UPRS Sodba IV U 192/2017-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Celju, št. Bpp 1631/2017 z dne 4. 10. 2017, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva stranke z interesom, A.A., za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

1Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji prosilca A.A. in mu odobrila nujno brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP), zaradi izvršilnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju, št. I 710/2017, v obliki sestave in vložitve odgovora na ugovor od 5. 10. 2017 dalje (1. točka izreka) in za izvajanje BPP določila odvetnico B.B. (2. točka izreka).

2Odločitev temelji na ugotovitvi, da je prosilec upravičen do denarne socialne pomoči za čas od 1. 10. 2017 do 31. 8. 2018. To pomeni, da prosilec v skladu s prvim odstavkom 12. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP, ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja iz 24. člena istega zakona.

3Tožena stranka je izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP utemeljila na podlagi podatka, da je Okrajno sodišče v Celju izdalo sklep o izvršbi, št. I 710/2017 z dne 30. 8. 2017, zoper katerega je dolžnik (Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo) vložil ugovor. Dne 2. 10. 2017 je prosilec (upnik v izvršilni zadevi) prejel poziv sodišča, da v roku 8 dni vloži pisni odgovor na ugovor dolžnika, sicer se bo štelo, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Tožena stranka je ocenila, da bo za prosilca nedvomno koristno, da bo lahko s strokovno pomočjo odvetnice sestavil in vložil odgovor na ugovor, saj dolžnikove navedbe v ugovoru zanika in pri tem navaja, da ne drži, da je bila sodba, po kateri se ima pravico preseliti na naslov v C. ob sočasni izpraznitvi iz stanovanja v Č., realizirana. Navaja tudi, da z dolžnikom ni nikoli sklenil najemne pogodbe za stanovanje v Č., kot izpolnitev sodbe, št. P 38/2002, in da dolžnik v izvršilni zadevi svojih navedb ni podkrepil z nobenim dokazom. Ker zadeva tako ni očitno nerazumna, je pa pomembna za osebni in socialno ekonomski položaj prosilca, so podani tudi objektivni pogoji za dodelitev BPP, v skladu s 24. členom ZBPP.

4Tožeča stranka v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je sporno izpolnjevanje objektivnega pogoja za dodelitev BPP. Iz izvršilnega spisa I 710/2017 je razvidno, da upnik v izvršilni zadevi (prosilec), kot podlago svojemu predlogu za izvršbo navaja pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 38/2002 z dne 4. 9. 2003, ki je postala pravnomočna 24. 3. 2005. Tožeča stranka najprej opozarja na določbo 356. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), da je zastaralni rok 10 let potekel 24. 3. 2015, zato je bil predlog za izvršbo na podlagi te sodbe, ki je bil vložen 16. 8. 2017, prepozen.

5Navaja tudi, da je bila sodna odločba P 38/2002 že realizirana in Ministrstvo za obrambo zoper A.A. nikoli ni vložilo izvršbe na podlagi te sodbe, ampak je skladno s Stanovanjskim zakonom z njim sklenilo najemno pogodbo, ki mu je omogočila nadaljnje bivanje v stanovanju v Č. Zaradi nespoštovanja pogodbenih določil, se je pred Okrajnim sodiščem v Celju vodil pravdni postopek P 505/2008, kasneje pa je bil vložen predlog za izvršbo za izpraznitev stanovanja v Č., vendar ne na podlagi sodne odločbe P 38/2002, ampak sodne odločbe Okrajnega sodišča v Celju P 505/2008 (prej P 559/2006) z dne 17. 3. 2009. Ta izvršilni postopek se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju, št. In 229/2010. Tožeča stranka prilaga tudi sklep Višjega sodišča v Celju, št. Ip 197/2017 z dne 5. 7. 2017, s katerim Višje sodišče pritožbi prosilca ni ugodilo in je v obrazložitvi tudi pojasnilo razloge. Po mnenju tožeče stranke tako zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in prosilec zlorablja možnost BPP oziroma so pričakovanja prosilca v nasprotju z načeli pravičnosti in morale. Prosilcu se torej priznava BPP za povsem nerazumno zadevo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zahtevek prosilca zavrne kot neutemeljen in podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek.

6Stranka z interesom, A.A., v odgovoru z dne 7. 12. 2017 prereka in zavrača vse tožbene navedbe in pojasnjuje, da mu premoženjsko stanje ne dopušča zagotavljanja pravnega varstva. Tožbo ocenjuje kot nesmiselno, saj je bila dodeljena BPP že realizirana in plačana. Tudi sicer meni, da je tožba neutemeljena, saj je tožeča stranka v tej zadevi nasprotna stranka v izvršilni zadevi, v kateri mu je bila dodeljena BPP in tako s svojim tožbenim zahtevkom neposredno vpliva na pravico do pravnega zastopstva v tej zadevi. Gre za neetično ravnanje. Že iz tega razloga je treba tožbo tožeče stranke zavrniti. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

7Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K točki I izreka:

8Tožba je utemeljena.

9Sodišče uvodoma ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporna odločitev organa za BPP o dodelitvi nujne BPP prosilcu A.A., za sestavo in vložitev odgovora na ugovor v izvršilni zadevi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju, št. In 710/2017, torej je sporna odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na izpolnjevanje pogoja iz 24. člena ZBPP (t.i. objektivnega pogoja za dodelitev BPP).

10Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji upravičenosti do BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati (1. alineja) in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena (2. alineja). V tretjem odstavku 24. člena ZBPP je nato dodatno opredeljeno, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna. V skladu s citirano pravno podlago je treba torej pri presoji izpolnjevanja objektivnega pogoja za dodelitev BPP presojati oba tam primeroma našteta pogoja (da zadeva ni očitno nerazumna in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca življenjskega pomena).

11Tožena stranka je odločitev, da je v zadevi izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP, oprla izključno na podatke, ki jih je navedel prosilec v svoji prošnji za dodelitev BBP. Tej prošnji je prosilec priložil tudi Ugovor dolžnice zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, št. I 710/2017 z dne 30. 8. 2017.

12Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev, katere odločitev mora skladno z določbo drugega odstavka 34. člena ZBPP temeljiti tudi na spoštovanju postopkovnih pravil Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), preuranjena.

13Sodišče enako, kot je to že pojasnilo v zadevi IV U 126/2017, pojasnjuje, da mora odločba o dodelitvi BPP temeljiti na resnično ugotovljenem dejanskem stanju. To pomeni, da mora tožena stranka v ta namen ugotoviti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo (8. člen ZUP). Gre za upoštevanje načela materialne resnice, ki zahteva takšno izpeljavo ugotovitvenega postopka, da se v njem skladno z določbo 138. člena ZUP, ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so bistveni in odločilni za zakonito in pravilno odločbo. Upoštevanje navedeno načelo, to pomeni, da se organ, ki vodi upravni postopek, ne more omejiti samo na tista dejstva in okoliščine, ki jih navaja stranka in so njej v korist, ampak mora z namenom ugotovitve materialne resnice izvesti ugotovitveni postopek tako, da tudi po uradni dolžnosti (preiskovalno načelo) odredi (ali pridobi) izvedbo vsakega dokaza relevantnega za rešitev zadeve.

14Po presoji sodišča tožena stranka določbe 8. člena ZUP v konkretnem upravnem postopku ni upoštevala, saj je, kot je sodišče že navedlo, v celoti sledila navedbam prosilca za BPP in svojo odločitev oprla na tožnikove navedbe v prošnji za dodelitev BPP. Spregledala je, da iz prošnji za dodelitev BPP priloženega Ugovora dolžnice zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju, št. I 710/2017 z dne 30. 8. 2017, med drugim izhaja, da dolžnica v izvršilni zadevi oporeka vloženi izvršbi zato, ker je dolžnica z upnikom, A.A., dne 3.1.2006 sklenila najemno pogodbo za stanovanje v Č. in je tako z njeno sklenitvijo prišlo do realizacije sodne odločbe P 38/2002. To dejstvo po presoji sodišča zahteva izvedbo posebnega ugotovitvenega postopka, saj v primeru, kot je obravnavani, pogoji za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka na podlagi 144. člena ZUP niso podani. Navedeno po presoji sodišča nadalje pomeni, da bi morala tožena stranka v ugotovitvenem postopku po uradni dolžnosti preveriti, ali so prosilčeve navedbe v prošnji utemeljene oziroma podprte z ustreznimi dokazili. Ker tožena stranka presoje dokazov v okviru posebnega ugotovitvenega postopka ni izvedla skladno s pravili ZUP, je po presoji sodišča njena odločitev oprta na nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa je bilo nepravilno uporabljeno tudi materialno pravo, relevantne določbe ZBPP.

15Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženi stranki, da opravi ponoven postopek.

K točki II izreka:

16Stranka z interesom v tem upravnem sporu, A.A., je ob vložitvi odgovora na tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Sodišče upoštevaje določbo 22. člena ZUS-1 ugotavlja, da je A.A. izkazoval pravni interes, da v tem upravnem sporu uspe tožena stranka (prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je moralo sodišče njegovo zahtevo, upoštevaje odločitev v obravnavani zadevi, ob uporabi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP zavrniti.