VSL Sodba II Cpg 62/2018

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih I. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12421/2017 z dne 17. 2. 2017, ostane v prvem odstavku izreka v veljavi zaradi plačila 2.123,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2015 dalje do plačila in v tretjem odstavku izreka zaradi plačila 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 3. 2017 dalje do plačila.

II. V preostalem delu se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 12421/2017 z dne 17. 2. 2017, v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 639,71 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka sodbe se je iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pravočasno pritožila tožena stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba ni utemeljena.

5O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6Tožena stranka v postopku vtožuje delno plačilo računa št. 003 v znesku 3.007,30 EUR (tožena stranka je že plačala 883,72 EUR) za lepljeno kaljeno steklo, izdano na podlagi dobavnice 002. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka v ePobot na dan 23. 5. 2017 prijavila za 3.630,96 EUR obveznosti, s čimer je priznala, da je na ta dan tožeči stranki toliko dolgovala. Ker je ugotovilo tudi, da je tožeča stranka delno izpolnitev pravilno upoštevala tako, da je najprej zapirala starejše zapadle terjatve, dolg po vtoževanem računu pa znaša več, kot je trdila tožena stranka, je zahtevku ugodilo.

7S trditvami, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da razlika med dolgom in plačili oziroma pobotom v skladu s kontno kartico, na katero se sklicuje tožeča stranka, znaša 2.066,48 in ne 2.123,58 EUR, kot vtožuje tožeča stranka v tem postopku, tožena stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da so navedbe glede višine dolga in višine pobotanega zneska neresnične in dejanskemu stanju ne ustrezajo.

8Nerelevantne so tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da predloženi račun in kontna kartica s strani tožeče stranke nista podpisana. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožeča stranka blago, zaračunano s tem računom, toženi stranki dobavila, ta pa izdanemu računu ni oporekala oziroma ga zavrnila. Ker je bila storitev oziroma dobava opravljena, pritožnica s sklicevanjem na neveljavnost verodostojne listine obstoja tožničine terjatve ne more izpodbiti.

9Pritožnica nadalje neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo kot nepotrebno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem direktorja tožene stranke P. Z., kar je tožena stranka predlagala v dokaz navedb glede dobavljenega blaga. Iz vsebine izpodbijane sodbe namreč izhajajo trditve tožene stranke, v potrditev katerih je ta predlagala zaslišanje njenega zakonitega zastopnika, tudi višje sodišče pa se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile te prepavšalne, da bi jih bilo mogoče sploh preveriti. Tožena stranka je sicer trdila, da je obstajal dogovor, da znaša cena dobavljenega blaga po vtoževanem računu 1.921,94 EUR, vendar ni navedla niti s kom na strani tožeče stranke niti kdaj in ob kakšni priliki se je to dogovorila. Sodišče pa ni dolžno izvajati dokazov, s katerimi bi se nadomestila pomanjkljiva trditvena podlaga stranke (prim. 212. člen ZPP). Ti so namenjeni potrditvi pravno relevantnih trditev, ne pa njihovemu nadomeščanju. Očitana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Upoštevaje pravkar navedeno zato ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da bi bila, glede na pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, do katere se ni mogla kvalitetno vsebinsko opredeliti, izpoved tožene stranke v tem postopku odločilna.

10Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).