VSL sodba I Cp 2798/2014

I. Pritožba se zavrne.

II. Pritožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino tožbo za objavo popravka na toženkin članek z naslovom „Še en slovenski sistemski unikum“, ki ga je bila ta objavila v časopisu X 3. junija letos. Kot razloge za to je navedlo, da zahtevani odgovor ni bil niti naslovljen niti podpisan, poleg tega pa je bil predolg, zato je že toženka utemeljeno zavrnila tožničino zahtevo (čeravno ta tudi iz po oceni sodišča neutemeljenega razloga, da naj bi bil zahtevani odgovor žaljiv), ker ta ni imela podlage v določbah Zakona o medijih (od tu dalje: ZMed).

2Tožnica se zoper to sodbo pritožuje, predlaga njeno spremembo z ugoditvijo njenemu zahtevku, ali pa razveljavitev in novo sojenje pred sodiščem prve stopnje, opredeljuje pa tudi pritožbene stroške. Sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, napačno ugotovilo dejansko stanje ter zagrešilo kršitve po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (od tu: ZPP). Prepričana je, da odklonitveni razlogi za objavo njenega odgovora niso podani, saj da je sodišče pri svojem sklepanju prezrlo 28. čl. ZMed, ki urednika pooblašča, da sam naslovi besedilo popravka, če ta ni razviden, jasno pa je, na kateri članek se zahtevani odgovor nanaša. Meni, da je argumentacija sodišča formalistična in da ji krati pravico iz 40. člen Ustave, in dalje, da ZMed v 27. čl. ne določa, da bi moral predlagatelj odgovora v besedilo le-tega vnesti svoje ime. Meni, da je to stvar objave, kar je po njenem pojem, ki ni istoveten s popravkom oz. odgovorom. Sicer pa se pritožnica zoperstavlja tudi ugotovitvi oz. oceni, da naj bi bilo predlagano besedilo odgovora nesorazmerno daljše od besedila, na katerega se nanaša. Meni, da se tu ne bi smelo gledati na količinsko oz. matematično primerjavo, pač pa na vsebino. V interesu javnosti je, da bi se v odgovoru objavil zgodovinski in primerjalni prikaz vloge agencije, treba pa je bilo tudi pojasniti, da tožnica razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem in strokovnjaki ter kako ti delujejo, navaja pritožba.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in v celoti ugotovilo pravno pomembna dejstva, niti očitanih niti drugih relevantnih kršitev določb postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje ni storilo niti druge očitane procesne kršitve, po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj niti ni jasno, v čem naj bi ta tim. protispisnost bila. Pritožbeno sodišče je sámo ne vidi in na ta očitek zato ni možno konkretno odgovoriti.

6Pritožba ima sicer prav, da odsotnost naslova pri zahtevanem popravku sama po sebi ni oz. ne sme biti razlog za zavrnitev njegove objave. V 1. odst. 28. čl. ZMed glede tega določa takole: "Kdor zahteva objavo popravka ali prikaz nasprotnih dejstev, mora navesti obvestilo, na katero se popravek nanaša, in datum njegove objave. Navesti mora tudi naslov popravka. V primeru, da naslova popravka ne navede oziroma iz besedila popravka naslov ni razviden, ga določi odgovorni urednik skladno s tem zakonom“. Ker je nedvoumno in tudi ni bilo sporno, na kateri članek se je zahtevani popravek nanašal, bi torej naslov, ki je v zahtevi (in v tožbi) izostal, lahko določila toženka.

7Nadalje je tudi res, kar pravi pritožba, da namreč ZMed sploh nikjer eksplicitno ne zahteva oz. ne določa, da bi moral biti zahtevani popravek za objavo oblikovan tako, da je podpisan. Po prepričanju pritožbenega sodišča zakon takšno zahtevo izpušča verjetno zato, ker je ta sama po sebi razumljiva. Odsotnost naslova in podpisa popravka, ki naj se objavi, kaže sicer na precejšnjo nespretnost njegovega snovalca, toda obe hibi (mutatis mutandis tudi odsotnost podpisa) sta po mnenju pritožbenega sodišča takšni, ki ju po zgoraj citiranem 1. odst. 28. ZMed sme sanirati urednik, če so sicer drugi zakonski pogoji za objavo izpolnjeni.

8Vendar tudi po prepričanju pritožbenega sodišča niso, ker je podan v zakonu določen odklonitveni razlog. Zato tudi očitku o kršitvi ustavnih pravic pritožnice ni mogoče pritrditi, saj je bila pravica do popravka zagotovljena tudi tožnici. Odklonitveni razlog za objavo popravka je med drugimi podan tudi takrat, ko je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša (6. alineja 1. odst. 31. čl. ZMed). Ocena prvostopenjskega sodišča, da je tudi v konkretnem primeru zahtevani popravek nesorazmerno daljši od navedb v članku, na katere odgovarja oz. na katere se nanaša, je po presoji pritožbenega sodišča v celoti pravilna, saj je treba zahtevani popravek objaviti brez sprememb (z izjemo pogojne poprave pravopisnih napak) in krajšanja (1. odst. 27. čl. ZMed). Pritožnica se načeloma sicer utemeljeno zavzema za to, da bi smela zaradi po njenem netočnih navedb v spornem članku marsikaj pojasniti tudi nekoliko širše (uveljavlja tim. popravek v širšem smislu)(1), vendar je bila pri tem preveč nespretna. Kar je želela, da se prikaže, bi morala storiti v skladu z določbami ZMed in ustaljeno sodno prasko. Res je tudi, kar pravi, da ni mogoča zgolj količinska primerjava teksta, vendar je ta v konkretnem primeru v preveliki diskrepanci z ustaljenimi merili. Tožničino besedilo je že na prvi pogled predolgo, pozorno branje pa ta vtis samo še utrdi.

9Če se ne bi zahtevalo, da se obrazloženo zanikanje ali podajanje nasprotnih dejstev zapiše s pravo mero, bi se pravica do popravka (audiatur et altera pars) sprevrgla v pravico do dostopa do medijev, ki pa ni in tudi ne more biti zagotovljena. Tožnica se sicer trudi pojasniti, da je zaradi vsebine oz. narave spornih informacij morala povedati „še nekoliko več“, vendar ji to ni uspelo tako, da bi bilo to še sprejemljivo. Besedilo je v luči njenih prizadevanj tako po nepotrebnem (pre)obloženo s povzemanjem spornega teksta in s polemiziranjem z novinarskimi stališči in celo s člankom, na katerega se sporni članek le sklicuje, češ da (oba) [...]zavajata bralce, ker jih neutemeljeno usmerjata v dvom o strokovnem delovanju ... [...] napačn[o] obravnava[ta] stanj[e] na področju zdravil[...] izhajata iz preživetega dojemanja procesov upravnega urejanja področja zdravil[...]. Nadalje neizzvano izraža svoj odnos do svojih nekdanjih zunanjih strokovnjakov (zadnji trivrstični stavek) in preobsežno, pretirano in tudi neizzvano podaja posamezne statistične podatke o izobrazbeni strukturi svojih zaposlenih. V celoti gledano je torej predlagani popravek neustrezen, neosredotočen, preprosto nesorazmerno predolg.

10Upoštevaje prepoved posega v zahtevani popravek se pokaže, da s konkretnim zahtevkom tožnica ni mogla uspeti, zato je bilo ravnanje toženke (čeprav delno iz napačnih razlogov) pravilno, v celoti pravilna in zakonita pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje.

11Pritožbeni očitki so v bistvenem torej neutemeljeni, preizkus izpodbijane sodbe pa tudi ni pokazal relevantnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

12Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------

(1) V 4. odst. 26. čl. ZMed določa: „Z izrazom popravek ni mišljen samo popravek v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.“