VDSS sodba Psp 56/2014

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi:
„Odločbi št. ... z dne 9. 7. 2012 in št. ... z dne 16. 4. 2012 se odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 494,45 EUR v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 9. 7. 2012 in št. ... z dne 16. 4. 2012 ter priznanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost, ker je presodilo, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita. Hkrati je izreklo, da trpi tožnik sam svoje stroške postopka.

Zoper citirano sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Meni, da so zaključki sodišča protispisni, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj kontradiktorni, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Poudarja, da pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost uveljavlja na podlagi edinega in zadnjega razloga za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, to je zaradi preteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas. Res je sicer, da je pred zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas opravljal samostojno dejavnost s.p. in imel na tej podlagi urejeno zavarovanje, vendar v tej zvezi ni nikoli uveljavljal pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost. Edini razlog za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost je torej potek časa veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas z delodajalko A.A. s.p., ki ni bila podaljšana, zato je brezposelnost nastopila kot objektivno dejstvo. Glede prenehanja samozaposlitve navaja, da so bile predstavljene vse aktivnosti na nivoju lokalne politike in razvijanja socialnega podjetništva v B., pri čemer se kaže velika mera altruizma in prislovnične dobrostornosti belokranjcev, kar pa za rešitev predmetne zadeve pravno ni pomembno. Poudarja, da ni nikjer zaposlen, je še vedno brezposelna oseba ter tako upravičen do denarnega nadomestila za brezposelnost. V dopolnitvi pritožbe podrobno pojasnjuje dobiček, izkazan v času opravljanja samostojne dejavnosti do 31. 1. 2012, ko je prišlo do izbrisa iz registra. Računovodski dobiček poslovanja C.C. s.p. v višini 5.713,00 EUR je namreč porabil za izplačilo plače, glede na plačane prispevke v višini neto 582,77 EUR mesečno.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo pravno odločilna dejstva, posledično zmotno uporabilo materialno pravo in tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

V obravnavani zadevi gre za spor o pravici do nadomestila za brezposelnost. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je tako podana v Zakonu o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUTD). Po 58. členu cit. zakona je pravica do denarnega nadomestila iz obveznega zavarovanja ena od temeljnih pravic za primer brezposelnosti. To pravico glede na 1. odst. 59. čl. istega zakona lahko pridobi brezposelna oseba, ki je bila pred nastankom zavarovanega primera zavarovana najmanj 9 mesecev v zadnjih 24-ih mesecih. ZUTD v 63. členu sicer dejansko določa t.i. odklonitvene razloge, ko kljub izpolnjenemu pogoju iz 1. odst. 59. čl. zakona pravice do denarnega nadomestila ni mogoče priznati. Vendar v okoliščinah konkretnega primera takšen razlog po oceni pritožbenega sodišča ne obstaja. Zavrnilna sodba enako kot izpodbijana zavrnilna upravna akta sta namreč uprta na pravno nerelevantno dejstvo prenehanja opravljanja samostojne dejavnosti, in sicer iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki so skladne z razpoložljivim listinskim dokaznim gradivom izhaja, da je bil tožnik od 1. 12. 2010 samozaposlen v poslovnem subjektu C.C. s.p., in sicer do 31. 1. 2012, ko je bila dejavnost izbrisana iz registra. Tudi ni dvoma, da je 21. 12. 2010 podpisal pogodbo o dodelitvi subvencije za samozaposlitev in v ta namen prejel 4.500,00 EUR z zavezo ohranitve samozaposlitve neprekinjeno najmanj eno leto, t.j. od 1. 12. 2010 do 30. 11. 2011. Vendar pa ta dejstva za odločanje o vtoževani pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost ne morejo biti odločilna.

Zmotno je namreč sklepanje prvostopenjskega sodišča na obstoj izključitvenega razloga iz 4. odstavka 63. člena ZUTD, po katerem pravice do denarnega nadomestila ne morejo uveljaviti zavarovanci, če odjava iz vseh socialnih zavarovanj ni bila posledica objektivnih razlogov. Dejstvo, da je tožnik izbrisal s.p. iz registra 31. 1. 2012, čeprav je leta 2011 posloval pozitivno, za rešitev zadeve ne more biti odločilno, kot pravilno poudarja pritožba.

Bistveno za rešitev predmetne zadeve je namreč dejstvo, da je tožnik brezposelna oseba postal po prenehanju delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi za določen čas, sklenjeni s A.A. s.p., Računalniške in računovodske storitve. Iz pogodbe o zaposlitvi št. 1/2012 namreč izhaja, da je bila sklenjena za določen čas od 1. 2. 2012 do 29. 2. 2012 zaradi povečanega obsega dela. Po 1. odst. 12. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in 103/07; v nadalj. ZDR) se pogodba o zaposlitvi sicer praviloma sklepa za nedoločen čas in le izjemoma za določen čas, če so zato izpolnjeni pogoji iz 52. čl. istega zakona. Med okoliščinami, zaradi katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za določen čas pa je v navedenem členu med drugim določen tudi začasno povečan obseg dela. Kjer je iz pisne pogodbe o zaposlitvi razvidno, da je bila ta za določen čas sklenjena v skladu z dopustnim zakonskim razlogom iz 1. odst. 52. čl. ZDR, je zmoten zaključek prvostopenjskega sodišča o njeni nezakonitosti in posledično tudi razlogovanje o sporazumnem prenehanju po izteku enega meseca. Pogodba o zaposlitvi za določen čas namreč preneha s potekom časa za katerega je bila sklenjena. V primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas ni mogoče šteti, da je oseba brezposelna postala po svoji volji ali krivdi. V tem primeru tudi ne more biti podan nobeden od odpovednih razlogov, ki so kot izključitveni taksativno določeni v 2. odst. 63. čl. ZUTD.

Ker je iz prej navedenih razlogov sodišče prve stopnje zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava pravna odločilna dejstva zmotno presodilo, je bilo potrebno na temelju 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 454/2008; v nadalj. ZPP) pritožbi tožeče stranke ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. V ponovljenem upravnem postopku bo ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu z usmeritvijo iz te sodne odločbe ter ugotovitvi vseh ostalih pravnorelevantnih dejstev, ki v predsodnem postopku zaradi zmotno uporabljenega izključitvenega razloga še niso bila razčiščevana, potrebno ponovno odločati o pravici do denarnega nadomestila za brezposelnost.

Glede na to, da je tožnik ob spremenjeni prvostopenjski sodbi s tožbenim zahtevkom uspel, mu je tožena stranka dolžna povrniti priglašene stroške postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Stroški so priznani v skladu s 154. in 155. členom ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008; v nadalj. ZOdvT) sicer 183,30 EUR nagrade za postopek (tar. št. 3100) in 169,20 EUR nagrade za narok (tar. št. 3102), kar skupaj znese 352,50 EUR in povečano za 22 % DDV 430,05 EUR. K temu znesku je potrebno prišteti še 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov (tar. št. 6002) in 44,40 EUR priglašenih potnih stroškov za prihod tožnikovega pooblaščenca na glavno obravnavo v D.. Skupno odmerjeni stroški tako znašajo 494,45 EUR.