VDSS Sodba Pdp 127/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2017, reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2Zoper I. točko sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Navaja, da lahko delodajalec delavcu poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Trdi, da je mogoča odpoved le, če je delavec za dejanje odgovoren oziroma kriv. Meni, da je krivdno odgovornost v okviru pravila o obrnjenem dokaznem bremenu in utemeljenost pisnega opozorila dolžan dokazati delodajalec. Prepričan je, da pisni opozorili, ki mu ju je pred odpovedjo podala tožena stranka 8. 1. 2016 in 20. 9. 2016, nista utemeljeni, zaradi česar je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Da se tožnik ni prijavil v A., po njegovem mnenju ne more predstavljati razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Čeprav je bila prijava v A. njegova obveznost, meni, da enkratna opustitev prijave na krajši relaciji ne more predstavljati kršitve, ki bi onemogočala nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Pove, da se je sicer večkrat dnevno prijavljal v A., vendar se mu je zgodilo, da se spornega dne na krajši relaciji med avtobusnima postajama ni prijavil. V zvezi s to prijavo navaja, da se nekaterim voznikom ni uspelo prijaviti, nekateri A. niso delovali, nekateri avtobusi pa jih niso imeli. Navaja, da iz Pravilnika tožene stranke izhaja, da A. predstavlja podlago za izplačevanje stimulativnega dela plače. Sklicuje se na izpoved B.B., iz katere izhaja, da noben voznik zaradi neprijave v A. še ni prejel opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni pa odgovoril na vprašanje ali je bila ocena tožnika zaradi neprijave v A. nemogoča. Pove, da je bil tudi za ta mesec ocenjen. Zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava (83., 85. in 89. člena ZDR-1). Graja obrazložitev sodbe, saj bi moralo sodišče prve stopnje pojasniti, ali bi lahko opustitev prijave v A. predstavljala utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Izrecno zanika drugi obdolžitvi iz prvega pisnega opozorila in navaja, da se je edina priča C.C. pred pričanjem predhodno seznanil z vsebino spisa in temu prilagodil izpoved. V njegovo izpoved dvomi tudi zato, ker je na avtobusu sedel v peti vrsti, od koder je težko videti semafor. Dalje navaja, da tudi to, da naj bi tožnik C.C. s kretnjo nakazal, da mu bo prerezal vrat, temelji le na njegovem zapisniku in izpovedi. Meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo tej priči, čeprav je bil tožnik na zaslišanju bolj prepričljiv. Trdi, da z navedeno kretnjo ni kršil določb Pravilnika o ukrepih delodajalca za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem, trpinčenjem in fizičnim nasiljem na delovnem mestu z dne 13. 1. 2014, saj ta ureja poseben postopek prijave mobinga, tožena stranka pa v zvezi s spornim dogodkom tega ni obravnavala, zato se sodišče prve stopnje ne bi smelo sklicevati na navedeni pravilnik. Če bi se navedeni res ustrašil (čeprav je mlajši in močnejši od tožnika), bi po tožnikovem mnenju podal prijavo, ker pa je ni, odpoved zaradi kršitve dostojanstva sodelavca ni zakonita. Zatrjuje, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in zmotno uporabo materialnega prava. Zanika, da bi 29. 8. 2016 z avtobusom v hudem nalivu zapeljal v previsoko vodo na cesti in s tem ogrozil potnike. Trdi, da sprva vode na cestišču ni bilo, nato pa je ob vrnitvi po isti cesti voda zelo narasla, zaradi izjemnih okoliščin (hud naliv, slaba vidljivost) pa je bilo težko hitro oceniti položaj. Navaja, da zaradi hitro naraščajoče vode avtobusa ni več mogel premakniti, saj je zaradi pljuska vode v elektroniko ta obstal, da pa sta potnika brez težav zapustila avtobus. Nasprotuje izpovedi priče B.B., da so bili potniki prestrašeni in ogroženi. Pove, da je voda šele kasneje narasla do stopnice avtobusa. Sodišču prve stopnje očita, da brez obrazložitve ni zaslišalo njegovega sodelavca D.D., ki je že vozil isti avtobus in mu je v dežju prav tako prenehal delovati, niti soseda E.E., ki je bil prisoten na kraju dogodka in bi lahko izpovedal o vidljivosti in nivoju vode takoj za tem, ko je tožnik zapeljal vanjo. Zaradi nezaslišanja prič zatrjuje bistveno kršitev postopka. Meni, da za to kršitev ni kriv, saj je bilo glede na okoliščine kljub poznavanju relacije težko oceniti, kako ravnati. Nasprotuje tudi ugotovitvi, da je storil kršitev iz odpovedi. Trdi, da voznik ne more biti odgovoren za zamudo avtobusa in da ima na tej relaciji zamudo večina voznikov, kar je potrdil tudi priča F.F.. Meni, da gre za napačno organizacijo voznih redov, ki jih pripravlja tožena stranka. Zatrjuje, da večina voznikov obrača vozilo na enak način kot on, s čimer je tožena stranka zaradi video nadzora seznanjena, pa za to nikomur ni bila odpovedala pogodba o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Zatrjuje, da je bil neenako obravnavan. Trdi, da je trčil v avtobus, ki je bil parkiran za peroni, na tem mestu pa puščanje avtobusov ni bilo običajno, zato ga ni pričakoval. Trdi, da so ugotovitve sodišča v 13. točki obrazložitvi nejasne in v medsebojnem nasprotju, saj sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tudi če kršitvi, zaradi katerih je bila tožniku podana redna odpoved, sami zase morda ne bi bili dovolj resni in utemeljeni, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in je tožnik s svojimi kršitvami nadaljeval. Meni, da prejšnja opozorila niso bila utemeljena in da ne drži, da bi šlo pri vseh očitanih kršitvah za hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ne priznava namreč obdolžitev, ki niso resnične (grožnje kontrolorju, vožnja skozi rdečo luč ali v globoko vodo, ki sega do oken avtobusa). Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

3Tožena stranka na pritožbo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, niti ji jih pritožba ne očita. V bistvu pritožnik to bistveno kršitev uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, delno pa pod tem očitkom uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava.

7Sodišče prve stopnje tudi ni storilo po vsebini uveljavljane kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nezaslišanja prič D.D. in E.E. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da je tožnik navedeni priči predlagal zaradi dokazovanja dejstev, ki niso odločilna, oziroma so dejstva, ki naj bi se z njima dokazovala, že dokazana. Pravno nepomembno je, ali je avtobus prenehal delovati sodelavcu B.B., ko je ta (ob neki drugi priložnosti in ne na isti lokaciji) peljal čez lužo. Navedeni ni bil navzoč, ko je tožnik zapeljal v vodo in je posledično avtobus prenehal delovati. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 11. 5. 2017 sam navedel, da je bil nivo vode v trenutku, ko je zapeljal v podvoz, visok, ne pa tako visok, kot je prikazano na fotografiji. Trdil je, da je ocenil, da bi klub višini vode do 10 cm moral avtobus to vodo brez težav prepeljati. Glede na to ni bilo potrebno zaslišanje priče E.E., v kako visoko vodo je zapeljal tožnik in kako hitro je voda naraščala, pravno nepomembna pa je njegova ocena, ali bi avtobus lahko prepeljal takšno cesto. Tožniku se je v opozorilu z dne 20. 9. 2016 očitalo, da je navedenega dne zapeljal v previsoko vodo na cesti, torej napačno presojo. Navedena priča pa o tem ne bi mogla izpovedovati. Ob tem je treba opozoriti še na dejstvo, da za zakonitost odpovedi zadostuje, da je utemeljen en očitek iz predhodnega pisnega opozorila, kar pomeni, da bi bila zaradi utemeljenosti prvega pisnega opozorila, tudi če bi se izkazalo, da drugo ni utemeljeno, redna odpoved iz krivdnega razloga še vedno utemeljena, saj bi bil ne glede na to izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1).

8Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravna pomembna dejstva:

- da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 11. 2014 za nedoločen čas na delovnem mestu voznik avtobusa,

- da je tožnik prejel pisno opozorilo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti z dne 8. 1. 2016, ker 23. 12. 2015 ob 10.44 na postaji G. na avtobusu ni bil prijavljen v A., ker je bil opozorjen na vožnjo skozi križišče pri rdeči luči in zato, ker je kontrolorju, ko je ta izstopil iz avtobusa, z mimiko pokazal, da mu bo prerezal vrat, ter da je tožnik očitane kršitve storil,

- da je tožena stranka 20. 9. 2016 tožniku izdala še eno pisno opozorilo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ker je 29. 8. 2016 na relaciji H.- I. - J. - K. z avtobusom ob hudem nalivu v kraju L. zapeljal v previsoko vodo na cesti in s tem ogrozil potnike, ter da je tožnik očitano kršitev storil,

- da je 8. 12. 2016 je tožena stranka tožniku izdala pisno seznanitev z očitanimi kršitvami in vabilo na zagovor zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga,

- da se je tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2017 očitalo, da je ponovno kršil obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da je 18. 11. 2016 ob 7.15 uri na avtobusni postaji M. nepravilno obračal avtobus, pri čemer je z levim ogledalom zadel v parkirani avtobus in s tem delodajalcu povzročil materialno škodo na obeh vozilih, poleg tega z avtobusom ni zapeljal na izhod z avtobusne postaje, ampak je zapustil avtobusno postajo po enosmernem dovozu na avtobusno postajo in s tem še dodatno ogrozil varnost udeležencev v cestnem prometu, ter da je tožnik očitani kršitvi storil.

9Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik storil vse očitane kršitve iz obeh pisnih opozoril in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pravilno pa je uporabilo tudi relevantno materialno pravo (določbe prvega odstavka 85. člena ZDR-1 in 89. člena ZDR-1).

10Neutemeljeno je tožnikovo zavzemanje, da morajo biti kršitve, ki se delavcu očitajo v predhodnem pisnem opozorilu, takšne, da zaradi njih nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Kršitev neprijave v A., ki se tožniku očita v prvem pisnem opozorilu, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot predhodno kršitev, ki je lahko predmet pisnega opozorila. V prvem odstavku 85. člena ZDR-1 je določeno, da mora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delodajalec najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila. Zakon ne predvideva, da bi bilo mogoče izreči predhodno pisno opozorilo po tej določbi le za kršitve, ki bi bile same zase tako hude, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi njih ne bi bilo več mogoče. Tudi pri presoji zakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga ni mogoče izhajati le iz teže kršitve, ki je razlog za odpoved. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je treba upoštevati, tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena (oziroma taka, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi), da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. V predmetni zadevi je šlo po ugotovitvah sodišča prve stopnje za prav tak primer, drugačne pritožbene navedbe pa niso utemeljene.

11Zavrniti je treba tudi pritožbene trditve, da tožniku ni mogoče očitati kršitve zaradi neprijave v A., ker je šlo za enkratno kršitev in ker se je sicer večkrat dnevno prijavljal vanj. Tožnik priznava, da je bila prijava v A. njegova obveznost, ki jo je opustil, na obstoj kršitve pa ne more vplivati, da se nekateri vozniki niso uspeli prijaviti, da nekaterim ni delovala naprava in da jih nekateri avtobusi niso imeli. Pravno nepomembno je, da se je sicer na podlagi prijav v A. izračunaval voznikom stimulativni del plače, tožniku se je namreč očitala opustitev prijave, kar že samo zase predstavlja kršitev in ni treba, da bi zaradi neprijave nastale še kakršnekoli druge posledice (denimo otežen ali onemogočen obračun plač). Njegove trditve v zvezi s tem so zato nebistvene. Pritožbene trditve o tem, da je bil neenako obravnavan, ker drugi vozniki niso bili pisno opozorjeni v primeru neprijave v A. oziroma jim zato niso bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi, so presplošne, da bi z njimi lahko uspel. Po eni strani ne navaja nobene okoliščine iz prvega odstavka 6. člena ZDR-1, ki naj bi bila razlog za njegovo različno obravnavo, prav tako pa ne poda konkretnih podatkov o ugotovljenih istovrstnih kršitvah drugih delavcev.

12Tožnik v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedma priče C.C. in tožnika. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved priče C.C. v zvezi z dogodkom, ko je tožnik najprej prevozil rdečo luč, nato pa po opozorilu priče s kretnjo nakazal, da mu bo prerezal vrat. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Tudi sicer zgolj na podlagi navedene okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti pričanju navedene priče. Dodaja le, da so trditve tožnika o tem, da se je navedeni pred svojim zaslišanjem seznanil z vsebino spisa in temu prilagodil svojo izpoved, zelo splošne, pri čemer mu v tej smeri na zaslišanju sploh ni zastavljal vprašanj. Presplošna je pritožbena navedba, da je bila tožnikova izpoved bolj prepričljiva od izpovedi priče C.C., zato z njo ne more uspeti, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je ustrezna in zadosti prepričljiva, da pritožbeno sodišče vanjo ne dvomi.

13Do pritožbene navedbe, da priča C.C. ni mogel videti, ali je tožnik prevozil rdečo luč, ker je v avtobusu sedel v peti vrsti, od koder je težko videti semafor, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto. Tožnik jo namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14V zvezi z očitkom iz pisnega opozorila z dne 8. 1. 2016, da je tožnik sodelavcu C.C. z mimiko pokazal, da mu bo prerezal vrat, tožnik navaja, da če bi se navedeni res ustrašil, bi to ravnanje gotovo prijavil skladno s Pravilnikom o ukrepih za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem, trpinčenjem in fizičnim nasiljem na delovnem mestu (Pravilnik), ter da zaradi opustitve te prijave ni prišlo do obravnave dogodka skladno s Pravilnikom, zaradi česar se mu navedeno ravnanje ne bi smelo očitati v pisnem opozorilu pred odpovedjo. Zgolj dejstvo, da C.C. opisanega ravnanja tožnika ni prijavil oziroma v zvezi s tem ni bil sprožen postopek po Pravilniku pri toženi stranki, ne pomeni, da do tega dogodka ni prišlo. Pravno nepomembno je, ali se je navedeni zaradi tožnikove kretnje ustrašil oziroma ali bi se glede na to, da je od tožnika mlajši in višji, sploh lahko ustrašil. Tožnik je z ugotovljeno kretnjo kršil svoje obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in iz 33. člena ZDR-1, saj neprimerno vedenje oziroma grožnja sodelavcu pomeni kršitev dolžnosti vestnega opravljanja odrejenega dela. Tudi če pri toženi stranki zaradi tega dogodka ni stekel postopek po Pravilniku, je tožena stranka tožniku lahko v pisnem opozorilu očitala neprimerno obnašanje do sodelavcev, ki je hkrati tudi kršitev iz navedenega Pravilnika. Za presojo obstoja predhodne kršitve ni pomembno, ali je kršitev obravnaval delodajalec tudi v postopku po Pravilniku. Glede na to sodišče prve stopnje s sklicevanjem na Pravilnik ni zmotno uporabilo materialnega prava, razlogi sodbe v zvezi s tem pa so jasni in prepričljivi. Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

15Tudi v zvezi s kršitvijo, ki se mu očita v drugem pisnem opozorilu, tožnik v prvi vrsti graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da je avtobus zapeljal v previsoko vodo in s tem ogrozil potnike. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v zvezi s tem ustrezna, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev, da je tožnik očitano kršitev storil. V pritožbi sicer skuša prikazati, da je do kršitve prišlo zaradi izjemnih okoliščin, to je slabe vidljivosti in hudega naliva, kar naj bi njegovo krivdo izključevalo. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to ne drži, tožnik je kršitev namreč storil hudo malomarno, saj bi se glede na svoje dolgoletne izkušnje moral in mogel zavedati, da v vodo ne sme zapeljati, pa je to vseeno storil, kar predstavlja hudo malomarno ravnanje, to pa je stopnja krivde, ki zadostuje za pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil dolžan ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. S tem, ko je zapeljal avtobus z elektronskim menjalnikom v previsoko vodo, jo je prav gotovo kršil, še posebej, ker je priča B.B. izpovedal, da je pred odsekom opozorilni prometni znak, da je ob nalivu možnost poplavljanja ceste. Navedena stopnja skrbnosti vključuje obveznost ustrezne ocene razmer na cesti (vode na cestišču ipd.), tako da se tožnik odgovornosti za kršitev ne more razbremeniti z zatrjevanjem, da je bilo glede na okoliščine težko oceniti, kako ravnati. V pritožbi tožnik še povsem splošno navaja, da so potniki brez težav zapustili avtobus ter da niso bili prestrašeni ali ogroženi, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič ugotovilo drugače, tožnik pa o tem ni izrecno izpovedoval. Zaslišan kot stranka je v zvezi s tem povedal le, da so bili v avtobusu tistega dne dva potnika in on, da je nato (potem, ko je zapeljal v vodo in se avtobusa ni več dalo premakniti) poklical gasilce, da bi prišli pomagat, pa niso mogli, ker je voda v 10 minutah zelo narasla, nato pa so čakali vlečno službo skoraj dve uri. Glede na to je pravilna dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je tožnik očitano kršitev storil in je zanjo odgovoren.

16Tudi pritožbene navedbe, da ni storil kršitve, ki se mu očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso utemeljene. Ni pravno pomembno, zakaj se je tožnik odločil nepravilno obračati avtobus, prav tako tudi ne, ali je drugi avtobus stal na kraju, na katerem ga tožnik ni pričakoval, ali pa je tam celo prepovedano parkirati. Tožnik je kot poklicni voznik moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, to svojo obveznost pa je kršil s tem, da je nepravilno obračal avtobus in trčil v drugega in s tem povzročil materialno škodo delodajalcu. Ugotovitvi o tem, da je toženi stranki nastala materialna škoda na obeh avtobusih, tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Glede na to, da tako ni sporno, da je tožnik s trčenjem povzročil materialno škodo toženi stranki, ni pravno pomembno, ali je tožena stranka vedela za tak način obračanja avtobusov in ga dopuščala. Enako velja za zapuščanje avtobusne postaje po enosmernem dovozu.

17Ne drži niti očitek o tem, da je obrazložitev v 13. točki razlogov nejasna in sama s seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je redna odpoved iz krivdnega razloga zakonita, ker je bil tožnik predhodno pisno opozorjen na predhodne kršitve, ki jih je tudi ugotovilo. Njegovo zavzemanje, da bi mu lahko tožena stranka redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi le, če bi pri vseh očitanih kršitvah šlo za hujše kršitve delovnih obveznosti, nima podlage v veljavni zakonodaji in ustaljeni sodni praksi.

18Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

19Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1).