VSRS sodba II Ips 167/2013

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v višini 780,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dni po vročitvi te sodbe do plačila.

1Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da v petnajstih dneh iz Parka dr. Janeza Drnovška v Zagorju ob Savi odstrani kip s podobo dr. Janeza Drnovška in razveljavi poimenovanje osrednjega mestnega parka ob Cesti zmage v Zagorju ob Savi v „Park dr. Janeza Drnovška“.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 59/2013 z dne 21. 3. 2013 dopustilo revizijo tožnika glede vprašanj:

- Ali je postavitev spomenika z lastno podobo pokojnega politika in poimenovanje parka z njegovim lastnim imenom, ki je bilo izvršeno proti volji pokojnika in njegovih družinskih članov, z zakonom določeno in v demokratični družbi nujno vmešavanje javne oblasti v izvrševanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja v smislu 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in 15. člena Ustave?

- Ali je občina kot del javne oblasti lahko nosilka pravic iz 39. člena Ustave (svoboda izražanja) in 10. člena EKČP ter pri izvrševanju te pravice lahko uveljavlja standarde varstva v smislu navedenih določb?

- Ali je pri presoji nujnosti posegov v osebnostne pravice posameznika, ki jih občina izvede z oblastnim aktom, dovoljeno uporabiti enaka merila kot pri presoji nujnosti posegov v zasebnost in osebnostne pravice posameznika, ki jih posamezniki, mediji in druge pravne osebe zasebnega prava izvajajo zaradi zagotavljanja svobode izražanja?

- Ali obstaja upravičen interes javnosti, da javna oblast postavi kip in poimenuje park po pokojnem politiku?

- Ali sta postavitev spomenika in poimenovanje parka nujna zaradi zagotavljanja javnega interesa, javnih koristi oz. ustavno varovanih dobrin?

- Ali pravni položaj absolutno javne osebe par excellence sam po sebi upravičuje vsakršne posege v osebnostne pravice (zlasti pravico do lastne podobe in do lastnega imena) take osebe ali pa je treba tudi pri ugotavljanju upravičenosti posegov v osebnostne pravice take osebe narediti test sorazmernosti in presoditi, ali je konkretni poseg dopusten glede na vse okoliščine primera in ob upoštevanju kriterijev, ki jih je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oblikovalo v zadevi Van Hannover in Axel Springer proti Nemčiji?

- Ali gre pri postavitvi kipa in poimenovanju parka za zagotavljanje informacij in idej, ki imajo za javnost objektivno velik pomen?

- Ali postavitev kipa in poimenovanje parka lahko prispevata k javni razpravi o splošnih koristih oz. zadevah?

- Ali zgolj dejstvo, da je bil pokojni oče nekega posameznika absolutno javna oseba par excellence temu posamezniku odvzema vsakršno možnost za uveljavljanje njegove lastne pravice do pietete?

- Ali je postavitev kipa in poimenovanje parka z zakonom določeno in v demokratični družbi nujno vmešavanje javne oblasti v izvrševanje posameznikove pravice do pietete?

- Katera ustavno zagotovljena pravica ali pravna korist oz. interes lahko upravičuje posege v pravico do pietete oz. ali mora biti pravica ali javni interes, ki upravičuje poseg v pravico do pietete, zagotovljen z ustavo?

- V katero sfero človekove zasebnosti se uvrščajo človekova intimna prepričanja?

- V katero sfero človekove zasebnosti spadata lastna podoba in ime posameznika?

- Ali sta lastna podoba in ime absolutno javne osebe avtomatično predmet javnega interesa ali pa je treba pri omejevanju varstva lastne podobe in imena posameznika opraviti test sorazmernosti med pravico posameznika in interesom javnosti?

- Ali sta postavitev kipa in poimenovanje parka po pokojnem predsedniku vlade in države lahko v javnem interesu, če je tako ravnanje v nasprotju z osebnim prepričanjem, temeljnimi vrednotami in voljo pokojnega in njegovih dedičev?

Navedbe revidenta

4Tožnik je zoper pravnomočno odločitev vložil dopuščeno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja obširne razloge, zakaj je odločitev sodišča druge stopnje zmotna in se pri tem sklicuje na domačo in tujo sodno prakso ter stališča v teoriji. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni pravnomočno odločitev tako, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje.

5Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

6Revizija ni utemeljena.

7Na podlagi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Ker so v konkretnem primeru pravna vprašanja, glede katerih je Vrhovno sodišče revizijo dopustilo, vsebinsko povezana, je odgovor nanje podalo celovito.

8Tožnik je trdil, da je tožena stranka, s tem ko je mestni park ob Cesti zmage v Zagorju ob Savi poimenovala „Park dr. Janeza Drnovška“ in vanj postavila kip z njegovo podobo, posegla v očetove osebnostne pravice in s tem povezano tožnikovo pravico do pietete. Toženka se je branila s sklicevanjem na interes javnosti do obveščenosti in na pravico do izražanja spoštovanja in počastitve spomina na bivšega predsednika vlade in države.

9S strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ki je prestalo preizkus pred sodiščem druge stopnje, je naslednje:

Tožnik je dedič (sin) pokojnega dr. Janeza Drnovška. Toženka je v Zagorju ob Savi osrednji mestni park ob Cesti zmage preimenovala v „Park dr. Janeza Drnovška“ in vanj postavila kip s podobo dr. Janeza Drnovška Nikjer na kipu ni zapisano, kakšno funkcijo je opravljal dr. Drnovšek. Javnost (sedanja in bodoča) ima vedno dostop do novinarskih prispevkov, posnetkov in fotografij o pokojnem dr. Drnovšku, kot so ti nastali v času njegovega življenja. Dr. Drnovšek je opravljal vrsto najvišjih političnih in državniških funkcij, bil je javna oseba in v Sloveniji ena najbolj prepoznavnih oseb. Umrl je v funkciji bivšega predsednika republike in je bil vse do svoje smrti poslovno sposobna oseba. V zadnjem obdobju svojega življenja je imel izrazito odklonilen odnos do materialnosti, do spomenikov in poveličevanja osebnosti in je veliko prednost dajal duhovnosti. Ni sicer izrazil izrecne volje, da ne želi postavitve spomenika ali poimenovanja parka po sebi, vendar je njegova domnevna (tj. v postopku ugotovljena) volja taka, da ne enega ne drugega ne bi hotel. Dr. Drnovšek naziva častnega občana ni vrnil, njegova sestra ni nasprotovala praznovanju praznika Krajevne skupnosti Kisovec-Loke na dan rojstva dr. Drnovška, v žalno knjigo se je vpisalo okrog 5000 ljudi in tožnik uničenja te knjige ne zahteva.

10Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je, ker je (bil) pokojni dr. Janez Drnovšek absolutno javna oseba, uporaba njegovega imena in podobe v javnem interesu, konkretna uporaba pa ne presega običajne in dovoljene uporabe teh dobrin, zato pokojni, če bi bil še živ, z odstranitvenim zahtevkom ne bi mogel uspeti. Ker dedičevo/tožnikovo pravico do pietete nujno vsebinsko zapolnjuje pokojnikovo življenje in njegova volja, z enakim zahtevkom ne more uspeti niti tožnik.

11V primeru, kakršen je obravnavani, je bila naloga sodišča, da ugotovi, ali je bil poseg v pravico do zasebnosti sorazmeren z javnim interesom, ki ga je v tem primeru treba izhodiščno opredeliti kot interes javnosti, da ohranja spomin na državnike, ki so pozitivno zaznamovali njeno zgodovino. Iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, je po presoji Vrhovnega sodišča s strani sodišča druge stopnje opravljen test sorazmernosti pravilen.

12Določba 35. člena Ustave zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Zasebnost sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila. Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega delovanja, v katerem sme z garancijo države sam odločati o tem, katere posege vanj bo dopustil. Toda pravica do zasebnosti ni absolutna pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje, ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in za njegovo zasebno življenje. Pravica do zasebnosti zajema obe pravici, pravico do podatkovne zasebnosti in pravico do pietete, ki je del pravice do duševne celovitosti. V pravico do zasebnosti spadata tudi lastna podoba in ime posameznika.(1)

13Pieteta je spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice do pietete se varuje tudi dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je ustvaril za časa življenja. Osebnostne pravice posameznika prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se uresničuje prek ustreznih osebnih dobrin sorodnikov. Zaradi tesne vezi z umrlim so njegove osebne dobrine obenem tudi njihove osebne dobrine. Če kdo prizadene ugled umrlega, obenem prizadene tudi sorodnikove osebne dobrine. Poseg v osebne dobrine umrlega pa vendarle ne pomeni vselej posega v enako osebno dobrino sorodnika. Pravica do pietete prav v teh primerih služi kot podlaga za pravno zaščito.(2)

14Pietetna čustva svojcev do pokojnika so varovana v okviru njihove osebnostne pravice, natančneje v okviru osebnostne pravice do duševne integritete.(3) Osebnostne pravice in človekova zasebnost so varovani s 35. členom Ustave. Pieteta(4) je spoštovanje, spomin na osebnost umrlega, ki ga posameznik goji v skladu s svojim prepričanjem. Kot osebnostna pravica do duševne integritete je del njegove zasebnosti. V tem okviru sta varovana osebno čustvovanje in notranje duševno življenje.(5) Glede na to, da gre pri pravici do duševne integritete v prvi vrsti prav za človekovo osebno čustvovanje in notranje duševno življenje, pri presoji ni mogoče prezreti posameznikovih trditev o njegovi čustveni prizadetosti. Pri pravici do duševne integritete(6) gre v prvi vrsti prav za človekovo osebno čustvovanje in notranje duševno življenje. Zaradi raznolikosti življenjskih primerov ter intenzivnosti njihovega doživljanja in čustvovanja posameznikov vsebine pravice do pietete, ki gre kot osebnostna pravica svojcem pokojnika, ni mogoče strniti v preprosto matematično formulo. To in dejstvo, da gre v tovrstnih zadevah praviloma za izredno občutljiva vprašanja, ki jih ljudje doživljajo vsak na svoj način, terjata od sodišča, da v vsakem posameznem primeru pazljivo presoja, ali konkretni položaj spada pod s to pravico zavarovan položaj in ali očitani poseg glede na vse okoliščine primera pomeni kršitev te pravice.

15Pri odgovoru na vprašanje, kje postaviti mejo, da bosta varovana posameznikov interes in njegova pravica ter na drugi strani interes družbe, lahko kot vodilo služi drugi odstavek 8. člena EKČP,(7) ki točno določa, kdaj se lahko javna oblast vmeša v posameznikovo izvrševanje pravice do zasebnosti: 1) kadar je to določeno z zakonom(8) in 2) je nujno v demokratični družbi zaradi a) državne varnosti, b) javne varnosti ali ekonomske blaginje države, c) zato, da prepreči nered ali zločin, d) da se zavaruje zdravje ali morala, ali e) da se zavarujejo pravice in svoboščine drugih ljudi. Besedo „nujno“ je v skladu s sodno prakso ESČP razumeti v smislu „sorazmerno“.(9)

16Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. V konkretnem primeru je mogoče trditi, da se s posegom v osebnostne pravice tožnika varujejo pravice in svoboščine drugih ljudi.

17Po prvem odstavku 39. člena Ustave je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Po drugem odstavku 39. člena Ustave pa ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.

18Po določbi 10. člena EKČP ima vsakdo pravico do svobodnega izražanja, ki obsega svobodo mišljenja ter sprejemanja in sporočanja obvestil in idej (prvi odstavek); toda izvrševanje teh svoboščin vključuje tudi dolžnosti in je zato lahko podvrženo (med drugim) omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi, (med drugim) za zavarovanje pravic drugih ljudi (drugi odstavek). Sodba sodišča druge stopnje ne podeljuje občini pravice do svobode izražanja,(10) temveč utemeljuje obstoj pravice javnosti do obveščenosti o pomembnih ljudeh, ki je nedvomno zaobsežena v pravici do svobodnega izražanja, vključno s pravico do sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil in idej (39. člen Ustave in 10. člen EKČP).

19Dr. Janez Drnovšek je bil predvsem politik in je z opravljanjem funkcij od predsednika Vlade Republike Slovenije do predsednika republike nedvomno zaznamoval slovensko politično prizorišče od osamosvojitve do prvih let v novem tisočletju. Lastnosti, ki so ga zaznamovale, so umirjenost, spravljivost in etičnost. V zadnjih letih svojega življenja je svojo duhovnost in humanitarnost še poglobil, kar je izpričal tudi v svojih knjigah. Izraža vrednotes, ki so v celoti združljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava, torej vrednotami, ki imajo za javnost velik pomen. Pomembna je tudi okoliščina, da se kip nahaja oziroma je park poimenovan po pokojnem v občini, kjer se je dr. Drnovšek rodil, in sicer zato ker so v manjših krajih socialni stiki med ljudmi pogostejši in tesnejši, ljudje pa so še bolj ponosni na svoje prebivalce, ki so se uveljavili tudi na državni ravni in širše. Da postavitev spomenika in poimenovanje parka služi javni koristi oz. javnemu interesu, je izkazano tudi s 5000 podpisi v žalni knjigi ter neprerekani pozitivni osebnosti dr. Drnovška kot predsednika RS in človeka.

20Ustavno sodišče je v odločbi U-I-109/10 („Titova cesta“) z dne 26. 9. 2011 zapisalo, da je o protiustavnosti predpisa ali drugega oblastnega ravnanja, ki ima simbolni pomen, mogoče govoriti takrat, kadar ta simbol z avtoriteto oblasti izraža vrednotes, ki so v celoti nezdružljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Ni dvoma,(11) da lokalna oblast sme poimenovati ceste, trge, parke po ljudeh, izdelati njihove kipe in jih postaviti na različne lokacije, vendar pa je pri tem treba presoditi, ali takšno njihovo ravnanje izraža vrednotes, ki so v celoti združljive s temeljnimi ustavnimi vrednotami, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija in vladavina prava. Dr. Drnovšek je nedvomno oseba, ki uživa spoštovanje in priznanje ljudi našega prostora.

21Pri presoji dopustnosti posega v pravico do zasebnosti je treba upoštevati, za katero področje zasebnega življenja posameznika gre (ali gre za področje intimnega in družinskega življenja, področje zasebnega življenja, ki ne poteka v javnosti, ali področje življenja posameznika v javnosti). Velja pravilo: čim manj intimno je področje zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno varstvo uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih posameznikov. Upoštevati pa je treba tudi značilnosti subjekta, v pravico katerega se posega (brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost; mednje štejejo t. i. absolutne osebe iz javnega življenja ter t. i. relativne osebe iz javnega življenja - osebe, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom). Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenje teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Nasprotno pa pri teh osebah brez njihove privolitve ni dovoljeno objavljati stvari iz njihovega intimnega življenja.(12)

22Dr. Janez Drnovšek je bil absolutno javna oseba par excellence. Kot je to pravilno obrazložilo že višje sodišče v točkah 25-26, to ne pomeni, da je vsak poseg v njegovo osebnostno sfero in po njegovi smrti v pravico do pietete svojcev s strani javnosti samodejno upravičen. Zagotovo ima dedič pravico poskrbeti za ohranjanje dobrega imena pokojnega, ne more pa javnosti, kadar gre za absolutno javno osebo par excellence, preprečiti ohranjanja spomina nanjo.

23Sodišče druge stopnje je tako pravilno opravilo test sorazmernosti med osebnostno pravico tožnika in širšim javnim interesom, zastopanim s strani toženke, pravilno pa je uporabilo tudi 15., 35. in 39. člen Ustave, na podlagi 8. člena Ustave in 3. člena Zakona o sodiščih pa tudi 8. in 10. člen EKČP. Pravilno je uporabilo metodo ocene nasprotujočih si interesov, ko je sklenilo, da pravica do zasebnosti ni absolutna, kar se kaže v omejitvah, ki so vnaprej določene v 15. členu Ustave in 2. odstavku 10. člena EKČP. Pravilno se je sodišče druge stopnje prepričalo, da so izpolnjeni pogoji, predpisani v 2. odstavku 10. člena EKČP in povsem pravilno ostalo v mejah določbe, da je izvrševanje pravice do zasebnosti v konkretnem primeru podvržene omejitvam, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi za zavarovanje pravic drugih ljudi. Prav na tej podlagi je sodišče druge stopnje končno tudi pravilno sklenilo, da je zaradi varstva pravice do svobode izražanja upravičen poseg v osebnostne pravice revidenta.

24Ker se po obrazloženem izkaže, da uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo v tem delu na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

25Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP je toženka upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka. Odločitev o višini temelji na stroškovniku, priloženem odgovoru na revizijo, in Odvetniški tarifi.

---.---

Op. št. (1): Nemško ustavno sodišče je v primeru Eppler leta 1980 sprejelo t. i. teorijo sfer, to je razčlenitve dobrin/interesov, in ena izmed sfer je tudi pravica do lastne podobe, izrečene besede, razpolagalna pravica predstavitve lastne osebe itd. Tudi ESČP je v zadevi Von Hannover proti ZRN poudarilo „prožnost“ pravice do zasebnosti, ki varuje med drugim tudi posameznikovo identiteto, podobo, psihično in fizično integriteto itd.

Op. št. (2): Prim. V. Vodinelić, Pravna enciklopedija imovinskog prava i prava udruženog rada, Lična prava, 1. zv., str. 916. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 428/1996 z dne 26. 3. 1998 odločalo ali je bila z zapisom osebnih podatkov umrlih sorodnikov predlagateljev na sporno spominsko ploščo kršena pravica do pietete predlagateljev. Presodilo je, da varstvo pravice do svobodnega izražanja ne more imeti prednosti pred varstvom pravice do zasebnosti.

Op. št. (3): A. Finžgar, Osebnostne pravice in njihovo varstvo, splošni del, SAZU, Ljubljana 1985, str. 138; D. Jadek Pensa v: N. Plavšak, M. Juhart, V. Kranjc, A. Polajnar - Pavčnik, P. Grilc (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 779; Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 428/96 z dne 26. 3. 1998: "Pravica do pietete posameznika sodi v okvir njegove pravice do duševne integritete. Človekova duševna celovitost pa je del njegove zasebnosti." O teoretičnih izhodiščih in vprašanjih varstva pietetnih čustev svojcev glej tudi B. Novak, O naravi osebnostnih pravic, Podjetje in delo št. 6-7, str. 991-999, in B. Novak, Posmrtno varstvo osebnosti, Zbornik znanstvenih razprav, LX. letnik, št. 2, str. 107-127.

Op. št. (4): Pieteta: veliko, globoko spoštovanje; A. Bajec in drugi (ur.), Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana 1998, str. 840.

Op. št. (5): Odločba Up-2155/08 z dne 1.10.2009.

Op. št. (6): Glej B. Novak, Posmrtno varstvo osebnosti, Zbornik znanstvenih razprav, LX. letnik, št. 2, str. 115 in 125.

Op. št. (7): EKČP pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja zagotavlja v prvem odstavku 8. člena. ESČP lahko ugotovi kršitev 8. člena EKČP, če se država ne odzove z dovolj občutljivosti do posameznikov, ki so izgubili ožjega sorodnika. ESČP poudarja, da določeni dogodki v družinskem življenju terjajo posebno varstvo. Tako morajo oblasti ob smrti bližnjega sorodnika in žalovanju ob tem dogodku z ustreznimi ukrepi zagotoviti spoštovanje zasebnega in družinskega življenja prizadetih oseb.

Op. št. (8): Zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, imen ulic in stavb (ZDOIONUS) npr. določa načine in postopke določanja območij in imen naselij, imen ulic, določanje hišnih številk ter označevanje naselij, ulic in stavb. V drugem odstavku 20. člena ZDOIONUS je določeno, da se ime ulice lahko določi po umrli osebi v skladu s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.

Op. št. (9): Glej tudi L. Ude, Ustavne podlage za varstvo zasebnosti in osebnih podatkov, Podjetje in delo, št. 5-6/1996/XXII, str. 897.

Op. št. (10): Kot je zapisalo Ustavno sodišče v 13. točke obrazložitve odločbe U-I-109/10: „Nasprotno pri oblastnih organih pri izražanju določenih vrednot ne gre za svobodo izražanja, kajti ta človekova pravica lahko pripada po naravi stvari samo posameznikom in združenjem, ne pa oblasti.“

Op. št. (11): Ustavno sodišče je 13. točki obrazložitve odločbe U-I-109/10 zapisalo: „Poimenovanje javnih prostorov po določenih posameznikih tako nedvomno izraža javno priznanje za njihovo delo, zasluge oziroma vrednotes, za katere so se zavzemali. Zaradi simbolne izrazne moči lahko takšna poimenovanja prispevajo tudi k širjenju in krepitvi določenih stališč, idej in vrednot.“

Op. št. (12): Glej sklep Ustavnega sodišča Up-444/09 z dne 12 .4. 2012.