolžnosti zagotavljanja osnovne varnosti v hiši. Ko je pometla in pomila stopnice, je šla v hišo spraznit vedro in po suho krpo, s katero je hotela še pobrisati stopnice. Do tožnikovega padca je prišlo v vmesnem času petih minut. Med zavarovancem tožene stranke in tožnikom ni bilo dogovora, kdaj bo slednji prišel po omaro. Zavarovančeva žena za dogovor ni vedela niti ni vedela, da je bil istega dne kdo na obisku. Njena reakcija (da je najprej splaknila in pospravila vedro, nato vzela krpo in se napotila brisat stopnice) je povsem običajna in življenjska. Zahteva sodišča, da bi morala imeti suho krpo ves čas pri sebi in stopnice pobrisati nemudoma po pomivanju, pa je pretirana in nerazumna. Do škodnega dogodka je prišlo na zasebnem zemljišču. Odgovornost je treba presojati v okviru povprečne skrbnosti lastnika stanovanjske hiše, kar je bilo v obravnavanem primeru izpolnjeno. Podrejeno ugovarja, da je tožnik padel zaradi svoje nepazljivosti. V celoti ali vsaj v veliki meri je prispeval k nastanku škodnega dogodka. Za primer, da bi pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izpodbijana sodba o temelju pravilna, ugovarja višini prisojene odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin, ker je previsoka. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

6Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev s stroškovnimi posledicami.

7Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ne.

8Tožnik uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 23. 10. 2012, ko je pri prenašanju omare padel na mokrih zunanjih stopnicah stanovanjske hiše zavarovanca tožene stranke. Ni bilo sporno, da je imel slednji sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti pri toženi stranki po pogodbi za zavarovanje stanovanjskih premičnin (PG-sta/14-3 v prilogi B2). Iz ugotovitev sodišča in nespornih dejstev izhaja:

- da sta se tožnik in zavarovanec tožene stranke dogovorila, da bo tožnik k zavarovancu prišel iskat omaro, ki je pri zavarovancu niso več potrebovali;

- da dan in ura tožnikovega obiska pri zavarovancu nista bila dogovorjena;

- da se je tožnik obravnavanega dne pri zavarovancu oglasil skupaj s svojim bratom, ki je pomagal pri prenašanju omare in da sta v stanovanje vstopila po še suhih zunanjih stopnicah, nato pa sta skupaj z zavarovancem v stanovanjski hiši najprej izpraznila omaro;

- da se je v tem času iz službe vrnila zavarovančeva žena, ki za obisk in selitev omare ni vedela;

- da je zavarovančeva žena zunanje stopnice pomila z vodo in čistilom in nato nameravala mokre stopnice pobrisati še s suho krpo, zaradi česar je odšla ponjo v hišo, kamor je odnesla vedro z vodo, ga splaknila in se nato takoj vrnila s suho krpo, da bi stopnice še pobrisala;

- da je v vmesnem času, ko zavarovanke ni bilo ob stopnicah (5 minut), tožnik padel na mokrih stopnicah pri prenašanju omare, visoke med 150 - 180 cm, ki jo je nosil tako, da je imel na vsaki roki navezan nosilni trak, nastavljen pod omaro, hodil pa je sklonjen po stopnicah z obrazom naprej in z rokami stisnjenimi v pest, tako, da je bila omara pred njim in ni mogel videti in pričakovati mokrih stopnic;

- da sta ostala dva nosača (tožnikov brat in zavarovanec tožene stranke) nosila omaro spredaj, držala omaro vsak na svoji strani in hodila vzvratno.

9Ob takih dejanskih okoliščinah je sodišče presodilo, da je za tožnikovo poškodbo oziroma padec podana krivdna odgovornost tožnikovega zavarovanca oziroma njegove žene. Njeno ravnanje je bilo po presoji sodišča prve stopnje premalo skrbno: čeprav je sama predvidevala, da zaradi mokrih tal lahko nastane škodljiva posledica (zato je šla po suho krpo), mokrih tal ni nemudoma obrisala s suho krpo. Škodni dogodek bi lahko preprečila, če bi imela suho krpo že s seboj ali bi se nemudoma vrnila iz hiše (ne da bi splaknila vedro in očistila mokro krpo), ali bi osebe v hiši obvestila o mokrih stopnicah in jih nanje opozorila.

10Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 131. člena OZ² o krivdni odgovornosti in iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode, vendar je pravni standard protipravnega ravnanja glede na ugotovljene okoliščine primera presojalo prestrogo. Pravilno je opozorilo na 10. člen OZ, ki vsakomur nalaga, da se vzdrži ravnanj, s katerimi bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Škoda lahko drugemu nastane ne le zaradi aktivnega ravnanja povzročitelja, pač pa tudi zaradi njegovih opustitev, to je zaradi opustitev dolžnosti opraviti določeno ravnanje za preprečitev ali zmanjšanje škode. Za presojo o nastanku odškodninske odgovornosti v takih primerih je treba ugotoviti, ali je zaradi opustitve dolžnega ravnanja nastanek škodnega dogodka objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, pri čemer je treba vselej izhajati oziroma upoštevati konkretne okoliščine primera³. Pri opustitvah dolžnega ravnanja se vprašanje protipravnosti ravnanja prepleta s krivdo oziroma vprašanjem, ali je oseba, ki je opustila dolžno ravnanje, ravnala malomarno. Ugotoviti je treba, ali je potencialni oškodovalec kljub opustitvi ravnal običajno oziroma normalno glede na ugotovljene okoliščine primera: torej ali je ravnal v skladu z zahtevanim standardom skrbnosti. Za obravnavani primer, kjer je zavarovanka tožene stranke fizična oseba, do škodnega dogodka pa je prišlo pred njeno stanovanjsko hišo, bi morala ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarja (prvi odstavek 6. člena OZ). Sodišče mora torej presoditi, ali je v konkretnem primeru ravnala s skrbnostjo povprečno skrbnega človeka.

11Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da je odločitev sodišča prve stopnje o krivdni odgovornosti zavarovanke tožene stranke v ugotovljenih okoliščinah primera prestroga. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča se je zavarovanka tožene stranke, kot to navaja tožena stranka kot pritožnica, lotila pomivanja in brisanja zunanjih stopnic na povsem običajen in življenjsko-izkustveno logičen način. Normalno in običajno je, da umazane stopnice najprej pometeš in pomiješ, kot je izpovedovala zavarovanka tožene stranke, nato pa jih še pobrišeš s suho krpo, če je to potrebno. Organizacija čiščenja je stvar odločitve posameznika, ki se loti čiščenja. Če prvi dve fazi čiščenja opravi z več pripomočki, kot je izpovedovala zavarovanka v obravnavanem primeru (z metlo, vedrom in pripravo za mokro brisanje tal z držalom), je logično in življenjsko povsem sprejemljivo, da s seboj ne moreš hkrati nositi še suhe krpe in da jo greš iskat, ko zaključiš s pomivanjem in ko odložiš in pospraviš prve pripomočke. Če si faze čiščenja sledijo tekoče, brez daljših zastojev, tako kot v obravnavanem primeru, ko se je zavarovanka tožene stranke pri menjavi pripomočkov zamudila vsega 5 minut, ji opustitve dolžne skrbnosti pri čiščenju ni mogoče očitati. Čeprav je po ugotovitvah sodišča prve stopnje vedela, da so mokre stopnice nevarne za zdrs, ker je šla zato po suho krpo, je bistveno, da jih je prav zato nameravala obrisati takoj, ko je bilo to mogoče. Torej takoj, ko je odložila prve čistilne pripomočke in jih zamenjala s potrebnim pripomočkom za nadaljnje čiščenje (suho krpo). Dejstvo, da je prej še sprala vedro in počistila uporabljene stvari, ob za tožnico nespornem dejstvu, da je menjava pripomočkov trajala kratek čas (ne več kot 5 minut), ne odstopa od skrbnosti običajnega človeka pri čiščenju stopnic. Tudi očitek sodišča zavarovanki, da bi morala na mokre stopnice opozoriti ostale osebe v hiši, je spričo nadaljnjega nespornega dejstva, da za selitev omare ni vedela, po njeni lastni izpovedbi pa po prihodu iz službe tudi ni zaznala niti slišala obiskov oziroma drugih oseb v stanovanjski hiši, je neutemeljen. Tako kot navaja pritožba tožene stranke, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da v ugotovljenih okoliščinah primera zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja niti krivde. Taka so tudi stališča sodne prakse v primerljivih zadevah⁴.

12Ker je sodišče prve stopnje prestrogo presojalo pravni standard protipravnosti ravnanja, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v delu, ko mu je sodišče prve stopnje ugodilo. Posledično je bilo treba na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP spremeniti sodbo tudi glede stroškov tako, da je tožeča stranka zaradi neuspeha v pravdi dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške, in sicer v višini, ki jih je odmerilo že sodišče prve stopnje, tožena stranka pa jih s pritožbo ni izpodbijala (ugotovitve v točki 43. sodbe).

13Ker je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen že po temelju, pritožba tožeče stranke, ki izpodbija dosojeno višino odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo ni utemeljena. Zato na pritožbene navedbe ni treba podrobneje odgovarjati. Izpodbijani zavrnilni del sodbe je pritožbeno sodišče potrdilo na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo.

14O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka uspela s pritožbo, ji mora tožeča stranka povrniti priglašene in odmerjene pritožbene stroške za sodno takso in materialne stroške. V primeru zamude s plačilom bo od odmerjenega zneska dolgovala tudi zakonske zamudne obresti⁵. Tožeča stranka na drugi strani zaradi neuspeha s svojo pritožbo in nepotrebnosti odgovora na pritožbo tožene stranke do povračila svojih stroškov pritožbenega postopka ni upravičena (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih trpi sama.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Ur. l. RS št. 83/2001 s spremembami.
³ Primerjaj sodba VSRS II Ips 129/2015 in točki 5. navedena sodna praksa.
⁴ Primerjaj sodbo VSRS II Ips 197/2016 z dne 17. 5. 2018.
⁵ Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS, 13. 12. 2006.