VSL Sodba I Cp 1420/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

- v točki I. izreka tako, da se znesek 10.279,52 EUR nadomesti z zneskom 11.625,08 EUR,

- v točki II. izreka tako, da se znesek 21.506,08 EUR nadomesti z zneskom 20.160,52 EUR,

- v točki III. izreka tako, da se znesek 558,63 EUR nadomesti z zneskom 612,98 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 62,97 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15-ih dni plačati znesek 10.279,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku, glede plačila zneska 21.506,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zakonskih zamudnih obresti z daljšim tekom, pa je zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je v plačilo naložilo pravdne stroške toženke v višini 558,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da mu prisodi še zavrnjen del vtoževanega zneska, podredno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Izpostavlja ugotovitev sodišča iz 11. točke obrazložitve, da je Ustavno sodišče razveljavilo (le) prvi odstavek II. poglavja tarife Pravilnika 98, ne pa tudi drugega odstavka, vendar da je slednji presplošen. Nato pa je vseeno odločilo po tem odstavku. Pri tem je spregledalo, da je drugi odstavek v neposredni odvisnosti od prvega odstavka in ne more samostojno obstajati. To pomeni, da tarife ni, odločitev sodišča, da neuporabljivo tarifo vseeno uporabi, pa je nezakonita. Zaradi navedenega je napačna tudi ugotovitev, da je tarifa pridobila naravo skupnega sporazuma. Sodišče se ni opredelilo do novejše sodne prakse VSL II Cp 2939/2015, II Cp 1092/2016 in P 3141/2012-II, na katero se je skliceval in v kateri je zavzeto stališče, da se drugi odstavek tarife Pravilnika 98 uporablja le, kadar iz dokumentov ni mogoče določiti prihodkov. V predmetni zadevi temu ni tako, trditev o tem toženka niti ni prerekala, zato navedene določbe ni mogoče uporabiti. S tem je sodišče tožniku kršilo pravico po 22. členu Ustave RS (URS) in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče bi moralo razsoditi na podlagi običajnega plačila po 81. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP). Redna sodišča v 167. in naslednjih členih ZASP nimajo podlage za presojo, ali je kakšna določba skupnega sporazuma ali tarife presplošna, neprimerna ali nezakonita in se je zato ni mogoče uporabiti. S tem, ko je odločalo, ali je vsebina tarife Pravilnika 98 primerna oziroma določljiva, je sodišče prekoračilo svojo pristojnost oziroma je odločalo o zadevi iz pristojnosti Sveta za avtorsko pravo (SAP). Minimalni honorar iz Pravilnika 98, upoštevaje inflacijo in razmere na trgu ter dejansko uporabo avtorskih pravic, ne more biti primerna tarifa, saj ne odraža niti ohranjanja vrednosti niti ekonomske vrednosti na trgu. Sodišče ugovora tožnika v tej smeri ni upoštevalo ali se do njega opredelilo, zato je v sodba v tem delu pomanjkljivo obrazložena. Minimalni honorar iz Pravilnika 98 pojmovno ne ustreza določbam ZASP glede primerne tarife in določbam Bernske konvencije glede pravične tarife. Z odločitvijo je sodišče kršilo tudi konkurenčno pravo, pogodbo ES in evropsko sodno prakso. Minimalni honorar je neprimeren tudi zato, ker ni prilagojen spremembi kupne moči denarja v obdobju do 2017. Gre za dolgo obdobje, v katerem se je splošna raven cen življenjskih potrebščin povečala za 84%. Minimalna tarifa ne upošteva niti načela, da mora biti višina avtorskega honorarja odvisna od obsega uporabe avtorskih del in ekonomske koristi, ki jo ustvari uporabnik avtorskih del. Sodišče je spregledalo dejstvo, da kabelski operaterji svojim uporabnikom po različnih cenah prodajajo programske sheme z različnim številom TV/RA programov in s tem različno uporabo avtorskih pravic. Od programskih shem z večjim številom programov imajo tako tudi večjo ekonomsko korist. S fiksno tarifo za uporabo avtorskih pravic kabelski operaterji plačajo bistveno nižjo ceno na enoto pravice za programske sheme, ki jih prodajajo dražje. Trg kabelskih operaterjev v Sloveniji je izrazito oligopolen. Opredelitev primerne tarife kot tarife, ki se zaračunava v fiksnem znesku po naročniku, enako obravnava tako velike kot majhne kabelske operaterje, ki se med seboj v bistvenem razlikujejo glede obsega uporabe avtorskih pravic, in s tem krši splošno načelo enakosti iz 14. člena URS. Opozarja na odločbi Ustavnega sodišča U-I-16/03 in Up-804/14. Potrebno bi bilo omogočiti poplačilo avtorskih pravic sorazmerno z ustvarjenimi dohodki kabelskih operaterjev. S stališčem, da minimalni honorar predstavlja skupni sporazum, sodišče razvrednoti avtorsko pravico in jo izenači s sorodno pravico, ki je zgolj poplačilne narave. Sodišče ni obrazložilo na kakšni trditveni podlagi je zasnovalo obrazložitev 14. točke. Memorandum in dodatek nista bila objavljena v Uradnem listu, ti dokumenti sodišču niso bili predloženi kot dokaz, pa tudi navedbe niso bile podane v tej smeri. Izpodbija tudi odločitev glede civilne kazni. Potrebna krivda toženke je podana, saj bi morala plačevati bodisi po zadnji dogovorjeni ceni bodisi uporabiti merila iz Pravilnika 98. Ker je bila več let uporabnik tožnikovega repertoarja je bila seznanjena s svojimi obveznostmi glede uporabe varovanih del. Navedeno predstavlja najmanj malomarno ravnanje, kar je podlaga za prisojo civilne kazni. Sodba v tem delu nima razlogov in se je ne da preizkusiti. Namen civilne kazni je tudi odškodninski, kar sodišče prezre. Nasprotuje še odločitvi glede zakonskih zamudnih obresti. Toženka je avtorske pravice uporabljala nezakonito, kar pomeni, da je bila nepoštena in je zato dolžna plačati zamudne obresti od dneva pridobitve koristi. Avtorsko nadomestilo pa zapade v plačilo z uporabo, običajno gre za mesečna plačila, zato gredo zakonske zamudne obresti tožniku že pred vložitvijo tožbe.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje od toženke, ki je kabelska operaterka, plačilo zneska 31.785,60 EUR, in sicer delno kot nadomestila za plačilo kabelske retransmisije glasbenih del v obdobju od novembra 2010 do junija 2012 in za december 2012, skupno za 21 mesecev, in delno, za znesek 2.889,60 EUR, kot civilno kazen.

6Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo glede plačila glavnice v višini 10.279,52 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti, v presežku, to je glede glavnice 18.616,48 EUR kot nadomestila za kabelsko retransmisijo in 2.889,60 EUR kot civilne kazni, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Višino nadomestila je obračunalo upoštevaje minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 98 o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Pravilnik 98).

7Pritrditi gre bistvu tožnikovih pritožbenih navedb, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je pri izračunu vtoževanega nadomestila uporabilo minimalno tarifo za kabelsko retransmisijo glasbenih del iz Pravilnika 98. Vrhovno sodišče RS je v sodbah II Ips 43/2018 z dne 9. 4. 2018 in II Ips 219/2017 z dne 18. 4. 2018, na kateri se pritožbeno sodišče v izogib obsežnemu ponavljanju v predmetni zadevi v celoti sklicuje, pojasnilo,¹ zakaj minimalna tarifa iz drugega odstavka II. poglavja tarife Pravilnika 98 z uveljavitvijo ZASP-B ni pridobila narave skupnega sporazuma oziroma zakaj (v sporu kot je predmetni) te ni moč uporabiti za izračun nadomestila (plačila) za kabelsko retransmisijo glasbenih del, kot je to storilo sodišče prve stopnje.

8Vrhovno sodišče RS je nadalje v prej omenjenih odločbah opozorilo na pomen okoliščine, da so bila (podobno kot v tej zadevi) razmerja med strankama več let urejena v skladu z Memorandum in njegovimi dopolnitvami.² Po prenehanju veljavnosti le-teh oziroma licenčnih pogodb³ je glede (višine) nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del „razpadel sistem“ oziroma je nastala pravna praznina, ki jo mora v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče.⁴ Zato gre pritrditi pritožbenemu očitku, da uporaba minimalne tarife Pravilnika iz leta 1998 v obravnavani zadevi ni utemeljena in da je potrebno (za sporno obdobje) določiti plačilo, ki je običajno⁵ v smislu 81. člen ZASP. Dodatno je pojasniti le še, da sodišče res ni pristojno presojati primernosti tarif, ki so splošno določene in se v praksi tudi uporabljajo, vendar pa je pristojno, da vsakokrat preveri veljavnost tarif in njihovo skladnost z ZASP, kar je zavezano storiti tudi v konkretnem primeru.⁶ Navedbe v smeri, da je sodišče v konkretnem primeru preseglo svojo pristojnost niso utemeljene, saj sodišče zahtevka, zaradi uveljavljenega načela odplačnosti v avtorskem pravu, zgolj zaradi neobstoja veljavne tarife ne sme zavrniti, temveč mora odločiti o višini tarife za konkretni primer.⁷

9Vrhovno sodišče RS je že v omenjenih zadevah ob uporabi tarife Skupnega sporazuma, sklenjenega med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (ZKOS), Pravilnika Zavoda AIPA o delitvi nadomestil (z dne 1. 7. 2016) ter v Memorandumu predvidenega pogodbenega razmerja med avdiovizualnimi in glasbenimi deli (61,4 % : 38,6%), določilo in pojasnilo ustrezen način zapolnitve navedene pravne praznine. Kot primerno (običajno) nadomestilo je določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.⁸ V zvezi s tem je Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 52/2018 z dne 7. 6. 2018 nadalje pojasnilo še⁹, da bi bilo v nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterji vsakič znova iskala primerno tarifo. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike spravljala v nepredvidljiv in negotov položaj, kar bi nasprotovalo tako sodni praksi Ustavnega sodišča¹⁰ kot pravnemu redu EU¹¹. Zato je treba, kot pojasnjuje Vrhovno sodišče RS, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena, za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018. Izjemo od navedenega predstavljajo le situacije, ko ena izmed strank poda prepričljive in nedvoumne argumente, da takšna tarifa ni primerna ali v smislu, da je občutno oziroma bistveno prenizka ali previsoka, kar pa za konkretni primer ne velja. Glede na navedeno se ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na plačilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del izkažejo kot brezpredmetne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo.

10V skladu s pojasnjenim je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje v delu glede zneska nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del zmotno uporabilo materialno pravo. Ob upoštevanju tarife 0,198 EUR na naročnika in dejstva, da je imela toženka v spornem obdobju 3355 naročnikov mesečno¹², je namreč dolžna za kabelsko retransmisijo glasbenih del v vtoževanem obdobju 17,5 mesecev, za katerega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi vtoževana terjatev zastarala¹³, plačati znesek 11.625,08 EUR in ne znesek 10.279,52 EUR, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje.

11Pritožbeno sodišče pa pritrjuje ustrezno obrazloženi presoji sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji za naložitev plačila civilne kazni, saj ugotovljene okoliščine ne omogočajo sklepa, da je bila pravica iz ZASP kršena s takšno intenziteto, da bi lahko govorili o hudi malomarnosti oziroma celo naklepu (prim. tretji odstavek 168. člena ZASP). Pravilnemu pojasnilu sodišča prve stopnje, da je odločitev v konkretnem sporu odvisna od kompleksne problematike, ki niti ni omejena samo na stranki konkretnega spora, gre dodati, da je med vtoževanim obdobjem na relevantnem (pravnem) področju vladalo kaotično oziroma splošno neurejeno stanje, za katerega krivdo ni moč pripisati le enemu izmed akterjev¹⁴, kar izhaja tudi iz zgoraj obravnavanih odločb Vrhovnega sodišča RS. Zato se je strinjati s presojo prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem primeru ne bi bil izpolnjen osnovni namen civilne kazni, kateremu daje bistveni poudarek dosedanja sodna praksa, ki je v tem, da bi kazen preventivno vplivala na plačilno disciplino oziroma na spoštovanje pravic (toženka do zapolnitve ugotovljene pravne praznine s strani Vrhovnega sodišča v zgoraj obravnavanih primerih sploh ni bila, niti ni mogla biti, seznanjena z vsebino svojih dolžnosti - za kakšen obseg pravic more plačevati tožniku in koliko). Ta okoliščina, glede na njeno izrazitost, po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru prevlada nad drugim namenom civilne kazni, na katerega opozarja tožnik v pritožbi, t. j. odškodninskim namenom, vse pritožbene navedbe v nasprotni smeri pa se izkažejo za neutemeljene. Dodati gre še, da je civilna kazen izjema v našem obligacijskem pravu, ki jo je potrebno razlagati restriktivno.

12Tožnik zmotno meni tudi, da je odločitev sodišča prve stopnje napačna glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Ker v postopku ni (izrecno) trdil (še manj pa izkazal), da je toženko pozval na plačilo vtoževanih obveznosti že pred vložitvijo tožbe v konkretnem postopku (ter kdaj je to storil), mu upoštevaje določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z 378. členom OZ pred tem trenutkom ne pripadajo zamudne obresti (kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje je tožnik toženki z vložitvijo tožbe pojasnil višino svojega zahtevka in podlago za izpolnitev obveznosti). Pritožbeno prepričanje, da je vtoževana obveznost zapadla v plačilo s samo uporabo varovanih del, je napačno, saj tožnik ni trdil in dokazal, da je toženko takrat pozval na plačilo ali da je bil ta trenutek določen oziroma dogovorjen kot rok za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ).

13Upoštevaje pojasnjeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo, ob uporabi ustreznega materialnega prava, ustrezno spremenilo glede zneska nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbenih del, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku¹⁵, kot je to razvidno iz I. točke predmetne odločbe. Glede na to da je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev o glavni stvari, je moralo poseči tudi v stroškovno odločitev in odločitev sodišča prve stopnje spremeniti tudi v tem delu. Tožnik je namreč upravičen do povračila stroškov sorazmerno uspehu, glede na odločitev v konkretnem primeru pa njegov skupni uspeh znaša 35,49 %. Pri stroškovni odločitvi je pritožbeno sodišče izhajalo iz s strani sodišča prve stopnje priznanih stroškov (skupaj tožnikovi stroški znašajo 1.727,36 EUR), ki jih pritožba ne izpodbija. Tožnik je tako ob upoštevanju spremenjenega uspeha pravdnih strank v postopku upravičen do povračila stroškov v znesku 612,98 EUR.

14V delu, v katerem je tožnik zahteval več od navedenega (višje nadomestilo za kabelsko retransmisijo glasbenih del, civilno kazen in zakonske zamudne obresti z daljšim tekom), je pritožbeno sodišče obravnavano pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (358., 353. člen ZPP).

15Tožnik je v pritožbenem postopku uspel le delno in sicer v višini 6 %. Upoštevajoč drugi odstavek 154. člena ZPP je zato upravičen do sorazmernega povračila pritožbenih stroškov. Sodišče druge stopnje je tožniku pritožbene stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškov in skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer mu je glede na vrednost preostalega spornega predmeta v višini 21.506,08 EUR priznalo sorazmeren del nagrade za pritožbeni postopek v višini 20,66 EUR (tar. št. 21/1 OT; 6 % od 750 točk), 0,41 EUR materialnih stroškov (6% od vrednosti določene po 11. členu OT), 22% DDV v višini 4,64 EUR ter plačano sodno takse za pritožbo v višini 37,26 EUR (6% od 621,00 EUR), skupaj 62,97 EUR. Navedene stroške je toženka dolžna tožniku plačati v 15-ih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

¹ Glej predvsem razloge podane v 35., 36., 41. in 43. točki obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 ter 31., 32., 37. in 38. točki obrazložitve sodbe II Ips 219/2017.
² Z Memorandumom kot krovno pogodbo je predstavnik slovenskih kabelskih operaterjev s predstavniki imetnikov pravic sporazumno vzpostavil celotni sistem plačevanja nadomestil v zvezi s kabelsko retransmisijo, ki je nadomestil enostransko določen sistem po Pravilniku 98. Toženka pa je nato z licenčnimi pogodbami pridobila pravice po načelu „vse na enem mestu“.
³ Po podelitvi dovoljenja Zavodu AIPA za kolektivno upravljanje pravic kabelske retransmisije za soavtorje avdiovizualnih del je prišlo do odstopov od licenčnih pogodb s strani kabelskih operaterjev in do odstopa od Memoramduma in Dodatkov s strani ZKOS.
⁴ Tožniku gre glede na njegove tožbene (in pritožbene) navedbe pojasniti, da t. i. „običajno plačilo“ po licenčnih pogodbah po „razpadu sistema“ oziroma glede na spremenjene okoliščine, danes ne ustreza več standardu običajnega plačila.
⁵ Glej 47. točko obrazložitve sodbe II Ips 43/2018 ter 42. točko obrazložitve sodbe II Ips 219/2017.
⁶ Prim. sodbo VSRS II Ips 443/2018, tč. 42-43.
⁷ Prim. sodbo VSRS II Ips 443/2018, tč. 45.
⁸ Pri določanju tega je upoštevalo: kakšen delež od nadomestil, ki jih pobere Zavod AIPA, bi primeroma pripadal skladateljem filmske glasbe, kakšen pa ostalim soavtorjem; razmerje med avdiovizualnimi deli, brez filmske glasbe in glasbo, vključno s filmsko; kakšen delež nadomestila bi glede na tisto, kar so dobili skladatelji filmske glasbe, pripadal skladateljem druge glasbe, ki se retransmisira po kablu.
⁹ Gl. predvsem tč. 35-37.
¹⁰ Gl. odločbo U-I-165/03.
¹¹ Prim. odločbo C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia.
¹² Kot ugotavlja že sodišče prve stopnje gre očitno za povprečje števila toženčevih naročnikov, ki ga je pri določanju zneska uporabil tožnik in ga toženka v postopku ni prerekala in ga je kot takega šteti za priznanega.
¹³ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vtoževana terjatev zastarala za obdobje od novembra 2010 do 15. februarja 2011, tožnik pa tega v pritožbi niti ne izpodbija.
¹⁴ Kot navaja Drobež, E., Kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic: novosti v slovenskem in evropskem pravu ter uveljavljanje zahtevkov v pravdnih postopkih, GV Založba, 2017, str. 191 - 192, novejša sodna praksa pri odločanju o civilni kazni upošteva tudi ravnanje tožeče kolektivne organizacije. Podrobneje gl. v navedeni literaturi.
¹⁵ Posledično, v drugi alineji I. točke, pa tudi glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka.